636. člen ZGD-1

Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1. Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino. Preozek podest ozir

Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena ZGD-1 so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo. Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost.

Glede na prvi odstavek 636. člena ZGD-1 sta za obveznost upnikov odgovorna prvotni dolžnik (prenosna družba) in (novi) dolžnik (prevzemna družba) solidarno (pasivna legitimacija obeh). Upniki so predlogu za izvršbo, v katerem so se sklicevali na prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ in 636. členom ZGD-1, (med drugim) priložili tudi notarski zapis Pogodbe o delitvi s prevzemom v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022 (izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022), kar zadošča za zaključek, da je bila terjatev upnikov dodeljena dolžniku v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZIZ in je prešla nanj v skladu s 24. členom ZIZ. S tem se je dokazno breme glede dejstva, da terjatev upnikov s Pogodbo o delitvi in prevzemu ni bila dodeljena dolžniku, prevalilo na dolžnika (ki ima za to vso potrebno dokumentacijo in listine, za razliko od upnikov), ki pa ga v ugovornem postopku ni zmogel in v ugovoru tudi ni izkazal, da bi bila njegova solidarna odgovornost omejena. V ugovoru je namreč v zvezi s tem le posplošeno navedel, da terjatev upnikov ni prešla na dolžnika, in še, da je prevzeto premoženje

Prepoved poslabšanja pravnega položaja upnikov je eno izmed načel statusnih preoblikovanj. To načelo predstavlja tudi vodilo pri razlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1. Po navedeni določbi so vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Kadar (z oddelitvijo) pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se šteje, da univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, in sicer tako v materialnem kot procesnem smislu. Skladno s sodno prakso v primeru, ko tožeča stranka s tožbo poleg prvotne tožene stranke zajame še prevzemno družbo, ne gre za subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe, ampak za prilagoditev tožbe statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, zato ni potrebno soglasje za razširitev tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP.

Ni utemeljeno pritožničino opozarjanje na to, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ZPP odločitev sprejelo brez zaslišanja njenega zakonitega zastopnika A. A. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je dopustilo dokaz z njegovim zaslišanjem, ta pa se na vabilo za zaslišanje dne 7. 7. 2021, ki je bilo pooblaščencu tožeče stranke vročeno že dne 26. 5. 2021, ni odzval. Res je, kot to navaja pritožba, da je zakoniti zastopnik na sodišče 6. 7. 2021 poslal prošnjo za preložitev naroka, prav tako je res, da je pooblastilo za zastopanje tožeče stranke po dotedanjem pooblaščencu prenehalo. Navaja, da na sodišče ni želel brez pravne pomoči. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pooblastilno razmerje med pritožnico in njenim odvetnikom prenehalo sporazumno. Za zakonitega zastopnika tožeče stranke torej to ni bilo nekaj nepričakovanega in neodvisnega od njegove volje. Tožeča stranka bi si, če je želela pravno pomoč, to v času med narokoma gotovo lahko priskrbela (najbolje, če bi to storila še prej, preden je, tik pred koncem postopka na prvi stopnji, sporazumno prekinila pooblastilno razmerje z odvetnikom, ki je do takrat ves čas vodil postopek). Sodišče prve stopnje je zato v sk

75. člen ZDR-1 kot specialni predpis ne ureja vprašanja morebitne solidarne odgovornosti prenosne in prevzemne družbe za obveznosti delodajalca prenosnika napram delavcu, ki mu je delovno razmerje pri prenosniku prenehalo še pred prenosom in zato zanj določbe 75. člena ZDR-1 ne veljajo. Posledično ni ovire, da bi glede teh obveznosti uporabili kak drug predpis, ki to vprašanje ureja. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru določba 433. člena OZ ne more biti pravna podlaga za presojanje tožnikovega zahtevka, saj je prehod premoženjske celote oz. posameznega njenega dela sicer bil izveden s pogodbo, vendar je pri tem šlo za pogodbo o oddelitvi, ki je institut prava gospodarskih družb, kar pomeni, da je po načelu "lex specialis derogat legi generali" treba uporabiti določbo 636. člena ZGD-1, ki sicer prav tako ureja varstvo upnikov, vendar ga ureja posebej za primer delitve družbe.

