VSM Sklep I Cp 502/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2021 do plačila (točka I izreka) iz naslova odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan v celoti povrniti toženki njene pravdne stroške (točka II izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke. Neurejeno stopnišče, zlasti stopnica, ki ni ustrezno zavarovana s protizdrsnim trakom, oziroma je le-ta dvignjen od ostale pohodne površine in neoznačen, brez dvoma predstavlja nevarno stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zaradi česar je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke. Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo izključno na izvedensko mnenje sodnega izvedenca A. A., ki je s pomočjo izvedenca mag. B. B izvedel meritve drsnosti tal z aparatom ASM 825. Tožnik je po izvedem dokaznem postopku z izvedencem, zoper njegove ugotovitve podal argumentirane razloge, nato pa vztrajal, da se izvede dokaz z drugim izvedencem, vendar sodišče takšnemu njegovemu dokaznemu predlogu iz nepojasnjenih razlogov ni sledilo. Izvedenčeva trditev, da naj bi koeficient trenja nad 050 predstavljal dokaj varno podlago je presplošna, brez konkretnejše vsebinske argumentacije. Sodni izvedenec je tudi prekoračil svoja pooblastila z navedbo, da prenašanje voluminoznih in težkih stvari po stopnišču zahteva posebno pozornost in pazljivost pri hoji, posebej ker ta, ki nosi zadaj, ne vidi stopnic niti rampe, ki obsega cca 1/3 stopnišča in dobesedno stopa v prazno. Sodni izvedenec tudi ni odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki je glasilo: ali je bilo sporno stopnišče oziroma stopnica ustrezno vzdrževana in urejena? Prav tako ni odgovoril na vprašanje ali odlepljen zaščitni trak predstavlja ustrezno vzdrževano, oziroma urejeno stopnišče ali ne, in tudi ni pojasnil, ali je bil na navedeni prvi stopnici kovinski profil privijačen in je bil odlepljen le trak rebraste gume ali pa je bil morebiti majav (odvit) tudi kovinski profil, kar je bilo brez dvoma pomembno iz vidika preveritve izvedenčevega zaključka o tem, da naj bi kovinski profil na robu stopnice nudil dodatno zavorno točko. Tudi iz teh razlogov bi bilo treba postaviti novega izvedenca.

Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do preostalih dokazov tožnika, ki so bili v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tako je tožnik zaslišan na naroku dne 12. 4. 2022 med drugim izpovedal, da protizdrsna guma na spodnji stopnici, kjer je prišlo do padca, ni bila pritrjena z vijakom in jo je bilo mogoče dvigniti, ter da je bila guma na dan škodnega dogodka odlepljena v dolžini približno 25 cm, čemur je pritrdila tudi priča C. C., ki je pojasnil, da v času škodnega dogodka aluminijaste letvice niso bile stabilne, torej niso bile fiksne, temveč so se premikale za približno 2 mm. Ta priča je še pojasnila, da je sam pritrdil to sporno stopnico z dvema vijakoma, in sicer z vijakom na desnem robu stopnice in z vijakom na sredini stopnice. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izjave tožnika, ki je bila dne 11. 6. 2021 v zvezi z okoliščinami padca dana detektivu D. D., fotografij, ki so bile napravljene ob priliki ogleda na kraju samem dne 11. 6. 2021 in USB ključka, ki vsebuje video posnetke o stanju stopnišča na terenu. Iz slednjega je razvidno kakšne so pomanjkljivosti stopnišča, da protizdrsna zaščita ni ustrezno nameščena, saj ne oprijema stopnice fiksno, ampak je majava, gumijasti del od stopnice odstopa, je natrgan ipd. Sodišče prve stopnje se ni dovolj ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo stopnišče, na katerem so bile očitne in vidne poškodbe, sploh ustrezno, varno, oskrbovano, urejeno in posledično primerno za uporabo. Stopnica, ki ne predstavlja stabilne podlage, ker je majava, zaščita na njej pa ni fiksirana, ne predstavlja varne podlage za hojo. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, še posebej tistih, na katere ni oprlo svoje odločitve, je dokazna ocena pomanjkljiva in ni skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana odločba zato tudi nima prepričljive obrazložitve, zakaj je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, zato so kršene pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu URS, pravica do sodnega varstva po 23. členu URS in pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS. Prav tako je kršen 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP).

