VSL Sodba I Cpg 122/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe solidarno plačati pridobitelju terjatve A. AG znesek 490.049,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2015 do plačila in 50.365,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2015 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 50.365,11 EUR od 2. 9. 2015 do 20. 10. 2015 (II. točka izreka). Toženkama je naložilo, da morata v 15 dneh od vročitve te sodbe solidarno povrniti pridobitelju terjatve A. AG stroške postopka v znesku 8.534,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta vložila toženca pravočasno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Podrejeno predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Obseg pritožbenega preizkusa izhaja iz prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženki sta v sporu delno uspeli, saj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.365,11 EUR od 2. 9. 2015 do 20. 10. 2015 (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje preizkušalo v delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, torej v I. in III. točki izreka.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Stranski intervenient je s priglasitivjo pooblastila za zastopanje v pritožbenem postopku prerekal vse navedbe tožene stranke v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med B. banko d. d. kot kreditodajalko in C. d. o. o. (po spremembi firme z dne 8. 10. 2013 D., d. o. o., po spremembi firme z dne 10. 4. 2014 F., d. o. o.) kot kreditojemalko sklenjena Pogodba o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 15. 12. 2009 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba), v skladu s katero je kreditodajalka dala kreditojemalki kredit v višini 660.000,00 EUR, ki se ga je kreditojemalka zavezala vrniti v 47 zaporednih mesečnih obrokih po 4.583,00 EUR. Obroki so zapadli v plačilo zadnjega dne v mesecu, od tega prvi obrok 31. 1. 2011, zadnji 30. 11. 2014. Razlika dolgovanega zneska v višini 444.599,00 EUR je zapadla dne 31. 12. 2014. Kreditojemalka ni v celoti izpolnila navedenih obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe in je kreditodajalki na dan 1. 9. 2015 dolgovala skupaj 540.414,58 EUR. Obe toženki sta nastali na način oddelitve z ustanovitvijo nove družbe, in sicer druga toženka C., d. o. o.) na podlagi Delitvenega načrta z dne 2. 10. 2013 (z vpisom v sodni register 23. 12. 2013), prva toženka (G., d. o. o.) pa na podlagi Delitvenega načrta z dne 11. 12. 2013 (z vpisom v sodni register 27. 2. 2014). Iz podatkov otvoritvene bilance prenosne družbe na dan 1. 9. 2013 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev, ki jo vtožuje tožnica, ostala med obveznostmi prenosne družbe. Zaradi poplačila navedene obveznosti je tožnica zoper prenosno družbo, kot glavno dolžnico, vložila predlog za izvršbo, vendar pa z izvršbo ni bila uspešna. Na podlagi prvega odstavka 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tožeča stranka tožbeni zahtevek v tem sporu vložila zoper toženki kot solidarni dolžnici. Po navedeni določbi so vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženk, da ne odgovarjata za vtoževano obveznost, saj naj bi prevzeli obveznosti v enaki višini kot premoženje. Tožeča stranka je na ugovor toženk v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2016 podala konkretna pojasnila glede vrednosti prenesenega premoženja in obveznosti, na katera toženki nista odgovorili. Na drugo toženko je bilo po Delitvenem načrtu z dne 2. 