VSRS Sodba II Ips 41/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.338,10 EUR revizijskih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Dosedanji tek postopka

1Tožnik je s tožbo od Banke Slovenije (tedaj prve toženke) in toženke (tedaj druge toženke) zahteval plačilo 106.900 EUR zaradi izbrisa njegovih podrejenih obveznic NLB26 na podlagi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 4. 2017 ugotovilo, da je pravdni postopek glede prve toženke (Banke Slovenije) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 prekinjen. Hkrati je na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prekinilo pravdni postopek zoper drugo toženko (sedaj, in v nadaljevanju, toženko), ker naj bi vprašanje odškodninske odgovornosti Banke Slovenije imelo značaj predhodnega vprašanja pri odločanju o zahtevku zoper toženko.

3Potem, ko je zakonodajalec sprejel Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB), s katerim je želel odpraviti neustavnost določbe 350. a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 12. 2019 nadaljevalo postopek zoper Banko Slovenije in zadevo v tem obsegu odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru in (s sklepom z dne 20. 5. 2020) nadaljevalo prekinjeni postopek zoper toženko.

4Tožnik je postavil tudi podredna tožbena zahtevka, s katerima je zahteval ugotovitev ničnosti štirih izdanih potrdil o vpisu spornih obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti o tveganjih, povezanih s spremembo zakonodaje, in plačilo zneska, ki ga je toženka prejela na podlagi domnevno nične pogodbe.

5Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 4.679,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naložilo, da toženki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj:

- ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, ki jo je tožnik zatrjeval in dokazoval v postopkih pred nižjima sodiščema;

- v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje

9Revizijsko sodišče je v primeru dopuščene revizije preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato pomembne le dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je vezano na ugotovljena dejstva (drugi odstavek 370. člena ZPP).

10Sodišči prve in druge stopnje sta (med drugim) ugotovili:

- Toženka je v maju 2010 objavila prospekt za prodajo podrejenih obveznic NLB26, ki ga je potrdila Agencija za trg vrednostnih papirjev. V prospektu je bilo med drugim navedeno: 1) da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I; 2) da so obveznice glede vrstnega reda poplačila podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga, ki se vključuje v dodatni kapital II; 3) da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic NLB26 ne bo upravičen do prejema zneska na njegovi podlagi, dokler ne bodo poplačani upniki s prednostnim vrstnim redom; 4) da glavnica dospe v plačilo 24. 5. 2017 ter se obveznice obrestujejo v višini 6,25 % letno in dospejo v plačilo za leto nazaj vsakega 24. 5. v letu.

- Tožnik je od toženke v obdobju od 24. 5. do 24. 6. 2010 na podlagi objavljenega prospekta kupil 600 podrejenih obveznic, za katere je plačal 60.118 EUR.

- Bistvene značilnosti podrejene obveznice so bile opisane tudi v potrdilih o vpisu, ki jih je tožnik prejel in podpisal.

- Po izdaji in vpisu podrejenih obveznic NLB26 je tožnik od drugih imetnikov v sekundarni emisiji dodatno kupil obveznice NLB26 v skupni nominalni višini 46.900 EUR.

- Tožnik se je zavedal, da kupuje podrejene obveznice, ki so tvegani vrednostni papir.

- Z novelo ZBan-1-L z dne 23. 11. 2013 je bila sprejeta pravna podlaga, ki je Banki Slovenije omogočila sprejetje izrednih ukrepov za pokrivanje izgub iz rednega poslovanja z dodatnim kapitalom, v katerega so vključene podrejene obveznice. O tej spremembi toženka tožnika ni obvestila.

- Banka Slovenije je 17. 12. 2013 na podlagi prvega odstavka 253.a člena, prvega in drugega odstavka 261.a člena in prvega odstavka 261.c člena ZBan-1 izdala odločbo o izrednih ukrepih, s katerimi je (med drugimi tudi) toženki odredila prenehanje vseh kvalificiranih obveznosti.

- Po prenehanju obveznic NLB26 toženka tožniku ni plačala obveznosti iz navedenega vrednostnega papirja.

Razlogi sodišča prve in druge stopnje

11Toženka po sprejetju spornega ukrepa ni mogla kršiti svojih obveznosti iz vrednostnega papirja, saj zaradi izbrisa vrednostnih papirjev ni več obstajala njena obveznost kot izdajateljice, zato po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti ni odgovorna. Enako velja tudi za njene obveznosti iz naslova prodajne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic, saj je s tem, ko je obveznice vpisala na tožnikovo ime, izpolnila vse obveznosti po prodajni pogodbi.

12Edini pravno pomemben vzrok prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke je odločba Banke Slovenije o izrednih ukrepih in ne ravnanje ali opustitev toženke. Nobeno pravno sredstvo, ki bi ga toženka vložila zoper sprejeto odločbo o izrednih ukrepih Banke Slovenije, ne bi preprečilo izbrisa podrejenih obveznic. Izredni ukrep je bil nepovraten, zato opustitev vložitve tožbe ne more biti pravno relevanten vzrok nastale škode; odločba bi bila namreč le ugotovitvena. Toženka tudi ni ravnala protipravno, saj ni bila dolžna uveljavljati sodnega varstva zoper sporno odločbo. Imela je upravičen interes, da si zagotovi dokapitalizacijo. Zato tudi ne odgovarja po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti. Enako velja za kakršnokoli drugo ravnanje, ki bi ga toženka lahko usmerila v preprečitev izdaje odločbe o izrednih ukrepih. Ugotavljanje finančnega stanja toženke je bilo v izključni pristojnosti Banke Slovenije. Tudi če bi toženka pred izdajo odločbe vložila ugovore zoper odredbe Banke Slovenije, je bila končna presoja v pristojnosti Banke Slovenije.

13Odgovornost Banke Slovenije zaradi morebitne napačne ocene finančnega stanja toženke in nezakonitosti sporne odločbe bo predmet postopkov po ZPSVIKOB, v konkretnem primeru pa se presoja odgovornost toženke, ki je poslovna banka. Dolgotrajnost odprave neustavnosti 350.a člena ZBan-1 ni razlog, da bi se o zakonitosti sporne odločbe odločalo v postopku zoper poslovno banko. Tudi ni jasno, zakaj bi v primeru neuspeha tožnika proti Banki Slovenije odgovarjala toženka. Določba prvega odstavka 261.e člena ZBan-1 izrecno določa, da upniki kvalificiranih obveznosti ne morejo zahtevati povračila škode ali drugih zahtevkov, če je škoda posledica spornega ukrepa. Ustavno sodišče je tudi presodilo, da je ta zakonska določba skladna z Ustavo.