Tožnik v pritožbi še poudarja, da je poleg objektivne odgovornosti podana tudi krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj je dolžnost vzdrževanja in obratovanja skupnih delov stavbe urejena v 25. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), nadalje v 118. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 48. členu SZ-1. V okviru dolžnih poslov obratovanja in vzdrževanja skupnih delov stavbe je namreč zavarovanec toženke dolžan poskrbeti za zaščito in varno uporabo skupnih delov stavbe, kakor tudi za čiščenje skupnih delov. Ker je odstopljeni del zaščitnega traku štrlel tako, da je tožnik vanj zadel z nogo in posledično padel, pohodna površina na stopnišču ni bila izravnana, kovinski profil, ki bi moral biti privijačen na stopnico pa je bil zmajan, je podana krivdna odgovornost. Tako je vzrok tožnikovega padca neustrezno vzdrževan oziroma sploh nevzdrževano stopnišče, katerega pa vsakodnevno uporabljajo stanovalci bloka, kot tudi drugi obiskovalci. Ob tem je stopnišče, ki vodi v klet manj osvetljeno, vidljivost je slabša, stopnice so razmeroma strme, ograje ni, zaradi česar je potreba po čimbolj zanesljivem terenu toliko večja. Upoštevati je treba tudi vremenske razmere, na katere je opozarjal tožnik med sodnim postopkom na prvi stopnji. Opustitev čiščenja in opustitve sanacije stopnišča v takšnih vremenskih okoliščinah pa predstavlja vzrok za škodni dogodek tudi v konkretnem primeru.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka na pritožbo no dogovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za utrpelo nematerialno škodo zaradi padca na kletnih stopnicah večstanovanjskega bloka na naslovu Maribor. Odgovornost zavarovanca toženke, upravnika te večstanovanjske stavbe družbe A. d.o.o., utemeljuje na objektivni in subjektivni (krivdni) odškodninski odgovornosti (135. in 149. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6Neutemeljena so pritožbena prizadevanja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo uporabiti pravila o objektivni odgovornosti zavarovanca toženke. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost. Pri tem je treba ločiti med nevarnostjo kot splošnim, laičnim pojmom od tiste, ki je subsumirana v okviru pravnega standarda. To pomeni, da ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu (pravne) objektivne odgovornosti. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov.¹ Glede na navedeno, torej da mora pri objektivni odgovornosti povečana nevarnost izhajati iz narave same (nevarne) stvari, če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja oziroma opustitve njenega imetnika, kot je to v obravnavani zadevi, pa je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.

7Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode (opustitev dolžne skrbnosti). Ugotoviti je torej treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.²

8Kot je zgoraj obrazloženo, se tudi v predmetni zadevi vprašanje protipravnosti ravnanja prepleta z vprašanjem krivde, torej z vprašanjem, ali je zavarovanec toženke ravnal malomarno. Tako je treba ugotoviti, ali je zavarovanec toženke (kljub opustitvi) ravnal običajno oziroma normalno glede na podane okoliščine, ali je ravnal skladno z zahtevanim standardom skrbnosti. Zavarovanec toženke je upravnik večstanovanjske zgradbe, organiziran kot gospodarska družba (A. d.o.o.), do škodnega dogodka je prišlo v stanovanjskem bloku, kjer je le-ta dolžan opravljati posle vzdrževanja in rednega upravljanja skladno s SZ-1 v okviru svoje gospodarske dejavnosti. Zato je slednji dolžan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih iz svoje poklicne dejavnosti, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve vzelo pravila o krivdni odškodninski odgovornosti iz 131. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, slednjo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

9Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tožbi zavarovancu toženke očital neustrezno vzdrževanje sporne stopnice, ki se je kazala v dveh opustitvah in sicer, da protizdrsna zaščita ni bila ustrezno nameščena, saj je od tal štrlel gumijasti trak, ki je bil odlepljen od kovinskega profila, hkrati naj bi bila vzrok za nastanek škodnega dogodka tudi mokrota, saj naj bi spornega dne deževalo. V pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2022, ki je bila v spis vložena pravočasno, pa je tožnik še dodal, da je bil tudi aluminijasti profil, na katerega bi moral biti nalepljen gumijasti trak, razmajan in bi moral biti ustrezno privijačen, v posledici česar je bila stopnica nestabilna in majava, tako nevzdrževana stopnica pa je povzročila tožnikov padec.

10Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da do padca tožnika ni prišlo na zatrjevani način, pri čemer je v točki 17 obrazložitve povzelo ugotovitev sodnega izvedenca "..., da ker je gumijasti trak odlepljen 30 cm na robu, se v primeru, ko s čevljem podrsamo-zadenemo vanj, dvigne, ker pa je odlepljen na robu, ne nastane zanka, v katero bi se z nogo zataknili, temveč ga imamo v najslabšem primeru s prostim koncem na nartu čevlja, zaradi česar se ne moremo zaplesti, kar pa ne more povzročiti padca." Takšnih dejstev, da bi se naj tožnik zataknil v zanko, pa tožnik ni zatrjeval, temveč je navedel, da se je spotaknil ob gumijasti trak, ki je štrlel v zrak in mu je spodrsnilo na razmajanem kovinskem profilu. Teh ugotovitev izvedenca zato sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve.