10. 2013 oddeljeno premoženje v vrednosti 3.160.051,55 EUR, na prvo toženko pa je bilo po Delitvenem načrtu z dne 11. 12. 2013 oddeljeno premoženje v vrednosti 1.783.632,71 EUR.¹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo neskladje glede prenesenih obveznosti po predloženih Delitvenih načrtih s prilogami ter je zato sledilo trditvam tožeče stranke, da predložena Delitvena načrta ne moreta predstavljati verodostojne podlage glede ocene vrednosti prenesenih obveznosti. Po podatkih iz priloge 2 Delitvenega načrta z dne 11. 12. 2013 so na dan 31. 8. 2013 obveznosti prenosne družbe do družbenika (kapital) znašale 436.784,50 EUR, zaradi česar na podlagi razpoložljivih podatkov ni jasno, kako so bile lahko na nove družbe prenesene obveznosti do družbenikov (kapital) v bistveno višji vrednosti, in sicer 971.109,71 EUR na drugo toženko (kot izhaja iz Delitvenega načrta z dne 2. 10. 2013) in 564.927,00 EUR na prvo toženko (kot izhaja iz Delitvenega načrta z dne 11. 12. 2013) oziroma 421.375,00 EUR (kot izhaja iz priloge 4 k Delitvenemu načrtu z dne 11. 12. 2013). Na podlagi (neprerekanih) trditev tožnice je sodišče prve stopnje sklenilo, da listinska dokumentacija, predložena v registrskem postopku, ne odraža dejanske vrednosti prenesenih obveznosti na toženki. Iz letnih poročil za obe toženki je sodišče prve stopnje nadalje tudi razbralo, da je druga toženka ob koncu leta 2013 (7 dni po ustanovitvi) razpolagala s premoženjem v višini 4.773.038,00 EUR, njene obveznosti do H. H. (kapital) pa so znašale 847.847,00 EUR, medtem ko je prva toženka ob koncu leta 2014 razpolagala s premoženjem v vrednosti 1.698.745,00 EUR, obveznosti prve toženke do H. H. (kapital) pa so znašale 430.360,00 EUR, čeprav iz izkazov poslovnega izida ni mogoče razbrati, da bi H. H. v družbi vložil kakršenkoli vložek. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi predložene Pogodbe o oddelitvi in prevzemu dela premoženja prenosne družbe na prevzemno družbo I. d. o. o. z dne 2. 10. 2013, na katero naj bi bilo preneseno premoženje v vrednosti 1.783.632,71 EUR, kar ni bilo realizirano, sklenilo, da so bile pripravljene še dodatne različice prenosa premoženja kreditojemalke na druge pravne osebe. Ugotovilo je, da je družba kreditojemalka svoje obveznosti poplačevala zgolj do trenutka, ko je izvedla prenos premoženja na toženki. Ker je bil H. H. družbenik in zakoniti zastopnik vseh treh udeleženih (prenosne in prevzemnih) družb ter glede na to, da sta delitvena načrta enostranska akta prenosne družbe, je sklenilo, da sta bili toženki ustanovljeni z namenom, da se nanju s strani kreditojemalke v celoti prenese tako premoženje kot dejavnost te družbe, medtem ko je družba kreditojemalka ostala še naprej vpisana v sodnem registru, vendar zgolj z računovodsko izkazanim premoženjem in brez dejavnosti, ki bi omogočala poplačevanje obveznosti do tožnice. Na podlagi vsega navedenega je sklenilo, da šteje za neizkazan in posledično neutemeljen ugovor toženk, da naj bila vrednost premoženja, ki jima je bilo dodeljeno, enaka kot vrednosti obveznosti, ki so jima bile dodeljene. Ker toženki svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine obveznosti, ki so jima bile dodeljene, nista zadostili je, upoštevajoč priznano vrednost prenesenega premoženja, sklenilo, da je tožbeni zahtevek zoper toženki kot solidarni dolžnici utemeljen.

9Ekonomskih tveganj statusnih preoblikovanj ni dopustno prevaliti zgolj na upnike. Zakonodajalec na alternativen način varuje interese upnikov družb, ki se statusno preoblikujejo, pred specifičnimi novimi tveganji posamezne oblike statusnega preoblikovanja, z ambicijo, da ostane pravni položaj nespremenjen. Prepoved poslabšanja pravnega položaja upnikov je torej eno izmed načel statusnih preoblikovanj.² To načelo predstavalja tudi vodilo pri razlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1. Varstvo upnikov po navedeni določbi je koncipirana kot zaščitni mehanizem, ki upnikom ne daje možnosti vplivanja na izvedbo delitve, ampak teži k naknadnemu varovanju njihovega interesa pred morebitnimi posledicami, ki bi lahko nastale zaradi odločitev o statusnem preoblikovanju, ki so jih sprejeli in uresničili imetniki deležev (varovanje a posteriori oziroma ex post).³

10Terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem sporu, ni neobstoječa terjatev, kot to trdita toženki v pritožbi. Gre za obveznost kreditojemalke po Kreditni pogodbi, s katero se je slednja kot glavna dolžnica zavezala, da bo kreditodajalki prejeti znesek kredita vrnila. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pritrditi stališču toženk, da za varstvo upnikov, ki so imeli ob nastopu posledic delitve (vpisu oddelitve v register) nezapadle terjatve do prenosne družbe, ne velja režim solidarne odgovornosti pri delitvi udeleženih družb. Ni pravilno pritožbeno naziranje, da možnost varstva upnikov nezapadlih, negotovih ali pogojnih terjatev po 592. členu ZGD-1 (v zvezi z drugim odstavkom 636. člena ZGD-1) že sama po sebi izključuje možnost varstva upnikov po prvem odstavku 636. člena ZGD-1. Iz prvega odstavka 636. člena ZGD-1 izhaja, da solidarna odgovornost družb, ki so udeležene pri delitvi, ne velja zgolj za obveznosti, za katere je bilo dano zavarovanje iz drugega odstavka 636. člena ZGD-1. Za nezapadle, negotove ali pogojne terjatve torej ne velja režim solidarne odgovornosti pri delitvi udeleženih družb zgolj pod pogojem, da so upniki prejeli zavarovanje po 592. členu ZGD-1. Drugačno stališče, ki izhaja iz odločbe I Cpg 1012/2019 (pravilno I Cpg 1012/2009), je bilo s kasnejšo sodno prakso pritožbenega sodišča že preseženo.⁴

11Prav tako ni mogoče pritrditi stališču toženk, da je bilo o verodostojnosti listinske dokumentacije (delitvenih načrtov s prilogami) kot po predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno v registrskem postopku, s tem ko je sodišče ugodilo predlogu prenosne družbe za vpis oddelitve v sodni register z vpisom ustanovitve novih družb (635. člen ZGD-1). Predmet predhodnega vprašanja je lahko zgolj vprašanje obstoja pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku; nadalje ZPP). Zneski, ki so izkazani v bilancah (in posledično v posameznem Delitvenem načrtu), so približek vrednosti premoženja in obveznosti družbe. Pomenijo oceno, ki je rezultat raznih dejstev in okoliščin. Pri vprašanju ustreznega bilančnega izkazovanja vrednosti prenesenega premoženja in obveznosti ter ugotavljanju dejanske vrednosti prenesenega premoženja in obveznosti, gre za ugotavljanje dejstev. Ne gre za vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja. Kadar je odločitev o glavni stvari odvisna od predhodne rešitve določenih dejanskih vprašanj, ta vpršanja v pravdnem postopku niso predhodna v procesnem smislu, ker sama ne morejo biti neposreden predmet spora ali nekega drugega postopka.⁵ Ker ne gre za predhodno vprašanje, že iz tega razloga očitek kršitve prvega odstavka 13. člena ZPP ni utemeljen.