14Pravna podlaga, ki je Banki Slovenije omogočala sprejetje odločbe o izrednih ukrepih, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo ZBan-1-L z dne 23. 11. 2013. Direktiva 2001/24/ES (v nadaljevanju Direktiva 2001)¹ ni pomenila neposrednega pravnega temelja za sprejem nove ureditve. Prospekt za prodajo obveznic NLB26 je bil izdan pred sprejetjem novele ZBan-1 in povsem logično je, da toženka tožnika ni mogla opozoriti na regulacijske ukrepe.

15Zahtevek je neutemeljen tudi po kondikcijski podlagi. Prehod kupnine za nakup vrednostnih papirjev je imel svoj temelj v prodajni pogodbi. Ta je bila s plačilom kupnine in vpisom obveznic na ime tožnika popolnoma realizirana. Pravna podlaga zaradi izbrisa obveznic ni odpadla. Uspešno izpodbijanje sporne odločbe o izrednih ukrepih ne bi pomenilo, da je odpadla pravna podlaga za razlastitev in vzpostavitev kondikcijske obveznosti toženke. Tudi ne drži, da je bila toženka obogatena na račun tožnika, saj je bil istočasno z izbrisom njen osnovni kapital zmanjšan na vrednost nič.

16Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil prospekt v neskladju z določbami Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) in Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Tožnik se je zavedal, da kupuje podrejene obveznice. Toženka je namreč navedla tveganja, s katerimi se srečuje izdajatelj, in tveganja v zvezi z vrednostnim papirjem. Iz opisa vrednostnega papirja je bilo jasno, da gre za tvegan vrednostni papir. Tožnik je bil opozorjen na posledice stečaja in na pokrivanje rednih izgub z dodatnim kapitalom I. Ocena, da gre za visoko tvegani vrednostni papir, je ocena, ki jo mora narediti investitor in ne izdajatelj. Izdajatelj mora le predstaviti tveganja, in sicer tako, da lahko investitor na podlagi tega sprejme vrednostne zaključke.

Revizijske navedbe

17Tožnik v reviziji navaja, da je bilo z izbrisom podrejenih obveznic poseženo v njegovo lastninsko pravico iz 33. in 67. člena Ustave. Navaja tudi, da še vedno nima pravnega varstva zoper to odločbo, zato bi morali sodišči nižjih stopenj o vprašanju (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije odločiti kot o predhodnem vprašanju. Do stečaja banke ni prišlo, tožena stranka pa je v 3/4-letnem poročilu trdila, da ima pozitiven kapital in da posluje normalno. Cenitev, ki je bila podlaga izrednim ukrepom, ni bila pravilna. Tožnik se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) 49969/14 z dne 14. 9. 2021 (Pintar in drugi proti Sloveniji). Kljub sprejemu ZPSVIKOB tožnikov položaj ostaja nespremenjen, saj ta zakon ne predvideva pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije, ampak ureja le nadomestno odškodninsko varstvo, kar pa ni skladno s citirano odločbo ESČP. Banka Slovenije se bo svoji odgovornosti lahko izognila le, če se bo izkazalo, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo.

18S sprejemom Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (v nadaljevanju ZRPPB) 261e. člen ZBan-1 ne velja več, kar pomeni, da tožnik lahko uveljavlja zahtevke zoper toženko. Tudi ZRPPB-1, ki je nadomestil ZRPPB, v 3. alineji drugega odstavka 111. člena določa, da v primeru nepravilne in nezakonite odločbe Banke Slovenije odškodnino plača poslovna banka. Enako velja po Direktivi 2014/59/EU² (v nadaljevanju Direktiva BRRD). Če je pred uveljavitvijo 261.e člena ZBan-1 in po njegovi razveljavitvi 25. 6. 2016 veljalo, da mora poslovna banka plačati odškodnino, je jasno, da je 261.e člen ZBan-1 v nasprotju z Ustavo.

19Toženka je vedela za nezakonitost spornega ukrepa in je imela možnost vložiti pravno sredstvo zoper ta ukrep, ki pa je ni izkoristila, s čimer je opustila svojo obveznost varovanja interesa imetnikov podrejenih obveznic. Toženka je bila seznanjena z elektronskim sporočilom z dne 4. 9. 2013, iz katerega je izhajalo, da je Republika Slovenija obljubila, da imetniki podrejenih obveznic ne bodo dobili svojega poplačila iz naslova podrejenih obveznic. Naročila je tudi mnenje, iz katerega je izhajalo, da bi bil ukrep Banke Slovenije nezakonit, saj revizijsko poročilo, ki je bilo podlaga za sprejem spornega ukrepa, ni bilo sestavljeno upoštevaje računovodske standarde.

20Ker je obveznica po svoji naravi posojilo, bi lahko tožnik z obravnavanjem predhodnega vprašanja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije dokazal, da je sporna odločba nezakonita in da mu mora toženka vrniti posojilo oziroma izplačati odškodnino, ki je nastala zaradi njenih ravnanj. Če bi se ugotovilo, da je sporna odločba nezakonita, bi morala toženka tožniku vrniti, kar je od njega prejela, tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

21V zvezi z zatrjevano kršitvijo pojasnilne dolžnosti toženke tožnik med drugim navaja, da je toženka v prospektu ob izdaji obveznic NLB26 obljubljala, da je "neplačilo glavnice in obresti mogoče le v primeru stečaja", Direktiva 2001, veljavna že od leta 2001, pa je omogočala izredne ukrepe. Sprememba zakonodaje je bila torej le posledica prenosa te direktive, katere vsebina tožniku ni mogla biti znana; o tem bi ga morala kot strokovnjakinja seznaniti toženka. Prepoved prikritja katerekoli pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev o sklenitvi pogodbe, in hkratna zapoved razkritja vseh okoliščin, ki bi jih toženka ob sklenitvi pogodbe lahko poznala, skupaj učinkujeta tako, da preprečujeta nedobroverno vzpostavitev znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki sta kvalifikatorna znaka nepoštenega pogoja. Izredni ukrep Banke Slovenije za toženko ni bil nepričakovan. Če bi bil tožnik seznanjen z njegovo možnostjo, se za nakup podrejenih obveznic ne bi odločil. Toženka je ravnala nedobroverno, saj je bila seznanjena z elektronskim sporočilom z dne 4. 9. 2013, iz katerega je izhajalo, da imetniki podrejenih obveznic ne bodo dobili svojega poplačila iz naslova podrejenih obveznic, in je vedela, da revizijsko poročilo, ki je bilo podlaga za sprejem spornega ukrepa, ni bilo sestavljeno upoštevaje računovodske standarde. Toženka bi glede na tretji odstavek 58. člena ZTFI morala dokazati, da ni odškodninsko odgovorna za pomanjkljive informacije iz prospekta. Tožnik toženki očita tudi kršitev pojasnilne dolžnosti iz 214. člena ZTFI, ki se nanaša na obveznosti borznoposredniške družbe pri investicijskem svetovanju.

Navedbe iz odgovora na revizijo

22Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je bila njena edina zaveza izplačati glavnico in obresti iz obveznic, ki pa je zaradi odločbe Banke Slovenije ni mogla izpolniti. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 odločilo, da 261.e člen ZBan-1 ni bil v neskladju z Ustavo. Nobeno pravno sredstvo namreč ne bi preprečilo izbrisa. Tudi če bi sodišče ugotovilo nezakonitost ukrepa, njegovih učinkov toženka ne bi mogla razveljaviti; posledica tožbe bi bila namreč lahko le ugotovitvena odločba. Zato odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ne more biti predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo o izrednih ukrepih. Ni mogoče spregledati določbe 261.e člena ZBan-1, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v skladu z Ustavo, in je nanjo sodišče vezano. Neustavni položaj, ki tožniku ne zagotavlja urejenega učinkovitega pravnega sredstva, ne pomeni, da je mogoče obveznost prevaliti z Banke Slovenije na toženko.

23Ni jasno, zakaj se tožnik ukvarja z določbami ZPSVIKOB, saj se ta zakon po izrecni določbi tretjega odstavka 3. člena ne nanaša na toženko, kar je poudarilo tudi samo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020. ZRPPB-1 v tretjem odstavku 111. člena (prej tretji odstavek 89. člena ZRPPB) vsebuje tudi določbo, ki je smiselno identična prvemu odstavku 261.e člena ZBan-1. Če ZRPPB-1 v 259. oziroma 236. členu dopušča možnost, ki ni avtomatična - da sodišče v okviru popravnih ukrepov v primeru ugotovljene nezakonitosti odločbe Banke Slovenije kakšno obveznost naloži tudi subjektu reševanja - to nikakor ne pomeni, da so bila določila ZBan-1, ki tega niso dopuščala, v nasprotju z Ustavo. V oba zakona je vključena tudi določba, da ugotovitev nezakonitosti odločbe Banke Slovenije ne vpliva na veljavnost dejanj, izvedenih za izvršitev te odločbe, in je v tem delu enaka 350. členu ZBan-1. Celo če 261.e člen ZBan-1 uveljavljanja zahtevkov ne bi preprečeval, vzrok nastanka škode ni bil protipravno ravnanje toženke. Direktiva BRRD in določila ZRPPB oziroma ZRPPB-1 se za odločanje ne morejo uporabiti, saj so začela veljati kasneje.

24Obveznica ni posojilo, temveč enostranski pravni posel (vrednostni papir). Toženka ni kršila nobenih svojih obveznosti, prav tako ni imela interesa za izpodbijanje ukrepa, saj je bil njen interes čimprejšnja zagotovitev stabilnosti poslovanja.

25Tožnikove trditve, da je toženka ravnala kot borznoposredniška hiša in zanjo velja določba 214. člena ZTFI, so prepozne in zato nedovoljene. Med strankama ni šlo za investicijsko pogodbo. Toženka je pri prodaji obveznic ravnala popolnoma zakonito. Vsebina prospekta je bila predpisana z Uredbo komisije (ES) št. 809/2004, prospekt pa je potrdila Agencija za trg vrednostnih papirjev. Tožnik 400 obveznic sploh ni kupil pri toženki, ampak na sekundarnem trgu in se v zvezi s tem niti ni oglasil v poslovalnici toženke. Na tveganja prenehanja obveznosti iz obveznic ga toženka v maju 2010 ni mogla opozoriti, saj je bila novela ZBan-1 sprejeta šele v letu 2013. Ker Direktiva 2001 državam članicam ni nalagala, da morajo v nacionalnem pravu predvideti reorganizacijske ukrepe, ta ne more biti neposredni pravni temelj za izdajo odločbe o izrednih ukrepih. Toženka je v prospektu opozorila na možnost spremembe zakonodaje in na to, da imajo lahko bodoče spremembe zakonodaje negativne učinke za izdajatelja. Ni pa mogla predvideti konkretnih ukrepov, še zlasti ker je bila prisilna poravnava za banke z določbo 318. člena ZBan-1 izrecno izključena. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 5/2020 je toženka pojasnilno dolžnost izpolnila.

26Opozoriti je treba, da zaradi izrednih ukrepov noben upnik ni smel biti prikrajšan bolj, kot bi bil v primeru stečaja banke. Če je torej Banka Slovenije ravnala zakonito, potem izguba, ki jo je tožnik utrpel zaradi izrednih ukrepov, ne sme biti večja od izgube, ki bi jo utrpel v primeru, če izrednih ukrepov ne bi bilo in bi se nad toženko začel stečaj. Če Banka Slovenije ni ravnala zakonito, bo tožnik lahko zahteval povračilo škode od nje. Tožnik je bil seznanjen s ključnimi lastnostmi glavnega predmeta pogodbe, zato ne more biti podana ničnost pogodbe zaradi nesoglasja volj. To, da je toženka v letu 2013 zatrjevala, da je naložba varna, ne drži in hkrati pomeni nedopustno revizijsko novoto. Podatki o izdajatelju v letu 2013 ne morejo vplivati na odločitev za nakup vrednostnega papirja v letu 2010.

Odločitev o reviziji

27Revizija se zavrne.