Do prekoračitve trditvene podlage s strani sodišča prve stopnje torej zagotovo ni prišlo, saj sta pravdni stranki v postopku v prvem sojenju dovolj konkretno navajali o dveh ponujenih (najprej s preboji in nato s koriti) in zavrnjenih metodah izgradnje sončne elektrarne (SE). Tožnica je zavrnila najprej ponujeno možnost izgradnje SE (po določeni ceni) s preboji in šele nato je zavrnila tudi ponujeno možnost izgradnje SE s koriti, ki jo je izvedenec D. ocenil kot neprimerno in ki bi upoštevaje njegovo mnenje zato verjetno res terjala dodatne stroške v smeri predhodne prilagoditve strehe. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Načelo vestnosti in poštenja ji vsekakor ne omogoča, da v situaciji, ko sta pravdni stranki skladno z načeli iz 2. in 3. člena OZ (načelom dispozitivnosti zakonskih določb in načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij) v 9. členu pogodbe o izgradnji SE določili izključne možnosti odstopa od pogodbe, od pogodbe odstopi brez izpolnjenih odpovednih razlogov, kar je bistveno pravno vprašanje za pravilno odločitev v konkretni zadevi.

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

Za presojo (ne)obstoja pasivne stvarne legitimacije DARS je odločilna razmejitev med nalogami DARS, opredeljenimi v prvem odstavku 3. člena ZDARS, in nalogami DARS, opredeljenimi v drugem odstavku 3. člena ZDARS. DARS pri opravljanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije, pri opravljanju nalog iz drugega odstavka 3. člena pa ravna kot posredna zastopnica Republike Slovenije. To pa posledično pomeni, da je DARS kot posredna zastopnica Republike Slovenije tudi odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo sama povzroči tretjim osebam. Materialnopravno je pravilno stališče, da pride do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske parvice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo/prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja (glej tudi četrti in peti odstavek 45. člena ZZK-1). Vendar pa so po vpisu delitve v register po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti (prenosne) družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji

Glede na jasno določbo 636. člena ZGD-1, da so za obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu obveznost dodeljena, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so pri delitvi udeležene, tožena stranka ne more uspeti niti s ponavljanjem trditev, da ne njen zakoniti zastopnik ne zaposleni na cestnem programu za vtoževano obveznost niso vedeli niti niso bili dolžni vedeti. To je za odločitev irelevantno. Prav tako pritožba ne more uspeti s ponavljanjem stališča, da je bila oddelitev pravno formalno, pogodbeno in bilančno, narejena že 31. 12. 2010, ter da so bili o tem obveščeni tudi vsi poslovni partnerji, vključno s tožečo stranko. Že povzeta določba 636. člena ZGD-1 je namreč popolnoma jasna - vse družbe, ki so pri delitvi prenosne družbe udeležene, solidarno odgovarjajo za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register. Tudi pravne posledice delitve nastopijo z dnem vpisa delitve v sodni register (drugi odstavek 635. člena ZGD-1). Kdaj so poslovni partnerji izvedeli za načrtovano delitev je torej povsem nepomembno oziroma (do vpisa delitve v register) to ne predsta

