53. člen ZTFI-F

Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno. Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Ker je skladnost prospekta z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 53. člena ZTFI pogoj za njegovo potrditev, toženka pri presoji pravilnosti in popolnosti informacij, vsebovanih v prospektu, ni vezana na dokazne predloge stranke, temveč izvede vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Sodišče ne more slediti tožbenemu stališču, da (nesporno notranje neskladen) prospekt omogoča jasen in nedvoumen zaključek, da se družba ukvarja z nalaganjem sredstev v poslovne deleže družb, ki so nosilke inovativnih projektov. Stališče tožnice, da bi jo toženka v tem delu morala ponovno pozvati k popravi ali dopolnitvi prospekta, je brez podlage v določbah ZTFI. Zahteva po razkritju preteklih transakcij tožnice z določenimi osebami je utemeljena v (nesporni) ugotovitvi, da so bile navedene osebe v času, ko so se transakcije sklepale in izvrševale, povezane osebe in zato ni varovala, ki bi zagotavljalo, da so bili posli sklenjeni in realizirani pod tržnimi pogoji, gre pa za posle, ki (ne)posredno vplivajo tudi na pravice, obveznosti in premoženjsko stanje izdajatelja. Tovrstni podatki morajo biti v prospektu razkriti. Z vidika varstva vlaga