Splošna materialnopravna izhodišča

28Obveznice so dolžniški vrednostni papir, ki dajejo imetniku pravico do izplačila glavnice in morebitnih obresti oziroma drugih donosov (tretji odstavek 25. člena ZTFI v zvezi s prvim odstavkom 26. člena Zakona o vrednostnih papirjih v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih; v nadaljevanju ZNVP).³ Temeljna razlika med navadno in podrejeno obveznico je različen status glede poplačila terjatev imetnikov v primeru insolventnosti ali kapitalske neustreznosti izdajatelja. Podrejene obveznice so namreč dolžniški vrednostni papir, pri katerem je imetnik v primeru postopka zaradi insolventnosti ali kapitalske neustreznosti izdajatelja upravičen do izplačila, vsebovanega v tem vrednostnem papirju, šele po poplačilu vseh obveznosti izdajatelja do nepodrejenih upnikov (deveti odstavek 25. člena ZTFI). Skladno z višjim tveganjem, ki ga prevzema imetnik podrejene obveznice, je zato donos podrejene obveznice običajno višji od donosa navadne obveznice istega izdajatelja.

29Direktiva 2001 je v sedmi alineji 2. člena opredelila reorganizacijske ukrepe kot ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev. Eden glavnih ciljev Direktive 2001 je bil vzajemno priznavanje reorganizacijskih ukrepov. V šestem odstavku njene preambule je tako določeno, da je zaradi težavnosti harmonizacije teh ukrepov - njihov sprejem je v pristojnosti matičnih držav članic - treba zagotoviti njihovo medsebojno priznavanje.

30Novela ZBan-1-L, ki je začela veljati 23. 11. 2013, je uredila postopek izdaje ukrepa izrednega prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke. Po tej ureditvi je lahko Banka Slovenije na podlagi 253. člena ZBan-1 z odločbo o izrednih ukrepih izrekla ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke; ta ukrep se je štel za reorganizacijski ukrep iz Direktive 2001. Banka Slovenije je skladno z 253.a členom ZBan-1 lahko izdala odločbo o izrednih ukrepih ob kumulativnem izpolnjevanju naslednjih pogojev:

‒ če je bilo v zvezi z banko podano povečano tveganje (1. točka prvega odstavka);⁴

‒ če niso bile podane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bodo razlogi za povečano tveganje odpravljeni v ustreznem roku (2. točka prvega odstavka);

‒ če ni bilo verjetno, da bi lahko z drugimi ukrepi Banke Slovenije banka v ustreznem roku dosegla kratkoročno in dolgoročno kapitalsko ustreznost ali ustrezen likvidnostni položaj (3. točka prvega odstavka);

‒ če so bili izredni ukrepi v javnem interesu zaradi preprečitve ogroženosti stabilnosti finančnega sistema (4. točka prvega odstavka).

31ZBan-1 je v šestem odstavku 261.a člena med kvalificirane obveznosti banke uvrstil tudi obveznosti tretjega reda - finančne instrumente, ki so bili sestavni del dodatnega kapitala I banke. Med sestavine dodatnega kapitala I, ki so pravice tretjega reda, so se tako na podlagi drugega odstavka 134. člena ZBan-1 in 22. člena Sklepa o izračunu kapitala na primer šteli hibridni instrumenti dodatnega kapitala I, podrejeni dolg dodatnega kapitala I, druge podrejene obveznosti in druge sestavine, podobne navedenim.

32Vse kvalificirane pravice upnikov do bank so bile podrejene navadnim terjatvam, pri čemer je 261.a člen ZBan-1 določal, da so te kvalificirane pravice med seboj razvrščene v štiri "rede", ki so med seboj v razmerju podrejenosti in nadrejenosti, v pretežni meri tako, kot to izhaja že iz splošnih opredelitev posameznih sestavin kapitala banke. Banka Slovenije je zato lahko pri odločanju o izrednem ukrepu prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke odločila, da kvalificirane obveznosti poznejšega reda v celoti ali delno prenehajo samo, če je odločila, da v celoti prenehajo kvalificirane obveznosti predhodnega reda (1. točka drugega odstavka 261. a člena ZBan-1). Prav tako je lahko pri tem Banka Slovenije odločila, da se kvalificirane obveznosti poznejšega reda delno ali v celoti pretvorijo v navadne delnice banke samo, če v celoti prenehajo ali se v celoti pretvorijo kvalificirane obveznosti predhodnega reda (2. točka tretjega odstavka 261.a člena ZBan-1). S tem je bilo spoštovano načelo enakega obravnavanja upnikov (enake ravni), ki izhaja že iz Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.⁵

33Postopek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke je bil po svoji naravi izredna oblika insolvenčnega postopka - administrativni izredni ukrep, ki naj bi preprečil stečaj in omogočil nadaljnje poslovanje banke ali njeno nadzorovano prenehanje (likvidacijo - prim. 253.b člen ZBan-1). Z njegovim izrekom se je preprečila uvedba stečaja nad banko, v katerem imetniki podrejenih obveznic glede na finančno stanje banke ne bi bili poplačani ali bi bili poplačani delno, na način, da ti upniki tudi v tem posebnem administrativnem postopku reševanja banke prejmejo enako ali več.⁶

34Odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih je lahko poslovna banka izpodbijala s tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 347. člena ZBan-1). Učinek odločbe na podlagi tožbe je bil skladno s 350. členom ZBan-1 deklaratoren: "Če v postopku sodnega varstva proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu sodišče ugotovi, da so podani razlogi, na podlagi katerih bi lahko v skladu z Zakonom o upravnem sporu odpravilo odločbo ali zadržalo njeno izvajanje, odločbe o odpravi ali zadržanja ne izda, ampak s sodbo ugotovi, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Odločba sodišča o nezakonitosti odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu ne vpliva na učinke odločbe o prenehanju ali na učinke izrednega ukrepa po tem zakonu."

35Skladno s 350.a členom ZBan-1 so lahko upniki, katerih pravice so bile prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, od Banke Slovenije zahtevali povrnitev škode, če je bila škoda, ki jim je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. Niso pa bili upravičeni zahtevati povračila škode ali uveljavljati drugih zahtevkov, ki so pogodbeno dogovorjeni za primer kršitve ali neizpolnitve pogodbenih obveznosti banke od poslovne banke, če je bila kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti poslovne banke posledica izrednega ukrepa (261.e člen Zban-1).

36Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo, da je ZBan-1, ki je uvedel možnost izrednih ukrepov, v pretežnem delu skladen z Ustavo. V delu, v katerem je zakonodajalec odškodninsko sodno varstvo upravičencev oblikoval tako, da ni sprejel nobene posebne ureditve - ki bi upoštevala dejansko šibkejši položaj upravičencev v primerjavi z Banko Slovenije, s čimer so bile pomembno zmanjšane njihove možnosti za uspeh z bančnimi zahtevki - pa je bilo poseženo v pravico do sodnega varstva. Ustavno sodišče je zato ugotovilo neskladje 350.a člena ZBan-1 z Ustavo.

37Tudi ESČP je s sodbo v zadevi Pintar in ostali proti Sloveniji z dne 14. 9. 2021 odločilo, da imetniki podrejenih obveznic niso imeli možnosti učinkovitega pravnega sredstva. Presodilo je, da niti zahtevek za povračilo škode po 350.a členu ZBan-1 niti druga pravna sredstva, ki so jih uporabili nekateri od imetnikov, niso zagotovili razumne možnosti izpodbijanja odločbe Banke Slovenije in uveljavljanja zahteve po povračilu škode.

38Zakonodajalec se je leta 2019 na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 odzval s sprejemom ZPSVIKOB, ki je urejal sodne postopke, v katerih nekdanji imetnik uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. ZPSVIKOB je kot odgovornega subjekta določil Banko Slovenije (enako, kot je to predvideval ZBan-1). V tretjem odstavku 3. člena je določil, da se ta zakon ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninskega varstva po 350.a členu ZBan-1. Ločil je pristojnost za reševanje sporov, in sicer je postopke zoper Banko Slovenije usmeril na mariborsko sodišče (9. člen zakona), pri drugih postopkih (npr. tistih o zatrjevani kršitvi pojasnilne dolžnosti poslovnih bank) pa določil, da se krajevna pristojnost ravna po splošnih postopkovnih pravilih. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023, potem ko je Sodišče Evropske unije v postopku predhodnega odločanja v sodbi C-45/21 z dne 13. 9. 2022 odgovorilo na vprašanja Ustavnega sodišča,⁷ ZPSVIKOB v celoti razveljavilo. Ugotovilo je, da je izpodbijani 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave, tj. z načelom samostojnosti oziroma neodvisnosti centralne banke.

Prvo revizijsko vprašanje

39Tožnik zatrjuje, da je bil ukrep Banke Slovenije nezakonit, saj pogoji za stečaj banke, ki so hkrati pogoji za izrek izrednega ukrepa, v času izdaje ukrepa, tako meni, niso obstajali. Primarni zahtevek zoper toženko utemeljuje na odškodninski podlagi - očita ji opustitev vložitve pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije; kakor tudi na kondikcijski podlagi - nezakonitost ukrepa naj bi imela za posledico, da je odpadel pravni temelj za prenehanje podrejenih obveznic.

40Pri ukrepu izbrisa kvalificiranih vrednostnih papirjev gre za sistemski ukrep, ki naj bi zaščitil javni interes in zagotovil, da se prepreči stečaj bank in s tem zavaruje komitente bank. Bistveno vprašanje, ki se je postavilo tako v sporu zoper Banko Slovenije kot zoper toženko, je bilo, ali je bilo finančno stanje bank v času izdaje odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih res tako slabo, da so bili podani razlogi za začetek stečajnih postopkov, oziroma ali je bilo stanje res tako, da je bil potreben izbris podrejenih obveznic v takem obsegu.

41Srž prvega revizijskega vprašanja je v presoji, ali je vprašanje zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje v pomenu 13. člena ZPP za odločanje o odškodninski oziroma kondikcijski obveznosti toženke. Če je odgovor pritrdilen, bi to utemeljevalo prekinitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP.

42Predhodno (prejudicialno) vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Prejudicialnost ni podana, če je mogoče odločiti ne glede na obstoj pravice ali pravnega razmerja. Treba se je torej vprašati, ali je za odločitev o odškodninski oziroma kondikcijski odgovornosti toženke nujno odgovoriti na vprašanje ustavnosti in zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih. Vrhovno sodišče na to odgovarja negativno: odločitev o odškodninski in kondikcijski obveznosti toženke je mogoča ne oziraje se na (ne)zakonitost odločbe o izrednih ukrepih.

43Ker je bil izrek izrednega ukrepa v pristojnosti Banke Slovenije, je po naravi stvari odgovornost za morebitno škodo treba primarno iskati pri Banki Slovenije. To pa ne pomeni, da ravnanju poslovne banke že a priori ni mogoče pripisati nobene teže. Ne drži povsem, da pri izreku ukrepa ni imela nobene vloge, kot je mogoče razumeti stališče sodišč nižjih stopenj v obravnavani zadevi, saj je bila toženka stranka upravnega postopka, v katerem je bila izdana sporna odločba. Skladno z 332. členom ZBan-1 je imela pred njeno izdajo vsaj možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in s tem vpliva na vsebino izdane odločbe Banke Slovenije.

44Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. Ali drugače, morebitne protipravnosti njenega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita. V obravnavanem sporu sploh ne gre za to, da bi prenehalo ali se spremenilo pravno razmerje, urejeno z odločbo o izrednih ukrepih, zato tudi morebitna odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka ne more biti odvisna od tega razmerja.

45V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Da bi bila zaradi opustitve vložitve tožbe v upravnem sporu (očitana kršitev) toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi domnevne nezakonitosti odločbe, bi morala obstajati pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo vložitve tega pravnega sredstva in škodo. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Takšna odločba ne bi vplivala na učinke odločbe o prenehanju ali na učinke izrednega ukrepa.

46Meje odškodninskega spora so začrtane s trditvami oškodovanca o škodljivem ravnanju. Izhajajoč iz 332. člena ZBan-1 bi na načelni ravni znake protipravnosti lahko imela tudi aktivna ravnanja in opustitve iz sfere toženke v fazi pred izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih. S pavšalno navedbo, da je toženka vedela za nezakonitost odločbe, ki jo ponavlja tudi v reviziji, vendar jo postavlja v kontekst opustitve vložitve pravnega sredstva, tožnik ne more uspeti.

47Kot rečeno, tožnik svoj zahtevek uveljavlja tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Terjatev tožnika zoper toženca iz tega naslova bi obstajala, če bi bila toženka na tožnikov račun obogatena brez pravnega temelja (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Temeljna predpostavka kondikcijskega zahtevka je odsotnost pravnega temelja za obogatitev. Tudi če bi se izkazalo, da je sporna odločba neustavna in nezakonita, bi zaradi pravila 350. člena ZBan-1 pravni temelj prenehanja podrejenih obveznic ostal v veljavi - ukrep je bil namreč nepovraten. Ker pravni temelj obogatitve ne bi odpadel, kondikcijski zahtevek ne bi mogel biti utemeljen.

