UPRS Sodba III U 65/2024-8

Tožbi se ugodi ter se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Koper, Policijske postaje Ilirska Bistrica, št. 2253-39/2024/5 (35696-03) z dne 2. 4. 2024, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo, št. 2253-39/2024/5 (35696-03) z dne 2. 4. 2024, je policija (v nadaljevanju: toženka) tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) v Postojni, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih, pri čemer se omejitev gibanja in nastanitev v centru tožniku odreja od dne 2. 4. 2024 od 13.00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma navaja, da se tožniku v skladu s 76. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) omeji gibanje, saj ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2. Nato pojasnjuje, da je patrulja Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Ilirska Bistrica dne 1. 4. 2024 ob 22.50 uri izvedla ukrep po 35.a členu Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM), in sicer kontrolo listin tožnika, ki se je izkazal s potnim listom Maroka št. ... in bivalnim dovoljenjem Italije št. ..., katerega veljavnost je potekla 23. 8. 2022. Pri preverjanju osebe preko evidenc policije je bilo ugotovljeno, da so policisti začasnega mejnega prehoda Starod tožniku 1. 4. 2024 ob 17.10 uri zavrnili vstop v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) po 6/C točki Schengenskega zakonika, ker nima veljavnega vizuma ali dovoljenja za prebivanje. Tožnik je v razgovoru povedal, da je Italijo zapustil pred petimi dnevi z namenom obiska zobozdravnika v Zagrebu; v času bivanja na Hrvaškem se je s prijateljema nastanil v hotelu Vila Lily v Zagrebu, kjer je prespal, naslednji dan pa mu je hrvaška policija izdala dokument, da mora v enem dnevu zapustiti Hrvaško. Dne 1. 4. 2024 je tako z avtobusom podjetja Flixbus, ki vozi na relaciji Zagreb - Padova, želel zapustiti Hrvaško in se vrniti v Italijo, vendar ga je na mejnem prehodu slovenska policija zavrnila. Ker ni imel potrebnega dokumenta za prestop meje, se je odločil pot nadaljevati peš po gozdu oziroma ob glavni cesti proti Italiji. Iz zbranih obvestil je bilo ugotovljeno, da je tožnik 1. 4. 2024 ob 21.00 uri nedovoljeno vstopil v RS na notranji meji s Hrvaško, 200 m desno od začasnega mejnega prehoda Starod, ter nadaljeval pot v notranjost države ob glavni cesti do naselja Račiče, kjer so ga prijeli policisti PP Ilirska Bistrica. Dne 2. 4. 2024 ob 2.46 uri je bila hrvaškim varnostnim organom poslana pisna najava o izročitvi osebe po skrajšanem postopku za dne 2. 4. 2024 ob 11.00 uri na nekdanjem PGP Rupa, vendar so takrat hrvaški varnostni organi takšen sprejem tožnika zavrnili na podlagi 2. člena Sporazuma, ker da niso izpolnjeni pogoji za vračanje v skrajšanem postopku in se bo vračanje izvršilo po formalni poti. V nadaljevanju obrazložitve toženka navede, da je tujec med bivanjem v centru dolžan spoštovati pravila bivanja in navodila pristojnih delavcev centra, ter povzema določbe prvega odstavka 81. člena, prvega in drugega odstavka 84. člena, šestega, desetega in enajstega odstavka 76. člena ter prvega odstavka 83. člena ZTuj-2. Obrazložitev zaključi s pojasnilom o možnosti podaljšanja bivanja v centru za nadaljnjih šest mesecev ter navedbo, da so bili vsebina, izrek in pravni pouk odločbe tožniku predstavljeni v italijanskem jeziku, ki ga razume in govori.

Vsebina tožbe

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu na odpravo izpodbijane odločbe. Le-to izpodbija zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, iz tožbenih navedb pa izhaja tudi očitek o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi odločbe in s tem bistveni kršitvi pravil postopka.