Tožeča stranka pred vpisom tožene stranke v sodni register ni imela možnosti uveljavljati terjatve zoper toženo stranko. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v korist tožene stranke šteti, da je zastaralni rok pričel teči že z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Takšna razlaga bi namreč izničila namen varstva upnikov, ki ga zasleduje 636. člen ZGD-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je z vidika zastaranja potrebno izenačiti položaja glavnega dolžnika (prenosne družbe) in novega solidarnega dolžnika na dan nastanka solidarne obveznosti, to je na dan vpisa tožene stranke v sodni register (23. 4. 2009). V korist tožene stranke bi v smislu zastaranja obveznosti šlo samo obdobje že iztečenega roka zastaranja v razmerju do glavnega dolžnika na ta presečni datum. Ker v konkretnem primeru zaradi vložene tožbe zoper glavnega dolžnika zastaranje ni teklo, to pomeni, da je v razmerju do novega solidarnega dolžnika pričel teči zastaralni rok šele od vpisa tožene stranke v sodni register. Glede na to, da je tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko, ki je bila vpisana v sodni register 23. 4. 2009, vložila 23. 4. 2012, to pomeni, da je bila tož

Solidarna odgovornost vseh v delitvi udeleženih družb velja tudi za nezapadle, negotove in pogojne terjatve. Tako v primeru združitev kot v primeru delitev imajo upniki družb, ki se združujejo oziroma delijo, pravico zahtevati zavarovanje svojih terjatev. Podlago za zavarovanje terjatve iz take pravde (na ustanovitev zavarovanja) pa predstavljajo tista določila ZIZ, ki urejajo izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Razlika je le v tem, da pri združitvah trditveno in dokazano breme o ogroženosti upnikove terjatve nosi upnik, pri delitvah pa se ogroženost upnikove terjatve domneva.

Po določbi 636. člena ZGD-1, so za vse obveznosti družbe, nastale do vpisa oddelitve v sodni register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Zakon je torej z namenom varstva upnikov vzpostavil solidarno obveznost vseh družb, udeleženih v delitvi, glede vseh obveznosti prenosne družbe. Ni sporno, da je bila tožena stranka udeležena pri delitvi. To pa pomeni, da je solidarno odgovorna za vse obveznosti prenosne družbe. Njena odgovornost je omejena le po višini in sicer do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Za te obveznosti je obveznost obeh družb solidarna. Vendar so tudi takšne obveznosti omejene le na tiste, ki jim je v delilnem načrtu dodeljena obveznost.

Delitveni načrt je enostranski akt prenosne družbe, ki ga sestavi poslovodstvo prenosne družbe, in na vsebino katerega nova družba, ki se ustanavlja, ne more imeti nobenega vpliva, saj je v času priprave in sprejetja tega akta še ni. Zato tožena stranka ne more biti tisti subjekt, ki bi bil odškodninsko odgovoren za zatrjevane napake v delitvenem načrtu.

Prva tožena stranka kot prenosna družba in druga tožena stranka kot prevzemna družba sta sklenili pogodbo o izčlenitvi in prevzemu. V tej pogodbi je določeno, da prevzemna družba (torej druga tožena stranka) kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo in katerih subjekt je bila prenosna družba. Na drugo toženo stranko je prešla celotna dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami. Tožnica je ves čas trajanja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki opravljala delo v zvezi s preneseno dejavnostjo. Vse vtoževane obveznosti (plača, potni stroški in regres za letni dopust) so nastale v zvezi s tožničinim opravljanjem dela pri prvi toženi stranki v zvezi z dejavnostjo posredništva pri prometu z nepremičninami. Zato je druga tožena stranka na podlagi pogodbe o izčlenitvi in prevzemu kot univerzalni pravni naslednik prve tožene stranke stopila tudi v razmerje med prvo toženo stranko in tožnico v zvezi z vtoževanimi terjatvami. Prva in druga tožena stranka sta materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede spornega predmeta sta obe stranki v pravni skupnosti na podla

Pravnega dejanja oddelitve gospodarske družbe ni mogoče izpodbijati po pravilih o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj prenosne družbe nima pravice za račun njenih upnikov od oddeljene družbe zahtevati vrnitve vrednosti z delitvenim načrtom njej dodeljenega premoženja, zmanjšanega za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.