VSL Sodba II Cpg 28/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 310,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku za 113,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneskov v rezervni sklad etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. Toženka je ugovarjala, da sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ni bil veljavno sprejet. Zato je plačala le nesporni del, plačilo višjega zneska pa zavrača.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- 7. 3. 2018 je bil sklican zbor etažnih lastnikov, ki ni bil sklepčen, zaradi česar predlogi sklepov niso bili obravnavani;

- prisotni etažni lastniki so sklenili, da se 27. 3. 2018 opravi ponovljen zbor etažnih lastnikov, na katerega so bili etažni lastniki vabljeni z vabilom z dne 9. 3. 2018;

- na ponovljenem zboru etažnih lastnikov se je glasovalo o predlogih sklepov za povišanje prispevka v rezervni sklad in o planu vzdrževanja za 2018 - 2022, ki so bili navedeni že v zapisniku zbora z dne 7. 3. 2018 in vabilu z dne 9. 3. 2018;

- na ponovljenem zboru sta bila izglasovana sklepa o povišanju prispevka v rezervni sklad in načrtu vzdrževanja za 2018 - 2022;

- na glasovnicah, ki jih je pripravil upravnik po ponovljenem zboru, so etažni lastniki odločali o predlaganem načinu poplačila izvedenih del, sprejetih v načrtu vzdrževanja, ki po opravljenem glasovanju ni bil potrjen.

8Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad sprejet veljavno in zakonito. Ker višina posameznega računa in površina posameznega dela etažne lastnine v lasti toženke nista bili sporni, je zahtevku ugodilo, razen v delu, za katerega je presodilo, da je zastaral, kar pa ni predmet pritožbenega postopka.

9Pravno podlago za odločitev v sporu predstavljajo določila Stanovanjskega zakona - SZ-1, ki se nanašajo na (ponovljen) sklic zbora etažnih lastnikov in povišanje vplačil v rezervni sklad. V skladu z 37. členom SZ-1 zbor etažnih lastnikov veljavno odloča, če je na seji zbora prisotna takšna večina, ki se v skladu z zakonom zahteva za odločanje. Če predlagana odločitev ni sprejeta, ker na zboru ni bila prisotna potrebna večina, lahko zbor z večino prisotnih etažnih lastnikov po solastniških deležih sklene, da naj upravnik v roku največ 14 dni skliče ponovljeno zasedanje zbora. Vabilo za sklic ponovljenega zbora mora, poleg sestavin iz 36. člena SZ-1, vsebovati tudi opozorilo, da bo zbor lastnikov o predlogih, ki se nanašajo na redno upravljanje, na ponovljenem zasedanju sklepal z večino prisotnih etažnih lastnikov po solastniških deležih. Na ponovljenem zasedanju zbora se lahko veljavno glasuje o predlogih sklepov, ki so bili navedeni v vabilu za sklic in ki se nanašajo na redno upravljanje z večino prisotnih etažnih lastnikov po solastniških deležih. Na podlagi prvega odstavka 41. člena SZ-1 lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja iz 26. člena SZ-1 določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s pravilnikom iz 119. člena SPZ, glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.

10Na ugotovljeno dejansko stanje, kot je povzeto v 7. točki obrazložitve, je višje sodišče vezano in ga pritožnica ne more izpodbiti. V sporih majhne vrednosti namreč pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljen. Enako ni dovoljen pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki niso navedene v drugem odstavku 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče pa ugotavlja, da so pritožbene navedbe praktično v celoti usmerjene ravno v izpodbijanje dejanskega stanja ali dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tako pritožnica navaja, da iz zapisnika zbora z dne 7. 3. 2018 ne izhaja, da bi za ponovljeni zbor glasovala večina etažnih lastnikov. Takšna navedba nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je večina prisotnih lastnikov sklenila, da upravnik za 27. 3. 2018 skliče ponovljen zbor etažnih lastnikov. Zato je takšen pritožbeni razlog nedovoljen.

11Prav tako nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča pritožbeni očitek, da je šlo pri sklepih na ponovljenem zboru za drugačne sklepe od tistih, predlaganih na prvotnem zboru etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da so na ponovljenem zboru etažni lastniki glasovali o sklepih, s katerimi so že bili predhodno seznanjeni, ker so bili navedeni tako v zapisniku zbora z dne 7. 3. 2018, kot v vabilu na ponovljen zbor z dne 9. 3. 2018. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je na ponovljenem zboru dopustno odločati o povsem drugačnih predlogih sklepov, kot na rednem zboru. Sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni napravilo, ker je ugotovilo, da gre za iste predloge, kot so bili obravnavani na prvotnem zboru.

12Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da iz listin izhaja, da sta bila načrt vzdrževanja in sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad že potrjena. Pritožnica namreč meni, da iz glasovnic izhaja, da je bila potrditev načrta vzdrževanja predmet glasovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.

13Pritožnica je v uvodu pritožbe sicer navedla, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, vendar ni navedla oziroma konkretizirala nobene takšne kršitve določb postopka. Tudi višje sodišče samo ni zaznalo bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

14S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo - OT je tožnica upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (250 točk) in materialnih stroškov (5 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 153,00 EUR. Višje sodišče tožnici ni priznalo priglašenega stroška DDV, saj pooblaščenka ni navedla, da bi bila zavezanka za DDV niti ni navedla identifikacijske številke za DDV.