12Prav tako iz določb 635. člen ZGD-1, 114. ter 119. člen Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (v nadaljevanju: Uredba) ter 34. člena Zakona o sodnem registru (nadalje ZSReg) ne izhaja, da bi registrsko sodišče v postopku vpisa oddelitve v register ugotavljalo vrednost prenesenega premoženja in obveznosti prenosne in novih družb. ZGD-1 določa, da nastanejo pravne posledice oddelitve z vpisom le-te v register. Tedaj pride, v skladu z delitvenim načrtom, do prenosa premoženja prenosne družbe skupaj z obveznostmi na nove družbe (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1). Prenosna družba tako z delitvenim načrtom, kot enostranskim aktom, določi, katero premoženje in katere obveznosti preidejo na nove družbe ter katero premoženje in katere obveznosti katere ostanejo prenosni družbi.⁶ Delitvenemu načrtu priloži zaključno poročilo prenosne družbe ter otvoritvene bilance novih in prenosne družbe. Uredba v 114. členu določa vsebino vpisa v sodni register pri prenosni družbi v zvezi z oddelitvijo (z navedbo delitvenega načrta), v 119. členu pa navaja obvezne priloge, ki morajo biti priložene predlogu za vpis oddelitve (med drugim je priloga sam delitveni načrt). Registrsko sodišče ugodi zahtevku za vpis v sodni register in odloči, da se vpis podatka, ki ga s predlogom zahteva predlagatelj, opravi, če ugotovi, da utemeljenost zahtevka za vpis izhaja iz listin, ki so priložene k predlogu (1. točka prvega odstavka 34. člena ZSReg). Registrsko sodišče torej v registrskem postopku odloča o predlogu za vpis oddelitve z ustanovitvijo novih družb. V tem obsegu, kot izhaja iz zgoraj povzetih določb, ugotavlja registrsko sodišče utemeljenost zahtevka. Iz navedenih določb pa nikjer ne izhaja, da bi registrsko sodišče preverjalo vsebino delitvenega načrta tudi glede ocenjene vrednosti prenesenega premoženja in obveznosti. Toženki iz istega razloga s sklicevanem na kršitev 33. člena ZSReg ne moreta uspeti. Ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi že pravnomočno odločilo registrsko sodišče kot matični organ, v postopku vpisa oddelitve v sodni register.

13Tožba za ugotovitev ničnosti vpisa (41. člen ZSReg) ne pride v poštev že zato, ker se določbe tega člena ne uporabljajo za ugotovitev ničnosti družbe z omejeno odgovornostjo (četrti odstavek 41. člena ZSReg). Ničnost kapitalske družbe se lahko uveljavlja le iz omejenih razlogov, navedenih v 41.a členu ZSReg, pri čemer lahko tožbo za ugotovitev ničnosti kapitalske družbe vloži vsak delničar ali družbenik, uprava ali poslovodja ter vsak član uprave ali nadzornega sveta (tretji odstavek 41.a člena ZSReg). Upniki torej niso navedeni med osebami, ki imajo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti kapitalske družbe na podlagi 41.a člena ZSReg.

14Tudi s sklicevanjem na publicitetni učinek (8. člen ZSReg) toženki v tem postopku ne moreta uspeti. Velja neizpodbojna domneva, da so od dneva objave vpisa posameznega podatka ali predložitve listin, tretjemu znani podatki ter vsebina listin, na katerih temelji vpis (peti odstavek 8. člena ZSReg). Subjekt vpisa se lahko od tedaj dalje proti tretjemu nanje sklicuje (četrti odstavek 8. člena ZSReg). Načelo publicitete v zvezi s predloženimi listinami v postopku vpisa oddelitve z ustanovitjo novih družb (delitveni načrti, bilance,..) nima takega učinka, kot ga zasledujeta toženca s pritožbenimi navedbami. V navedenih določbah ni podlage za stališče, da upnik v postopku na podlagi 636. člena ZGD-1 ne bi mogel ugovarjati ocenjeni vrednosti prenesenih obveznosti, kot izhaja iz listinske dokumentacije (delitveni načrt, bilance), ki je bila predložena v registrskem postopku. Ob drugačni razlagi bi bil zakonsko predviden zaščitni mehanizem upnikov po 636. členu ZGD-1 dejansko izvotlen.

15Neutemeljeni so tudi drugi pritožbeni očitki procesnih kršitev. Toženki nista odgovorili na pripravljalno vlogo tožnice z dne 1. 12. 2016, v kateri je ta podala konkretne navedbe v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja ter obveznosti, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je mogoče iz njunih vlog razbrati namen zanikanja očitka o neresnični vsebini delitvenih načrtov. Glede na vsebino njunih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje (to sta bili ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovor na tožbo), očitek zmotne uporabe drugega odstavka 214. člena ZPP ni utemeljen. Iz že navedenega pa tudi izhaja, da določba 213. člena ZPP ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejstva, pomembna za odločitev v tem sporu, ki jih toženki nista konkretizirano prerekali, zaradi česar jih je pravilno štelo za priznana. Ker toženki (drugih) relevantnih dejstev v zvezi z vrednostjo nanju prenesenega (neto aktivnega) premoženja na dan vpisa delitve v sodni register nista navedli, čeprav so relevantna dejstva v njuni zaznavni sferi, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega postopka s postavitvijo sodnega izvedenca ekonomske stroke. Toženki sicer tega dokaznega predloga niti nista podali, temveč je bil to dokazni predlog tožeče stranke. Vestna in skrbna presoja dokaznega gradiva sodišča prve stopnje zaradi tega ni izostala. Prav tako tudi ne gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče sprejelo stališče, ki ga je podrobno pojasnila tožeča stranka, toženki pa nanj nista podali odgovora.

16Tudi očitek kršitve načela dispozitivnosti v zvezi s stroškovno odločitvijo ni utemeljen. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek, v skladu z relevančno teorijo, prilagodila v korist prevzemnika terjatve (smisleno 186. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato odločalo o tožbenem zahtevku, ki izhaja iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 13. 9. 2018. Zapis tožeče stranke, da se "sklep o izvršbi vzdrži v veljavi" je smiselno razumeti kot pojasnilo, da naj se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi tako, da sta sedaj toženki solidarno dolžni plačati vtoževani znesek v korist pridobitelja. Sodišče prve stopnje zato zapisanemu pravilno ni pripisalo narave (samostojnega) tožbenega zahtevka, s katerim bi tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska zahtevala (še) v svojo korist, temveč je štelo, da gre za pojasnilo, ki ne sodi v izrek sodne odločbe.⁷

17Pravdni stroški so akcesorna terjatev, zato odločitev o glavni stvari, kot izhaja iz te sodbe, terja s tem skladno odločitev o pravdnih stroških. Ni podlage za cepljenje stroškov, kot ga ponujata toženki, med strošek sodne takse za tožbo, ki bi ga lahko zahtevala le tožnica ter ostale stroške, ki jih slednja lahko uveljavlja v korist pridobitelja terjatve.

18Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženki, ki s pritožbo nista uspeli, nosita sami svoje pritožbene stroške.

¹ Prenosna družba je po Otvoritveni bilanci stanja na dan 1. 9. 2013 (A 13) pred oddelitvijo razpolagala s premoženjem v vrednosti 4.586.009,07 EUR, kar je manj, kot je seštevek vrednosti prenesenega premoženja, v zvezi s čemer toženki nista podali nobenih pojasnil.
² Tako S. Prelič, Varstvo interesa upnikov pri materialnostatusnih preoblikovanjih, zbornik z desetega posvetovanja o problematiki s področja gospodarskega prava "Gospodarski subjekti na trgu"; Inštitut za gospodarsko pravo 2002, str. 2.
³ Prav tam, str. 5 (sicer v zvezi s pravico upnikov zahtevati zavarovanje).
⁴ Primerjaj I Cpg 632/2015.
⁵ V. Rijavec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005 str. 122.
⁶ Po drugem odstavku 624. člena ZGD-1 mora delitveni načrt vsebovati: … (12.) določen opis in dodelitev delov premoženja in obveznosti, ki se prenesejo na posamezno novo družbo; pri tem se je dovoljeno sklicevati na listine, kot jih določa tudi 14. točka tega odstavka, če je na podlagi njihove vsebine mogoče določiti premoženje, ki se prenese na posamezno novo družbo, … (14.) zaključno poročilo prenosne družbe in otvoritvene bilance novih družb, pri oddelitvi pa tudi otvoritveno bilanco prenosne družbe, ki izkazuje stanje premoženja in obveznosti po oddelitvi,...
⁷ K. Iglič Stroligo, Izrek sodbe kot izvršilni naslov, Pravosodni bilten 2/2003, str. 9.