11Pritožba sicer nima prav, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje v delu, ko je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi naj bila vzrok za njegov padec tudi mokra tla. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izjavo priče C. C., ki je bil navzoč ob tožnikovem padcu, in ki je izpovedal, da ni bilo možnosti, da bi voda iztekla iz hladilnika, ker je bil hladilnik izklopljen, prav tako se tudi ne spomni, da bi bile stopnice v času pred škodnim dogodkom mokre. Če je imela priča C. C. mokre čevlje, ko je predhodno šel po stopnicah, pa še zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da ni redno skrbel za čiščenje stopnišča. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so tako pravilni.

12So pa utemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določenih pravno relevantnih dokazov, še zlasti do izpovedbe tožnika in prič, prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke, saj predhodno postavljeni sodni izvedenec ni odpravil pomanjkljivosti v svojem mnenju, svoje odločitve v zvezi z zavrnitvijo dokaza s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke pa tudi ni ustrezno obrazložilo, s čimer je sodišče tožniku kršilo pravico do izjave.

13Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka določenega v 5. členu ZPP,³ ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).⁴ Le-ta na področju dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.⁵ Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.⁶

14Sodišče prve stopnje je sicer v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni pritegnilo drugega izvedenca gradbene stroke, ker je le ta vztrajno zatrjeval, da naj bi bile sporne stopnice oziroma prva sporna stopnica, na kateri je prišlo do zatrjevanega padca tožnika varna, kljub vsem pomanjkljivostim le-te. Sodišče je nato zgolj povzelo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS o tem, kdaj stranka nima pravice do postavitve drugega izvedenca. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na številne pripombe, ki jih je podal tožnik zoper izvedensko mnenje v vlogi z dne 8. 11. 2022, sodišče prve stopnje konkretnih razlogov o tem, zakaj je štelo izvedensko mnenje za popolno, oziroma zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke, ni navedlo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Pritožba tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih izvedenih dokazov, in sicer se je sodišče prve stopnje glede dejstva, kako naj bi prišlo do škodnega dogodka, oprlo zgolj na ugotovitve izvedenca, v zvezi s tem pa se ni opredelilo do izpovedbe samega tožnika, do prvega posnetka, ki se nahaja na USB ključku (dokaz A5), kjer je posnet sporni gumijasti trak v času, ko se je opravil ogled tožnika s predstavnikom zavarovalnice D. D. in do v spis vloženih fotografij pod A1/2, A2/7, A2/12 in A24, iz katerih je razvidno, da je gumijasti trak bil nekoliko privzdignjen na delu, iz katere smeri je stopal tožnik.

16Ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zgoraj izvedenih dokazov, vsakega zase in v povezavi z ugotovitvami izvedenskega mnenja, je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP,⁷ s čimer je podana tudi relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Posledično je ostalo tudi dejansko stanje vsaj nepopolno, če ne že nepravilno ugotovljeno (340. člen ZPP).

17Ob tem se pritožbeno sodišče tudi strinja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je zavarovanec toženke poskrbel za ustrezno vzdrževanje sporne stopnice, kar je spadalo v dolžnostno ravnanje zavarovanca toženke. Tožnica je na pomanjkljivost pisnega izvedenskega mnenja v tem delu opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2022, le-ta pomanjkljivost pa z ustnim zaslišanjem sodnega izvedenca ni bila odpravljena.

18Po obrazloženem je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti in se nato, če bo ugotovilo morebitno odškodninsko odgovornost toženke, ukvarjati tudi z njenimi ugovori glede morebitne sokrivde tožnika. V kolikor bo ponovno zavrnilo dokazni predlog tožnika s postavitvijo drugega sodnega izvedenca, pa bo moralo v obrazložitvi odločbe navesti konkretne razloge.

19Pritožbeno sodišče v zadevi ni moglo samo odločiti, saj mora kršitev odpraviti sodišče prve stopnje, ki mora opraviti tudi celovito dokazno oceno vseh relevantnih dokazov. Le-to pa lahko privede do drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi, pri čemer se mora v primeru ugotovitve odškodninske odgovornosti toženke opredeliti tudi do ugovora morebitne sokrivde tožnika. Zato mora v tem primeru biti strankam zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS),⁸ pri čemer pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

20Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank odločilo tako, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ VSRS Sodba II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019.
² VSRS Sodba II Ips 197/2016 z dne 17. 5. 2018.
³ 5. člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.
⁴ 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
⁵ Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019.
⁶ Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.
⁷ 8. člen ZPP določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
⁸ Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.