VSL Sodba X Kp 14471/2016

Pritožbi zagovornikov obsojenega in pooblaščenca oškodovanca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenemu A. A. na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, za katero je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 14471/2016 z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 14471/2016 z dne 27. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 in mu naložilo v plačilo denarni znesek 90.000,00 EUR, ki ustreza navedeni premoženjski koristi. Določilo je, da je obsojeni denarni znesek dolžan plačati v 24-tih zaporednih mesečnih obrokih v roku dveh let; rok za plačilo prične teči od pravnomočnosti te sodbe.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je v plačilo potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družbe, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Odločilo je, da je na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP obsojeni dolžan plačati stroške v višini 191,81 EUR, ki jih je obsojeni povzročil po svoji krivdi.

Oškodovano družbo B. d. d., je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 690.753,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje napotilo na pot pravde.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obsojenega A. A. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske korist obsojenemu spremeni in zavrne predlog tožilstva za odvzem premoženjske koristi, oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi obsojenemu razveljavi in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom sodišča prve stopnje;

- pooblaščenec oškodovanca iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom pritožbenemu sodišču, da opravi glavno obravnavo in v dokaznem postopku zasliši že predlagane priče, nato pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu naloži v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe B. d. d., v višini 690.753,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 6. 2010 dalje do plačila in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo oškodovane družbe so zagovorniki obsojenega pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo oškodovane družbe B. d. d. zavrne kot neutemeljeno.

Specializirano državno tožilstvo je v odgovoru na pritožbo obsojenega, pritožbenemu sodišču predlagalo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Na odgovor Specializiranega državnega tožilstva je podal odgovor obsojeni, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi.

4Glede na zahtevo zagovornikov obsojenega A. A. je pritožbeno sodišče za dne 20. 12. 2023 razpisalo javno pritožbeno sejo, ki jo je preložilo na dne 25. 1. 2024, o sestavi senata je stranke tudi predhodno obvestilo.

5Na javno sejo so pristopili obsojeni A. A. in njegov zagovornik, odvetnik C. C., pooblaščenec oškodovanca, odvetnik D. D. in višja državna tožilka s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, E. E. Zagovornik obsojenega in pooblaščenec oškodovanca sta na pritožbeni seji vztraja pri pritožbenih navedbah in predlogih, prav tako so višja državna tožilka, zagovornik obsojenega in obsojeni vztrajali pri svojih odgovorih na pritožbe.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornikov obsojenega

7Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, ki izpodbijani sodbi očitajo kršitev po 1.točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker je prvostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo izdalo po sodnici posameznici mag. F. F., pri čemer je razpravljajoči senat sodil in izrekel izpodbijano sodbo v sestavi predsednice senata mag. F. F. in sodnikov porotnikov G. G. in H. H.

Sodnica poročevalka je v skladu z določbo tretjega odstavka 377.člena ZKP od predsednice senata priskrbela poročilo o zatrjevani kršitvi in z odgovorom predsednice senata z dne 18. 12. 2023 o sestavi senata, ki je 22. 5. 2023 izrekel sodbo. Z odgovorom sta bili seznanjeni stranki in pooblaščenec oškodovanca na javni seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 86.člena ZKP vpogledalo tudi v posvetovalni zapisnik z dne 22. 5. 2023 (l. št. 1913) in ugotovilo, da je navedeni zapisnik v skladu s pojasnili predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Na podlagi navedenih ugotovitev očitana absolutno bistvena kršitev postopka po prvi točki prvega odstavka 370. člena ZKP ni podana.

8Pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe pritožnikov, ki izpodbijani sodbi očitajo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP na način, da izpodbijana sodba nima vseh obveznih sestavin, opredeljenih v določbi četrtega odstavka 364. člena ZKP in zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Vse sestavine, ki so predpisane za sodbo je imela prvotna, že pravnomočna sodba. Obsojeni je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 14471/2016 z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 14471/2016 z dne 27. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev in kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen osmih mesecev in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov denarne kazni kar znaša 8.000,00 EUR. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je bila obsojenemu izrečena enotna zaporna kazen dveh let in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov, to je 8.000,00 EUR. Sodba je v odločbah o obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je v ponovno sojenje vrnilo zgolj odločanje o premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke.

Obsojenec je bil tako (pravnomočno) spoznan za krivega kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 240.člena KZ-1 in po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1, zato je prvostopenjsko sodišče v točkah 22-25 izpodbijane sodbe kot podlago za odvzem pridobljene protipravne premoženjske koristi pravilno navedlo določbo 74. in 75. člena KZ-1, po kateri lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, odloči o odvzemu pridobljene protipravne premoženjske koristi. Ker je bila izpodbijana pravnomočna sodba z odločbo Vrhovnega sodišča razveljavljena le v enem delu, prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni smelo poseči v (že pravnomočno) odločbo o krivdi in kazenski sankciji in je z izpodbijano sodbo zato pravilno odločilo le v razveljavljenem delu. Opisana procesna situacija je jasna, zato so zatrjevanja pritožnikov, da gre za pravno praznino, ki bi terjala ustavnopravno presojo, napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba skladna z Kazenskim zakonikom, ta pa je v skladu z Ustavo RS.

Trditev, da prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske in dokazne podlage za odvzem protipravne premoženjske koristi je protispisen glede na to, da je sodba Okrožnega sodišča X K 14471/2016 z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2022 glede krivdoreka in kazenske sankcije postala pravnomočna 9. 5. 2023. Prvostopenjsko sodišče je tako imelo dokazno in zakonsko podlago za odvzem protipravne premoženjske koristi v obsojenčevi protipravni pridobitvi premoženja kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točkah 22-24 izpodbijane sodbe.

Trditve pritožnikov o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic obsojenega so po ugotovitvah pritožbenega sodišča povsem pavšalne in nekonkretizirane zato nanje niti ni mogoče odgovoriti.

9Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov tudi v delu, ko ti trdijo, da v krivdoreku ni najti pravne podlage za odvzem premoženjske koristi obsojenemu in bi prišel v poštev kot edino možen le odvzem protipravne premoženjske koristi družbi I. Kot je že pojasnjeno v tej odločbi in izhaja tudi iz 20. točke izpodbijane sodbe, so v konkretnem primeru podane vse tri predpostavke za odvzem protipravne premoženjske koristi. Obsojenec je bil kot že povedano, pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, v posledici česar je 23. 10. 2010 prejel gotovino v višini 90.000,00 EUR. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je bil končni prejemnik denarja v višini 90.000,00 EUR obsojeni. Prvostopenjsko sodišče je v točki 24 izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da obstaja povezava med izvršitvijo kaznivega dejanja in prejemom protipravne premoženjske koristi v tej višini. Institut odvzema premoženjske koristi je namreč sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, ker se z njim zasleduje predvsem vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja.¹

10Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov tudi v delu, ko izpodbijani sodbi očitajo kršitev desete točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo s kršitvijo 385. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se kršitev po 385. členu ZKP nanaša le na spremembo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, ne pa na odločitev o premoženjskopravni koristi ali premoženjskopravnemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče v prvotnem sojenju ni odločalo niti ni smelo odločati o odvzemu protipravne premoženjske koristi, saj za to ni bilo pravne podlage, ker je v celoti ugodilo premoženjsko pravnemu zahtevku oškodovanca, ki ima vselej prednost pred odvzemom protipravne premoženjske koristi.

11Pritožniki prvostopenjskemu sodišču tudi neutemeljeno očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja in s tem kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je v točki 14 izpodbijane sodbe navedlo utemeljene razloge za odvzem protipravne premoženjske koristi, katere temelj in višino potrjuje pravnomočen izrek obsodilne sodbe, iz katerega izhaja, da je bila družba I. najprej prejemnica celotnega zneska premoženjske koristi, nato pa je bil znesek 90.000,00 EUR opran z dvigom v gotovini in izročen obsojenemu A. A. Na podlagi dokaznega postopka pa je prvostopenjsko sodišče v točki 23 izpodbijane sodbe tudi utemeljeno zaključilo, da ni nikakršne podlage za sklepanje, da je obsojeni A. A. dvignjeno gotovino v višini 90.000,00 EUR izročil J. J., temveč jo je obdržal sam in si na ta način pridobil premoženjsko korist do katere ni bil upravičen. Utemeljenih in pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati še manj pa izpodbiti z ničemer podprti izračuni pritožnikov o pridobitvi premoženjske koristi J. J. glede na lastništvo nekdanje družbe I.

Glede pritožbe pooblaščencev oškodovanca

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je oškodovano družbo B. d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 690.753,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje napotila na pravdo, pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanke pa zato niso utemeljene, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13Prvostopenjsko sodišče je v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023, če se z obravnavanjem premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel, utemeljeno odločilo in oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Zmotna je ugotovitev pritožnikov, da je v konkretnem primeru odločitev o premoženjskopravnem zahtevku odvisna zgolj in izključno od ugotovitev in obsega sodne poravnave v zadevi Pd 25/2013, sklenjene pred Delovnim sodiščem v Kopru, oddelkom v Novi Gorici. Vrhovno sodišče je v točki 39 sodbe I Ips 14471/2016 nakazalo, da je potrebno ugotoviti ustrezno razlago pogodbene kavze že v fazi pogajanj in podalo tudi usmeritve glede kriterijev potrebnih za razjasnitev vprašanja, ali so dejstva, na katera se opira premoženjskopravni zahtevek, obstajala že pred sklenitvijo sodne poravnave.

Utemeljeno je zato prvostopenjsko sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, ker tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča do sedaj zbrani podatki ne dajejo dovolj zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da je na glavni obravnavi pri Delovnem sodišču v Kopru, Oddelek v Novi Gorici pooblaščenec tožeče stranke (obsojenega) svoj zahtevek in njegovo višino utemeljil z nastankom nematerialne škode, ki obsega vsakodnevno trpljenje in pretrpljene duševne bolečine, v višini 60.000,00 EUR. Sodna poravnava, ki je bila tega dne sklenjena tako obsega med drugim dolžnost tožene stranke (B. d. d.) do plačila odškodnine tožeči stranki iz naslova nematerialne škode, v višini 50.000,00 EUR do 21. 12. 2013. V luči navedene okoliščine se kot pomemben zato pokaže tudi datum vložitve kazenske ovadbe 30. 10. 2015, ki nakazuje, da je bil namen sklenjene sodne poravnave rešiti sporna razmerja, ki so bila predmet postopka pred delovnim sodiščem, kar sicer izhaja iz 5. točke sklenjene sodne poravnave, torej razmerja, ki se tičejo nematerialne škode. Iz vsebine sklenjene sodne poravnave se tako nakazuje, da predmet le-te ni bila materialna škoda, ki je nastala s pripravo, usklajevanjem, prevajanjem opcijskih pogodb v obdobju od decembra 2009 do vključno junija 2010 med družbami K. d. d., L. d. o. o. ter I., katerih edini namen je bil v preusmeritvi sredstev v znesku 815.000,00 EUR, namesto na račun delodajalca, na račun družbe I. zaradi katere je bil obsojenemu odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato bi bil zaključek, da je s sklenjeno sodno poravnavo obsojeni prost vseh premoženjskih obveznosti do B. d. d. preuranjen, če že ne zmoten, posebej ob dejstvu, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ni imelo na razpolago vseh listin niti ne okoliščin pogajanj, ki so pripeljali do sklenjene sodne poravnave.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi ugotavljanje kavze sklenjene sodne poravnave in obstoj vseh dejstev na katere se opira zahtevek oškodovanca terjalo dodatno širitev kazenskega postopka, pri čemer do sedaj zbrani podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o zahtevku, zato je odločitev o napotitvi oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, utemeljena.

Pooblaščenec oškodovanca z lastnim utemeljevanjem katere priče bi sodišče za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom lahko zaslišalo, da bi ugodilo le-temu, ne more omajati, še manj izpodbiti utemeljenega zaključka prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP oškodovanca napotilo na pot pravde, s čimer oškodovancu ni kršilo pravice do sodnega varstva. V obravnavani zadevi bi razveljavitev izpodbijane sodbe glede odločbe o napotitvi oškodovanca na pravdo pomenila nadaljevanje kazenskega postopka le zaradi ponovnega odločanja o civilnopravnem vprašanju, ob tem, ko je o obstoju kaznivega dejanja, obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji bilo že v celoti odločeno, kar pa ne bi bilo v skladu s samim konceptom kazenskega postopka in njegovimi temeljnimi načeli.²

14Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (391. člen ZKP).

¹ Sodba VS RS, I Ips 19290/2017 z dne 28.6.2018
² Sodba VS RS I Ips 187979/2016 z dne 26.3.2019