624. člen ZGD-1

Prepoved poslabšanja pravnega položaja upnikov je eno izmed načel statusnih preoblikovanj. To načelo predstavlja tudi vodilo pri razlagi določbe prvega odstavka 636. člena ZGD-1. Po navedeni določbi so vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšano za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.

Pravna dejanja, ki jih upnik do obvestila o dodelitvi obveznosti do njega opravi nasproti posamezni družbi, ki je udeležena pri delitvi, učinkujejo tudi proti vsem drugim družbam, ki so udeležene pri delitvi. Toženki sta torej univerzalni pravni naslednici tako v materialnem kot procesnem smislu. Dejstvo, da je bil po naročilu in prejemu blaga nad tožečo stranko pričet postopek prisilne poravnave, samo po sebi ne dokazuje, da je tožeča stranka ravnala nemoralno. Ni namreč mogoče šteti, da je tožeča stranka s tem, ko je naročila surovine za svojo proizvodnjo in s tem skrbela za lasten interes nadaljnjega poslovanja, kršila kakršno koli moralno načelo oziroma dober poslovni običaj.

B. d.o.o. kot univerzalni pravni naslednik bi namesto tožeče stranke vstopil v to pravdo, če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je predmet prenosa tudi v tem gospodarskem sporu vtoževana terjatev. Intervenient za priglasitev intervencije ne potrebuje poziva sodišča, ampak to lahko stori sam kadarkoli, če ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od teh strank.

Delitveni načrt je enostranski akt prenosne družbe, ki ga sestavi poslovodstvo prenosne družbe, in na vsebino katerega nova družba, ki se ustanavlja, ne more imeti nobenega vpliva, saj je v času priprave in sprejetja tega akta še ni. Zato tožena stranka ne more biti tisti subjekt, ki bi bil odškodninsko odgovoren za zatrjevane napake v delitvenem načrtu.

Vprašanje aktivne legitimacije upnika je del materialnega prava, zato ob dejstvu, da je upnik tuja pravna oseba, ni mogoče mimo določb ZMZPP, ki glede statusa pravnih oseb uzakonja t. i. teorijo o ustanovitvi in predpisuje, da se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo, ki ji pravna oseba pripada, pripadnost pa se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upnik pravna oseba avstrijskega prava, ki pa ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Slovensko statusno pravo omogoča tako tudi preoblikovanje, da od preoblikovanja dalje obstoji več univerzalnih pravnih naslednikov dotedanje gospodarske družbe, a obenem določa, da preide z delitvijo na novo/prevzemno družbo tisti del premoženja družbe, ki je določen z delitvenim načrtom, zato je lahko upnik le tisti, ki je pravni naslednik in v skladu z delitvenim načrtom tudi prevzemnik določene terjatve. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče najprej ugotoviti, kakšna je vsebina avstrijskega prava, nato, za kako statusno preoblikovanje je šlo, in na koncu, ali je bila predmetna terjatev prenesena na pravno osebo, ki je