67. člen ZTuj-2

V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna. Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.

Tožnik v času odločanja sodišča ni bil več v postopku odstranitve, saj je bila njegova odstranitev izvršena, tožnik pa se je v Republiko Slovenijo kasneje legalno vrnil in v njej legalno prebival. Glede na navedeno si tožnik svojega pravnega položaja z morebitno ugoditvijo njegovi tožbi in odpravo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu ter vrnitvijo zadeve v ponoven postopek svojega pravnega položaja ne more izboljšati. V Sloveniji namreč prebiva legalno in ga ni moč ponovno odstraniti na podlagi že izvršene odločbe o odstranitvi.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je zgolj izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora državo zapustiti v postavljenem 30 dnevnem roku. Ugovor tožnika, da v Republiki Sloveniji prebiva legalno, saj odločitev pristojne upravne enote še ni pravnomočna, glede na navedeno, ni utemeljen.

Odstranitev tujca ne predvideva izvedbe dvostopenjskega postopka. Določba 66. člena ZTuj-2 vsebinsko ustreza razlogom Direktive o vračanju, kolikor določa izdajo posebne odločbe o prepovedi vstopa, potem, ko je odločba o vrnitvi po 64. v zvezi s 67. členom ZTuj-2 že izvršljiva. Zakonodajalec ni predvidel posebne odločbe za odstranitev, ki bi sledila izvršljivi odločbi o vrnitvi z možnostjo prostovoljne vrnitve. Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ni pravilna presoja, da tožniku nastaja škoda, ki je težko popravljiva že zaradi tega, ker ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, kljub morebitnemu tožnikovemu uspehu v tem upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Tožena stranka napotkom sodišča v ponovljenem postopku ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.

Pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.

Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS. Tožnik je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa. Vse navedeno predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna,

V obravnavanem primeru je policijski organ ponovno, že tretjič obravnaval tožnikovo prošnjo za prostovoljno vrnitev. V dosedanjih postopkih, kot tudi v tem postopku, tožnik navaja, da mu je bila odvzeta potna listina z odločbo Okrajnega sodišča v Celju, kar prav tako izhaja iz spisovnih listin. Oba upravna organa sta pravilno ugotovila, da je na tožnikovi strani okoliščina, da potno listno pridobi nazaj, ker mu je bila odvzeta zaradi zavarovanja terjatve plačila izrečene globe okrajnega sodišča. Tožnik torej ima veljavno potno listino in bi jo lahko tudi pridobil nazaj s plačilom globe.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo.

Tožnikove pavšalne navedbe o posegu v pravico do družinskega življenja v obravnavanem primeru ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja, s čemer se zagotavljata javni red in nacionalna varnost.

V postopku odstranitve tujca iz države niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista presojala pravice tožnika, ki je poročen s slovensko državljanko, do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin v zvezi s to pravico z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločitve pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med tožnikom in njegovo ženo, prek načela sorazmernosti pretehtati dopustnost morebitne odstranitve in prepovedi vstopa za tožnika z vidika pravice do zasebnega in družinskega življenja tožnika.

Odločbo o vrnitvi se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. Z odločbo o vrnitvi se tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2 ni bila omogočena prostovoljna vrnitev ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev. Določba sedmega odstavka ZUP ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik.

Tožnik je v državo vstopil izven mejnega prehoda, zato je policija ob kontroli dne 5. 12. 2011 ugotovila, da je zaradi nezakonitega prebivanja storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800 EUR. Navedena dejstva pa že predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi. Ob ugotovitvi, da tožnik zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in niti pravnega reda EU, ter ob dejstvu, da ni izkazal, da dejansko prispeva k preživljanju mladoletnih otrok ter tudi ne dejstev, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru njegovega odhoda iz RS morala soočiti žena in mladoletni sin, sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja.