54. člen ZTFI-F
193. člen se spremeni tako, da se glasi:
(1)Za upravljanje borznoposredniške družbe s tveganji se smiselno uporabljajo 128. do 183. člen ZBan-2.
(2)Za borznoposredniško družbo, ki ima dovoljenje za poslovanje za svoj račun ali izvedbo prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa, se smiselno uporabljajo 206. do 233. člen ZBan-2. Ta odstavek v zvezi s smiselno uporabo 206. do 209. člena ZBan-2 se ne uporablja za tiste borznoposredniške družbe, ki se v skladu z 31.c členom tega zakona štejejo za mala in srednje velika podjetja. Agencija je pristojna in odgovorna za nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti iz tega odstavka.
(3)Če mora borznoposredniška družba izpolnjevati obveznosti na konsolidirani podlagi po četrtem ali petem odstavku tega člena, se smiselno uporabljata 133. in 134. člen ZBan-2.
(4)Borznoposredniška družba mora izpolnjevati obveznosti na konsolidirani podlagi, če ima položaj nadrejenega investicijskega podjetja Republike Slovenije, razen če je hkrati podrejena banki, ki ima položaj nadrejene banke Republike Slovenije.
(5)Borznoposredniška družba, ki je podrejena finančnemu holdingu, mora izpolnjevati obveznosti na podlagi konsolidiranega položaja finančnega holdinga, če finančnemu holdingu ni podrejena nobena kreditna institucija.
(6)Pri smiselni uporabi določb ZBan-2 iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se: 1. namesto pojma »banka« uporablja pojem »borznoposredniška družba«, 2. namesto pojmov »Banka Slovenije« ali »Evropska centralna banka« uporablja pojem »agencija«, 3. namesto pojmov »nadrejena banka« in »EU nadrejena banka« uporabljata pojma »nadrejeno investicijsko podjetje« in »EU nadrejeno investicijsko podjetje«, 4. namesto pojma »bančna skupina« uporablja pojem »investicijska skupina«, 5. namesto pojma »bančne storitve« uporablja pojem »investicijske storitve in posli«.
(7)Ne glede na prvi odstavek 141. člena ZBan-2 in prvi odstavek 143. člena ZBan-2 v zvezi s prvim odstavkom tega člena lahko borznoposredniška družba, namesto da bi organizirala lastno službo notranjega revidiranja, opravljanje nalog notranjega revidiranja prenese na osebo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje teh nalog.«.
- VSRS Sodba II Ips 41/2022Vrhovno sodišče RS · 2024
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno. Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 16. 4. 2024Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno. Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Ni odločb za izbrane filtre.