48Končno ne drži revizijsko stališče, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, zato bi morala toženka tožniku ob ugotovitvi nezakonitosti spornega ukrepa vrniti posojilo. Edina pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bila prodajna pogodba, s katero je toženka tožniku prodala 600 podrejenih obveznic po ceni 60.118 EUR. To pogodbeno razmerje je prenehalo z izpolnitvijo obveznosti pogodbenih strank - tožnik je plačal kupnino, toženka ga je vpisala kot imetnika podrejenih obveznic (prim. prvi odstavek 270. člena OZ). Tudi razmerje iz podrejene obveznice kot vrednostnega papirja ni posojilna pogodba. Vrednostni papirji so enostranski pravni posel, ki povzročijo nastanek pravnega razmerja že z izjavo volje ene od strank tega pravnega razmerja. Toženka se je z izdajo podrejenih obveznic obvezala, da bo izpolnila obveznost iz tega vrednostnega papirja njegovemu imetniku - tistemu, na ime katerega je bila podrejena obveznica vpisana v centralnem registru (prim. 2. člen ZNVP). To je v določenem obdobju bil tožnik. Iz načela inkorporacije vrednostnega papirja pa izhaja, da pravice iz vrednostnega papirja prenehajo z izbrisom iz centralnega registra (prim. drugi odstavek 6. člena ZNVP). Ker je bil tožnikov vrednostni papir (podrejena obveznica) zaradi odločbe Banke Slovenije, katere učinki so nepovratni, izbrisan, so obveznosti toženke iz vrednostnega papirja prenehale.

49Določila ZRBPP, ZRBPP-1 in Direktiva BRDD, na katera se sklicuje tožnik, so začela veljati po izdaji sporne odločbe in jih zato ni mogoče upoštevati.

Sklepno glede prvega vprašanja

50Odločitev o odškodninski odgovornosti toženke v konkretni zadevi ni odvisna od vprašanja zakonitosti oziroma ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu prenehanja podrejenih obveznic. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.

Drugo revizijsko vprašanje

O zahtevani pojasnilni dolžnosti banke v zvezi s podrejenimi obveznicami

51Vsebino pojasnilne dolžnosti banke pri prodaji podrejenih obveznic normativno uokvirjajo ZTFI, Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih in Zakon o varstvu potrošnikov.

52ZTFI je v prvem odstavku 53. člena določal, da mora prospekt vsebovati ustrezne informacije, da vlagatelji na njegovi podlagi lahko opravijo oceno premoženja in obveznosti, finančnega položaja, poslovnih izidov in razvojnih možnosti izdajatelja in morebitnega poroka ter pravic, ki izhajajo iz vrednostnih papirjev.⁸ Informacije, vsebovane v prospektu, so morale biti pravilne in popolne (drugi odstavek 53. člena ZTFI). Prav tako so morale biti predstavljene na pregleden in razumljiv način (tretji odstavek 53. člena ZTFI). Prospekt je moral vsebovati informacije glede izdajatelja, informacije glede vrednostnih papirjev, ki bodo predmet ponudbe javnosti oziroma uvrstitve v trgovanje na organiziranem trgu, in povzetek prospekta (četrti odstavek 53. člena ZTFI). V povzetku prospekta so (med drugim) morali biti na kratko in z uporabo poljudnih pojmov predstavljene najpomembnejše značilnosti in tveganja, povezana z izdajateljem in vrednostnimi papirji (prvi odstavek 54. člena ZTFI). Vsaka odločitev o nakupu vrednostnih papirjev je morala temeljiti na vlagateljevi presoji prospekta kot celote in ne le povzetka prospekta (1. točka drugega odstavka 54. člena ZTFI).

53Izdajatelj prospekta je skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZTFI odgovarjal za škodo zaradi nepravilnih ali nepopolnih informacij, vsebovanih v prospektu. Odgovornosti se je med drugim lahko razbremenil, če je dokazal, da je pri sestavi prospekta ter preverjanju pravilnosti in popolnosti informacij, vsebovanih v prospektu, ravnal v skladu z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

54Presoja (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti zahteva preizkus, ali je banka v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, podala zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, namreč predpostavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira tako, da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Pojasnilna dolžnost glede glavnega predmeta (v konkretnem primeru je bil glavni predmet pogodbe narava podrejenih obveznic) je izpolnjena, če je banka potrošniku posredovala informacije (oziroma mu jih ni prikrila), na podlagi katerih lahko ta sprejeme preudarno in poučeno odločitev. Pojasnilna dolžnost se tudi v primeru t. i. informacijske asimetrije razteza zgolj na okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob izdaji prospekta. Informacije morajo biti takšne, da potrošnik ne glede na subjektivno znanje pogodbeni pogoj razume tako formalno kot slovnično kot tudi glede dejanskega obsega, tako da je povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen s tveganjem, ki ga zanj pomeni tak pogoj, temveč je tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice uresničitve tveganja. Takšen abstraktni dejanski stan, ki pomeni minimum varstva potrošnikov, je Vrhovno sodišče oblikovalo v sodbi II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020.⁹

55Osrednji cilj predpogodbenega informiranja pri nakupu podrejenih obveznic je torej bankino ustrezno informiranje potrošnika o tem, da lahko nakup podrejenih obveznic zaradi njihove narave - podrejenosti v razmerju do terjatev drugih upnikov - prinaša ne le koristi (višje donose), ampak v primeru stečaja banke tudi znatno izgubo.

56Dolžnost banke je torej, da kupca podrejenih obveznic opozori na predvidljiva tveganja, povezana z naravo tega vrednostnega papirja. Končna odločitev za nakup, potem ko je ustrezno poučen, je vedno odvisna od vlagateljeve stopnje naklonjenosti tveganju. Ker se z obveznicami lahko trguje na borzah, kar pomeni, da njihova cena niha, lahko prodajalci ustvarijo dobiček s prodajo, če so obveznico kupili po nominalni ceni, prodali pa po višji. Nekateri so pripravljeni prevzeti večje tveganje, če je pričakovana donosnost ustrezno večja; drugi dajejo prednost naložbi prihrankov v varnejše naložbe.