4V tožbi povzema, da je bilo 1. 4. 2024 v nočnih urah ob kontroli njegovih osebnih dokumentov zaradi nedovoljenega prestopa državne meje ugotovljeno, da ima tožnik veljavni potni list Kraljevine Maroko št. ..., iz katerega je razvidno, da je bil 1. 4. 2024 v popoldanskih urah zavrnjen pri vstopu v RS na začasnem mejnem prehodu Starod, nakar se je v večernih urah peš ponovno odpravil na območje RS. Toženka je ugotovila, da ima tožnik dokument Republike Italije, in sicer enotno dovoljenje za prebivanje in delo na podlagi delovnega dovoljenja, katerega veljavnost je potekla 23. 8. 2022. Pojasnil je, zakaj se je nahajal na območju Hrvaške (obisk zobozdravnika), vendar je toženka podala oceno, ki temelji na golem formalizmu, da bi na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito (v nadaljevanju: Sporazum), tožnika morala po neformalnem postopku sprejeti Hrvaška, a ga ni in se je tako sprožil formalni postopek za sprejem. Ko neformalna najava ne uspe, se - kot izhaja iz pojasnil na spletni strani policije - tujca z odločbo nastani v center, kjer se, kolikor je dovolj dokazov o njegovem predhodnem bivanju v sosednji državi, pripravi formalna najava. Če tudi slednja ne uspe, pa se izda odločba o vrnitvi tujca v matično državo, v tem primeru tujec čaka na odstranitev iz države.

5Kot navaja tožnik, je opisano dogajanje nesporno, saj izhaja tudi iz tožbi priložene dokumentacije, sporen pa je izrečeni ukrep, predvsem njegova sorazmernost. Tožniku je kršena pravica do družinskega življenja, ki je neodtujljiva. Res je državno mejo prečkal brez osebnega dokumenta, s čimer pa je storil le prekršek, za katerega je bil oglobljen s kaznijo, ki jo bo v doglednem času poravnal. To pa ne dosega nivoja zavržnega dejanja v tolikšni meri, da bi odrejeni ukrep prestal test sorazmernosti. Tožnik je starš in mož ter se bo potrudil pridobiti potrdila o tem in tudi o vlogi za enotno dovoljenje za bivanje in delo v Republiki Italiji, česar ni mogel storiti v času bivanja v centru in zato omejenih stikov, sploh pa ne 2. 4. 2024 ob seznanitvi z odrejenem ukrepom. Tožnik opozarja, da gre pri tem za ukrep, ki pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika po 19. členu Ustave Republike Slovenije. Upravni organ mora zato konkretno obrazložiti, zakaj se je odločil za tak ukrep oziroma zakaj je tak ukrep nujen. Ne zadošča le navedba, da so nastopili z zakonom določeni pogoji in da je tožniku gibanje omejeno, ker Hrvaška ne želi sodelovati z RS. Prosti preudarek mora biti namreč uporabljen skladno z namenom, zaradi katerega je dan; ta namen mora biti obrazložen. Tudi ZTuj-2 v tretjem odstavku 76. člena zahteva, da mora organ oceniti, ali se lahko namen omejitve gibanja doseže z milejšimi ukrepi, ter jih na podlagi 81. člena tudi v najkrajšem času uvesti. V konkretnem primeru toženka tega ni naredila, temveč je uporabila nesorazmeren ukrep, ki posega v temeljne pravice tožnika. Temu bi morala dati možnost, da se opredeli glede milejšega ukrepa. Toženka se vsebinsko skuša sklicevati na obstoj begosumnosti, kar ni utemeljeno. Tožnik je navezan na družino, kljub temu pa bo upošteval slovenski pravni red in počakal na odločitev, saj obžaluje nespametno ravnanje, katerega posledic se ni zavedal. Tudi sicer pa za zaključek o begosumnosti ni dovolj, da toženka ugotovi zgolj eno okoliščino, ampak mora celovito upoštevati položaj oziroma okoliščine tujca. Brez tega ni mogoče govoriti o individualni obravnavi in oceni posameznega primera ter utemeljiti nujnosti tako skrajnega ukrepa ob upoštevanju načela (strogega testa) sorazmernosti. To načelo je toženka kršila, saj ni uspela dokazati, da zasledovani namen ne bi mogel biti dosežen z milejšimi ukrepi (iz 81. člena ZTuj-2).

6Tožbi je tožnik priložil kopije izpodbijane odločbe, sklepa o pridržanju z dne 2. 4. 2024, plačilnega naloga z dne 2. 4. 2024 o izrečeni globi za prekršek in sklepa o ugotovitvi, da storilcu prekrška ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir, ter kopije potnega lista, enotnega dovoljenja za bivanje in delo v Republiki Italiji in vozniškega dovoljenja. Predlagal je tudi, da ga sodišče zasliši. Ker toženka ni uspela utemeljiti vseh razlogov za izrek ukrepa omejitve gibanja, tožnik sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijana odločba odpravi in se s tem odpravi tudi ukrep omejitve gibanja tožniku.

Odgovor toženke na tožbo

7Toženka je 11. 4. 2024 sodišče obvestila, da se tožnik trenutno ne nahaja v centru, saj je 8. 4. 2024 podal namero za mednarodno zaščito in bil zato istega dne odpeljan v Azilni dom v Ljubljani.

8Nato je toženka sodišču predložila spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ter podala odgovor na tožbo. V njem uvodoma navaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 1. 4. 2024, kar izhaja iz vročilnice. Po mnenju toženke tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijane odločbe glede na to, da je 8. 4. 2024 podal namero za mednarodno zaščito in je bila zato istega dne omejitev gibanja odpravljena, saj je bil odpeljan iz centra in nameščen v Azilni dom v Ljubljani. Zato toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Ne glede na navedeno pa še dodaja, da iz posredovane dokumentacije izhaja, da so obstajali razlogi za omejitev gibanja in je izdana odločba pravilna in zakonita. Toženka pojasnjuje, da so policisti PP Ilirska Bistrica 1. 4. 2024 obravnavali tožnika, državljana Maroka, zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 145. člena v zvezi z drugo alinejo 12. člena ZTuj-2. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v RS vstopil iz Hrvaške na nedovoljen način in da nima veljavnega vizuma ali dovoljenja za prebivanje. Zato mu je bil 1. 4. 2024 ob 17.10 uri zavrnjen vstop v RS s strani policistov na mejnem prehodu Starod. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 2. člena Sporazuma je bila 2. 4. 2024 ob 2.46 uri hrvaškim varnostnim organom poslana pisna najava izročitve tožnika po skrajšanem postopku, vendar so slednji ob 11.00 uri zavrnili takšen sprejem tujca, ker da za to niso izpolnjeni pogoji (2. člen Sporazuma), obenem pa v zapisniku navedli, da se izročitev lahko izvrši po formalni oziroma redni poti. Zaradi tega je bila tožniku izdana izpodbijana odločba, s katero mu je bila na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj odrejena omejitev gibanja z namenom izvedbe postopka izročitve tujca, ki ga je treba odstraniti v skladu z 69. členom ZTuj-2. Toženka meni, da ne držijo tožbeni očitki glede nesorazmernosti izrečenega ukrepa, saj je PP Ilirska Bistrica presojala in ocenila, da ne obstajajo razlogi za izrek milejšega ukrepa iz 81. člena ZTuj. Takšna presoja je temeljila na ugotovitvah, da je tožnik skušal 1. 4. 2024 ob 17.10 uri vstopiti v RS preko začasnega mejnega prehoda Starod z namenom odhoda v Italijo, čeprav je vedel, da ne izpolnjuje pogojev za prebivanje na območju Evropske unije (v nadaljevanju: EU) oziroma schengenskem območju. Kljub zavrnitvi vstopa v RS in obrazložitvi, da za to ne izpolnjuje pogojev (8. člen ZTuj-2), je istega dne ob 22.50 uri nedovoljeno vstopil v RS. V ZTuj-2 pa je v 3. alineji 68. člena kot okoliščina, ki kaže nevarnost pobega, navedeno to, da je tujec vstopil v RS v času veljavne prepovedi vstopa (ki je bila tožniku izrečena 1. 4. 2024 ob 17.10 uri s strani policistov na mejnem prehodu Starod). Toženka oporeka tudi navedbi, da bo tožnik izrečeno globo za prekršek v doglednem času poravnal, in opozarja na izdani sklep o ugotovitvi, da storilcu ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir. V primeru, da bo sodišče tožbo vsebinsko obravnavalo, mu toženka predlaga, da brez ustne glavne obravnave izvede dokazni postopek z vpogledom v vso relevantno predlagano in priloženo dokumentacijo ter tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Presoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe

9V zvezi s presojo procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje vložene tožbe sodišče najprej pojasnjuje, da je tožbo obravnavalo kot pravočasno. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da naj bi bila izpodbijana odločba tožniku vročena 1. 4. 2024, in se sklicuje, da to kaže podpisana vročilnica. Vendar sodišče ne more spregledati, da je v izpodbijani odločbi kot datum njene izdaje naveden 2. 4. 2024 (od tega dne dalje je z odločbo tožniku tudi bila odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru), pred izdajo pa odločba tožniku ni mogla biti veljavno vročena. Upoštevajoč povedano je tožbo, ki je bila vložena 5. 4. 2024 (s tega dne priporočeno poslano pisemsko pošiljko), treba šteti kot pravočasno, torej vloženo v zakonsko predpisanem roku treh dni iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2.

10Glede na sklicevanje toženke, da se tožnik od 8. 4. 2024 ne nahaja v centru, ker je tega dne podal namero za mednarodno zaščito in je bil zato istega dne nameščen v Azilni dom v Ljubljani, sodišče dalje pojasnjuje, da iz navedenega razloga tožniku ni odreklo pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi na odpravo izpodbijane odločbe. Ta odločba namreč s strani toženke formalno ni bila odpravljena ali razveljavljena. Upoštevajoč zakonsko ureditev (prim. deseti odstavek 76. člena ZTuj-2, ki določa, da se čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod iz centra, čas bivanja tujca, ki je v postopku mednarodne zaščite, nastanjen v centru, in čas bivanja tujca, ki je bil nastanjen v centru in je v priporu ali zaporu, ne šteje v čas nastanitve v centru) in ustaljeno prakso policije, kot je znana sodišču, namreč ni izključeno, da bi se tožnik v primeru, da v postopku mednarodne zaščite ne bi uspel, moral vrniti v center na podlagi z izpodbijano odločbo odrejenega ukrepa. Zato še vedno izkazuje pravni interes za vsebinsko presojo vložene tožbe, pri čemer sodišče v njej podani predlog za izpustitev iz centra šteje kot akcesorni predlog k predlogu za odpravo izpodbijane odločbe. Sodišče dodaja, da se situacija v obravnavani zadevi bistveno razlikuje od situacije, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v sklepu I Up 289/2023 z dne 21. 12. 2023, s katerim je pritožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnika: v omenjeni zadevi je namreč toženka sporočila, da je bil pritožnik vrnjen v matično državo, kar pomeni, da so očitno prenehali razlogi, zaradi katerih je bila odrejena omejitev gibanja in nastanitev v center, medtem ko v tem upravnem sporu takšne okoliščine nobena od strank ni navedla.

Odločitev sodišča o tožbi

11Tožba je utemeljena.

12Izpodbijana odločba temelji na 76. členu ZTuj-2, ki v prvem odstavku določa, da policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. V drugem odstavku istega člena ZTuj-2 je predpisano, da se lahko z namenom ugotovitve istovetnosti tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS. V tretjem odstavku 76. člena ZTuj-2 pa je določeno, da če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V tej zvezi sodišče še pojasnjuje, da je v 81. členu ZTuj-2 v prvem odstavku določeno, da policija po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru, ali na prošnjo tujca, ki mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena tega zakona; v drugem odstavku 81. člena ZTuj-2 pa je določeno, da lahko policija na podlagi prejšnjega odstavka tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več izmed naslednjih obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu, - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji, - predložitev osebnih dokumentov.

13Uporaba 76. člena ZTuj-2 pomeni izvajanje prava EU, in sicer Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) v povezavi s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki varuje pravico do osebne svobode (ta ustreza pravici iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; glej tudi 19. člen Ustave). Po ustaljeni sodni praksi (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011) iz okoliščin izvajanja ukrepa nastanitve tujca v centru izhaja, da gre za pridržanje in s tem za poseg v osebno svobodo (v smislu 6. člena Listine) in ne zgolj za omejitev gibanja. To je razvidno tudi iz določbe enajstega odstavka 76. člena ZTuj-2, iz katere izhaja, da tujec ne sme zapustiti območja centra.

14Direktiva o vračanju torej ureja materialne in procesne pogoje za pridržanje tujcev v postopku vračanja. Iz uvodne izjave št. 16 te Direktive izhaja, da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti, ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Prvi odstavek 15. člena Direktive določa, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: a) obstaja nevarnost pobega, b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. Drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju pa med drugim predpisuje, da mora biti odločba pisna in da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi. V zvezi z razlago 15. člena Direktive je Sodišče EU (v nadaljevanju: SEU) že presodilo, da je ta brezpogojen in dovolj natančen, da ne potrebuje drugih posebnih elementov, da bi se državam članicam omogočilo njegovo izvajanje.¹

15Iz navedenega izhaja, da morata biti za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora razlagati v skladu z njo, najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov" in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Poleg teh dveh temeljnih pogojev pa mora biti za zakonito izdajo odločbe o ukrepu pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer obstoj nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv. Sodišče ob tem še pojasnjuje, da v skladu s 7. točko 3. člena Direktive o vračanju "nevarnost pobega" pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. V tej zvezi pa je relevanten 68. člen ZTuj-2, ki opredeljuje okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.

16SEU je v sodbi C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022 med drugim poudarilo (glej 38., 40., 42. in 43. odstavek), da je ukrep pridržanja mogoče odrediti "le, če bi lahko ravnanje zadevne osebe ogrozilo izvršitev odločbe o vrnitvi v obliki odstranitve, edini cilj tega ukrepa pa je lahko le to, da se zagotovi učinkovitost postopka vračanja"; da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve "omejena in bi morala upoštevati načelo sorazmernosti"; da "je vsako pridržanje, odrejeno na podlagi te direktive, strogo omejeno z določbami poglavja IV navedene direktive, da se zagotovi, prvič, spoštovanje načela sorazmernosti v zvezi z uporabljenimi ukrepi in želenimi cilji ter, drugič, spoštovanje temeljnih pravic zadevnih državljanov tretjih držav"; in da iz tega sledi, "da se dodatni razlog za pridržanje, ki ga določi država članica, v nobenem primeru ne more nanašati na položaj, v katerem uporaba manj prisilnih ukrepov, zlasti takih, s katerimi se spoštujejo temeljne pravice zadevnih oseb, zadostuje za zagotovitev učinkovitosti postopka vračanja."

17V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po ZTuj-2, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). To pomeni, da mora obrazložitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP obsegati: obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč pogoj za to, da jo lahko stranka učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo in nadaljnjimi vlogami v upravnem sporu.

18Glede na povedano tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru izrečeni ukrep sorazmeren in zakaj ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kot to določata prvi odstavek 15. člena Direktive o vračanju (in v tej zvezi oblikovana sodna praksa SEU) ter tretji odstavek 76. člena ZTuj-2, ki v izpodbijani odločbi ni naveden. Pri tem gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve izdane odločbe, saj le-te ni mogoče preizkusiti z vidika spoštovanja temeljnega načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Tudi Upravno sodišče je že večkrat presodilo, da mora toženka glede na vse okoliščine konkretnega primera že v odločbi o izreku ukrepa pridržanja presoditi in obrazložiti tudi sorazmernost ukrepa (in ne šele kasneje, kot bi bilo mogoče razumeti ob izoliranem branju zgolj določbe prvega odstavka 81. člena ZTuj-2, ki jo toženka citira v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri čemer pa, kot rečeno, ne navede za zadevo bolj relevantne določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2). Omenjene presoje toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo.² Tudi SEU je v sodbi C-146/14, Mahdi, z dne 5. 6. 2014 (61. odstavek) presodilo, da "mora organ, ki odloča o morebitnem podaljšanju pridržanja /.../ ugotoviti, prvič, ali se v konkretnem primeru lahko učinkovito uporabijo drugi zadostni, vendar od pridržanja manj prisilni ukrepi, drugič, ali obstaja nevarnost pobega navedenega državljana, in, tretjič, ali se ta izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve". Če to velja za podaljšanje pridržanja, mora veljati toliko bolj tudi za prvo pridržanje.

19Poleg tega tožba utemeljeno opozarja, da toženka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, ali oziroma kako bi tožnik ogrozil izvedbo postopka vrnitve oziroma odstranitve (glede na to, da je lahko zagotovitev učinkovitosti tega postopka edini cilj ukrepa pridržanja), oziroma da ni utemeljila podlage za zaključek o njegovi begosumnosti. Zgolj navedba dejanskih okoliščin, iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vstop v RS, glede na prej povedano ne zadošča za predpisano obrazložitev izrečenega ukrepa. V zvezi z navajanjem toženke, da je v tretji alineji 68. člena ZTuj-2 kot okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega, določen vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa, sodišče pripominja, da se na to pravno podlago toženka v izpodbijani odločbi ni sklicevala, omenja jo šele v odgovoru na tožbo, ter še opozarja, da glede na določbe ZTuj-2 instituta zavrnitve vstopa v RS (10. člen ZTuj-2) ni mogoče enačiti z institutom prepovedi vstopa, ki se tujcu določi z odločbo za določeno obdobje (prim. 67. člen ZTuj-2).

20V izpodbijani odločbi torej manjka obrazložitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se tujca lahko pridrži po ZTuj-2, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Če bo slednji ugotovil, da pogojev za vodenje tovrstnega postopka zoper tožnika ni več, bo postopek ustavil. Sicer pa sodišče opozarja, da je treba pred izdajo odločbe o omejitvi gibanja in nastanitvi v center, torej odločbe o pridržanju, tujcu dati možnost izjave z vidika vseh okoliščin, ki so pomembne za utemeljitev izrečenega ukrepa tudi z vidika njegove sorazmernosti.

21Drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju med drugim določa, da se tujca nemudoma izpusti, če je pridržanje nezakonito, pri čemer gre za določbo, ki ima neposredni učinek. To pomeni, da mora v takem primeru toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja (če bi se ta še izvajal).

22Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

¹ Npr. sodba SEU C-61/11, El Dridi, z dne 28. 4. 2011 in sodba C-146/14, Mahdi, z dne 5. 6. 2014.
² Primerjaj sodbe tega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 7. 11. 2017, I U 459/2018 z dne 7. 3. 2018 ter najnovejšo sodbo I U 665/2024 z dne 9. 4. 2024 s stališči, ki jim je sodišče sledilo tudi v obravnavanem primeru.