Presoja (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru

57Pojasnilo toženke je obsegalo informacijo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II in da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic NLB26 ne bo upravičen do prejema zneska na njegovi podlagi, dokler ne bodo poplačani prednostni upniki.

58Ključno je, ali se je toženka v trenutku sklenitve pogodbe leta 2010 zavedala oziroma bi se kot strokovnjak vsaj morala zavedati, da bo v prihodnje zunaj stečaja mogoče izreči reorganizacijski ukrep prenehanja terjatve tretjih do banke in bi o tem morala informirati tožnika. Kot je Vrhovno sodišče presodilo tudi v zadevi II Ips 59/2022 z dne 16. 4. 2024, je odgovor na vprašanje, ali je bil ob sklenitvi pogodbe izrek takšnega izrednega ukrepa predvidljiv/pričakovan, le časovno neopredeljiv, odvisen od tega, ali je Direktiva 2001 državam članicam neposredno naložila sprejem reorganizacijskega ukrepa oziroma še natančneje, ali je državam članicam naložila sprejem prav spornega reorganizacijskega ukrepa zunaj stečaja. Šele tedaj bi bil v resnici izrek izrednega ukrepa za toženko predvidljiv oziroma pričakovan. A o čem takem po presoji Vrhovnega sodišča na podlagi vsebine Direktive 2001 ni mogoče sklepati.

59Namen Direktive 2001 namreč ni bil harmonizacija področne zakonodaje držav članic, ampak vzpostavitev sistema vzajemnega priznavanja reorganizacijskih ukrepov, kar potrjuje šesti odstavek njene preambule .¹⁰ Direktiva 2001 državam članicam ni nalagala dolžnosti, da sprejmejo reorganizacijske ukrepe za ponovno vzpostavitev kapitalske ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, še manj pa, kakšne konkretne ukrepe naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice.¹¹ Neutemeljeno je tako stališče, da je novela ZBan-1-L le zagotovila normativno podlago za izpeljavo že znanega reorganizacijskega ukrepa iz Direktive 2001. Ta je sicer v sedmi alineji 2. člena res vsebovala splošno definicijo reorganizacijskih ukrepov, a to ne spreminja zaključka Vrhovnega sodišča.¹²

60Ob sklenitvi pogodbe leta 2010 niso bile podane nobene okoliščine, zaradi katerih bi toženka morala in mogla predvideti možnost izreka ukrepa prenehanja podrejenih obveznic oziroma spremembo slovenskih predpisov v letu 2013, ki bi izrek takšnega ukrepa omogočal. To dodatno podkrepi dejstvo, da je pojem reorganizacijskih ukrepov iz sedme alineje 2. člena Direktive 2001 zastavljen pomensko odprto in neposredno ne omenja ukrepa prenehanja podrejenih obveznic. Opredeljuje namreč ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb. Določba med takšne ukrepe izrecno uvršča začasno ustavitev plačil in izvršilnih ukrepov ter znižanje terjatev. Popolnega prenehanja terjatev upnikov sploh ne omenja. Nenazadnje za presojo, ali bi toženka v trenutku sklenitve pogodbe morala predvideti sporni ukrep, ni nepomembno, da je 318. člen ZBan-1 onemogočal postopek prisilne poravnave nad bankami. To utrjuje prepričanje, da izredni ukrep prenehanja obveznic ni bil objektivno predvidljivo tveganje, zato nanj toženka v okviru pojasnilne dolžnosti ni bila dolžna opozoriti.

61Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 opredelilo do narave podrejenih obveznic. Zavzelo je stališče, da so imeli imetniki kvalificiranih pravic, še zlasti, če so se štele kot del regulatornega kapitala banke, poseben ter predvsem drugačen in slabši pravni položaj od drugih upnikov banke, kar izhaja že iz same narave kvalificiranih pravic. V večinskem delu je šlo za pravice oziroma terjatve, ki se vključujejo v regulatorni kapital banke, ki je v prvi vrsti, to je pred vsem drugim, namenjen pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov. Okrnjenost ali deprivilegiranost kvalificiranih pravic v primerjavi z navadnimi terjatvami ni prihajala do izraza le v stečaju in likvidaciji banke. Kvalificirane pravice, ki so tvorile kapitalsko "blazino", ki naj navadne upnike varuje pred bremenom izgub poslovanja banke, so imele tudi izven postopkov prenehanja banke nekatere specifične značilnosti, ki relativno slabšajo položaj njihovih imetnikov. Tudi neupoštevaje izpodbijani izredni ukrep izbrisa ali konverzije ter podrejenost v stečaju in likvidaciji so morali imetniki kvalificiranih pravic nase prevzemati bistveno večji delež tveganj razvoja poslovnega podjema banke, kot to velja za druge upnike.¹³

62Ustavno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da so sporni ukrepi temeljili na predpostavki, da nihče - ne imetniki podrejenih obveznic ne delničarji - v stečaju banke ne bi bil poplačan, kot niso bili po izbrisu podrejenih obveznic poplačani njihovi imetniki. Položaj imetnika podrejenih obveznic po izbrisu podrejenih obveznic zunaj stečaja in njegov položaj v stečaju, ki bi bil uveden nad banko, če navedeni ukrep ne bi bil izrečen, se torej ekonomsko gledano ne bi razlikoval. Na splošno ju je enakovredno umerilo (izenačilo njuna tveganja) načelo "noben upnik na slabšem kot v stečaju (ang. no creditor worse off)" iz petega odstavka 261. člena ZBan-1. V skladu z njim je morala Banka Slovenije v zvezi s prenehanjem ali konverzijo kvalificiranih obveznosti banke zagotoviti, da posamezni upnik zaradi prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke ne utrpi večjih izgub, kot bi jih utrpel v primeru stečaja banke. To je v resnici pomenilo, da je ob pravilni in ustavnoskladni razlagi petega odstavka 261.a člena ZBan-1 izredni ukrep le formalno posegel v pravni položaj prizadetega upravičenca; ekonomsko ga izredni ukrep, ki je kot ultima ratio namenjen preprečitvi stečaja banke, ni smel prizadeti nič bolj, kot če ukrepa ne bi bilo in bi banka prišla v stečaj.¹⁴ Izbris ali konverzija se je torej nanašala le na tiste finančne instrumente, za katere je bilo imetnikom vnaprej znano, da imajo relativno šibkejši in z možnostjo tveganja neplačila bolj obremenjen pravni položaj.¹⁵

63Sporni ukrep je imel v ekonomskem smislu podobne učinke, kot če bi država dopustila stečaj banke, potem pa bi odmeno za izgubljene pravne položaje oziroma nepoplačane terjatve dodelila le navadnim, ne pa tudi podrejenim upnikom banke.¹⁶ Če je tako, je povsem dovolj, da je pojasnilna dolžnost zajela to, kar je bilo navedeno v prospektu (tveganje nevarnosti stečaja banke).¹⁷

64Neupoštevni so vsi tožnikovi očitki, ki so uperjeni na ravnanje toženke po sklenitvi pogodbe o nakupu podrejenih obveznic. Pojasnilna dolžnost je dolžnost podati ustrezne informacije sopogodbeniku v predpogodbeni fazi in ne zajema ravnanja strank po sklenitvi pogodbe. Vprašanje ustreznosti toženkine pojasnilne dolžnosti je nepomembno tudi glede tožnikovega nakupa podrejenih obveznic na sekundarnem trgu v skupni nominalni višini 46.900 EUR. Glede teh obveznic toženka s tožnikom ni bila v pogodbenem razmerju, zato se vprašanje, ali je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, sploh ne more postaviti.

65Očitki o toženkini kršitvi specialne določbe 214. člena ZTFI so prepozni. Tožnik jih je podal šele v reviziji, zato jih ni mogoče upoštevati.

Sklepno glede drugega vprašanja

66Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Odločitev o reviziji

67Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

68V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Odločitev o stroških postopka v II. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroške je sodišče odmerilo po veljavni Odvetniški tarifi - OT (3. točka tar. št. 22 in tretji odstavek 11. člena OT, s pripadajočim DDV po 2. členu OT) in znašajo 1.338,10 EUR.

Sestava senata in glasovanje

69Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 4. 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij.
² Direktiva 2014/59/EU o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta.
³ Predpisi, ki so veljali v času izdaje spornih obveznic.
⁴ Drugi odstavek 253.a člena ZBan-1 je pri tem določal, da se kot povečano tveganje šteje zlasti, če banka ni zagotavljala ali ni bilo verjetno, da bi v naslednjih šestih mesecih zagotavljala minimalni kapital ali ustrezni likvidnostni položaj, in bi bili s tem verjetno izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev.
⁵ Odločba US RS U-I-295/13-2260 z dne 19. 10. 2016, točka 88.
⁶ Prav tam, točka 112, in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020.
⁷ Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je poudarilo, da imajo centralne banke z zakonom in predvsem s pravom Evropske unije določene pristojnosti, med katerimi ni pristojnosti, ki jo je zakonodajalec z ZBan-1, s tem ko je zunaj okvira prava Evropske unije pristojnost preverjanja kapitalskih sposobnosti poslovnih bank prenesel na centralno banko, določil Banko Slovenije (47.-53. točke obrazložitve sodbe). Možnost odgovornosti za škodo, ki bi jo ta povzročila s svojim ravnanjem, je omejilo na obstoj določenih pogojev (76. točka obrazložitve), pri čemer Banka Slovenije ne more odgovarjati s premoženjem, ki ga potrebuje za opravljanje svojih nalog in za svojo vlogo v sistemu centralnih bank ter v odnosu do Evropske centralne banke (97.-105. točke obrazložitve). Prav tako imetnikom obveznic ne more odgovarjati ne glede na svojo krivdo (80.-90. točke obrazložitve).
⁸ Posamezne informacije so lahko bile izpuščene z dovoljenjem Agencije za trg vrednostnih papirjev (prvi odstavek 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 60. člena ZTFI).
⁹ V njej je opredelilo minimalni pričakovani obseg pojasnilne dolžnosti banke, pri čemer pa se dejanske okoliščine tamkaj obravnavanega primera bistveno razlikujejo od obravnavanega v tem, da banka v zadevi II Ips 5/2020 imetnikoma ni pojasnila niti razlike med podrejeno in navadno obveznico.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 59/2022 z dne 16. 4. 2024. Tako tudi sodbi SEU C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 104., 105. in 113. točka, in C-85/12 z dne 24. 10. 2013, točka 39.
¹¹ Šele po sklenitvi pogodbe je bila sprejeta Direktiva 2014/59/EU z dne 15. 5. 2014, ki je obvezala države članice, da uvedejo nekatere ukrepe za reorganizacijo bank. Da bi se zagotovila enotna uporaba te direktive v EU, so bili ukrepi v direktivi izrecno opredeljeni. O tem SEU v zadevi C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 107.-109. točke.
¹² Vrhovno sodišče pri tem, enako kot v zadevi II Ips 59/2022 z dne 16. 4. 2024, dodaja, da je z vidika predvidljivosti ukrepa, ki se ocenjuje v trenutku sklenitve pogodbe, povsem nepomembno, da je SEU v zadevi Kotnik C-526/14 z dne 19. 7. 2016 post festum presodilo, da se ukrep porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki (zlasti pretvorba podrejenih instrumentov v lastniški kapital ali odpis instrumentov) po svojih značilnostih prilega definiciji reorganizacijskega ukrepa iz Direktive. Tako sodba SEU št. C-526/14 z dne 19. 7. 2016, 107.-109. točke.
¹³ Glej odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, 87.-90. točke.
¹⁴ Prav tam, točka 102.
¹⁵ Smiselno enak vidik je bil pomemben - v sicer drugačnem kontekstu - tudi pri odločanju Splošnega sodišča o odškodninski tožbi zaradi obveznega prestrukturiranja grškega javnega dolga, pri katerem so zasebni vlagatelji utrpeli izgube. Splošno sodišče je med drugim poudarilo, da naložba v obliki nakupa državnih dolžniških instrumentov po definiciji pomeni posel z določenim finančnim tveganjem, ker nanj vplivajo nihanja kapitalskih trgov, poleg tega so nekatere tožeče stranke grške dolžniške instrumente kupile v obdobju, ko je bila finančna kriza v Grčiji na vrhuncu (sodba Splošnega sodišča v zadevi Alessandro Accorinti in drugi proti Evropski centralni banki, T-79/13 z dne 7. 10. 2015).
¹⁶ Prav tam, 104. točka.
¹⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 59/2022 z dne 16. 4. 2024.