VSM Sklep I Cp 811/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točkah A.I. in A.II.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 217,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 87,36 EUR od 31. 1. 2023 do plačila, od zneska 53,80 EUR od 28. 2. 2023 do plačila, od zneska 42,47 EUR od 31. 3. 2023 do plačila in od zneska 33,53 EUR od 30. 4. 2023 do plačila (točka A.I. izreka) ter naložilo toženi stranki, da tožeči stranki v roku osmih dni povrne pravdne stroške v višini 108,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka A.II. izreka). Nadalje je sklenilo, da se zaradi umika zahtevka v znesku 86,94 EUR pravdni postopek ustavi (točka B.I. izreka).

2Zoper obsodilni del (točko A.I. in A.II.), ki predstavlja sodbo, se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Sodbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v pristojno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo in zaslišati, pa je ni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da ni bila zaslišana zaradi svojega porekla, zato ji je kršena tudi ustavna pravica v smislu 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede aktivne legitimacije. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da pogodbe ni podpisala sama in da pogodba nima zadostnega števila podpisov etažnih lastnikov, tožeča stranka pa ni izkazala, da je pogodba veljavna, v izpodbijani sodbi pa je zgolj navedeno, kaj je v pogodbi določeno. S tem je podana bistvena kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka opravičena do povrnitve zneskov na podlagi določb o neopravičeni obogatitvi v skladu s 197. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določba ne pride v poštev, ker ni bilo ugotovljeno, v čem je bila toženka obogatena. Sama kurilnega olja ne koristi, zato ni obogatena, saj se greje z urejenim talnim ogrevanjem na elektriko. V tej zvezi navaja, da je v letu 2006 odstranila dotrajane radiatorje in si uredila talno ogrevanje in da etažni lastniki nimajo ustreznega soglasja za ogrevanje na kurilno olje. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto stanovanjskih in drugih stavbah (v nadaljevanju Pravilnik) pa je protiustaven. Zmotno je naziranje izpodbijane sodbe v zvezi s sklenjeno sodno poravnavo v zadevi M 121/2010, saj je bilo s tisto sodno poravnavo toženki priznano, da je dolžna plačati le-to, kar porabi, torej ji je bilo priznano, da ne uporablja kurilnega olja. Nejasni so razlogi v izpodbijani sodbi glede višine zahtevkov tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa se ni ustrezno opredelilo do toženkinega ugovora, da ni plačala zgolj kurilnega olja, ostale stroške pa je. Priglaša stroške.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) na pritožbo ni odgovorila.

4V predmetni zadevi vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR (saj znaša 304,10 EUR), zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP). V sporih majhne vrednosti odloča sodnik posameznik, kot to določa peti odstavek 458. člena ZPP.

5Pritožba je utemeljena.

6V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Drugi odstavek 458. člena ZPP pa določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nadalje, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7Pritožbeni preizkus pokaže, da je sodišče prve stopnje zagrešilo uradno upoštevno bistveno kršitev postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Glede na to, da sodbe v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, so neupoštevna pritožbena izvajanja o tem, da sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, da skozi toženkino stanovanje in pod njim ne potekajo nobene ogrevalne cevi, da skupne kleti, hodniki in stopnišča niso ogrevani in da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vsebino sodne poravnave v zadevi M 121/2010.

9Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo. Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je v sporih majhne vrednosti za opravo naroka za glavno obravnavo pod pogoji 454. člena ZPP potrebna izrecna zahteva stranke, zato ne zadošča, če stranka v tožbi ali pripravljalni vlogi predlaga svoje zaslišanje (ali zaslišanje priče).¹ Glede na to, da je toženka v odgovoru na tožbo predlagala zgolj svoje zaslišanje, ni pa izrecno predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo in glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP² lahko odločilo že na podlagi pisnih dokazov, ni bilo treba razpisati naroka za glavno obravnavo. Toženkina pritožbena izvajanja, da je v odgovoru na tožbo navajala, da ji je kršena ustavna pravica do zaslišanja s tem, ko ni bila opravljena glavna obravnava v zadevah P 104/2019 in 106/2018, ne držijo, saj kaj takega iz odgovora na tožbo ne izhaja.³

10Prav tako ni pritrditi toženkini pritožbeni graji, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zaslišati kot stranko. Z namenom učinkovitega uresničevanja pravice strank do izjave v postopku sicer obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar to ne pomeni, da je treba izvesti vsak dokaz, ki ga stranka predlaga. Do kršitve navedene pravice pride le v primeru nedopustne zavrnitve dokaznih predlogov.⁴ Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Res je sicer, da se je pri tem napačno sklicevalo na to, da toženke ni zaslišalo, ker je dejstvo, ki ga je želela dokazovati s svojim zaslišanjem, že dokazano, in sicer dejstvo, ali je tožnik toženki upravičeno ali neupravičeno zaračunaval porabo kurilnega olja. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da to ni dejansko, temveč pravno vprašanje, pravna vprašanja pa niso predmet dokazovanja. Vendar navedeno ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo toženko zaslišati. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je toženka, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo, s svojim zaslišanjem želela dokazovati, da je tožniku plačala vse zaračunane storitve, zmanjšane za zneske iz naslova porabe kurilnega olja iz skupne kotlovnice, ker ima v svojem stanovanju urejeno individualno električno ogrevanje. Navedeni dejstvi pa sta bili med strankama nesporni. Glede na to, da nespornih dejstev ni treba dokazovati (214. člen ZPP), sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati toženke. Toženkine pritožbene navedbe, da je bil njen dokazni predlog za zaslišanje zavrnjen zaradi njenega porekla, pa so pavšalne,⁵ zato se sodišče druge stopnje do njih ne more obrazloženo opredeliti.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izhaja, da je tožnik upravnik večstanovanjske stavbe, da je z lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu A. cesta, P., sklenil pogodbo o opravljanju upravniških storitev, toženka pa etažna lastnica v navedeni stavbi. Tožnik v predmetnem postopku vtožuje stroške upravljanja, obratovanja, vodarine, omrežnine vodomera, elektrike, čiščenja, rezervnega sklada in stroške ogrevanja, ki se nanašajo na toženkino stanovanje. Med strankama je bila sporna tožnikova aktivna legitimacija, temelj tožbenega zahtevka ter višina stroškov v zvezi s plačevanjem stroškov ogrevanja iz skupne kotlovnice. Sodišče prve stopnje je štelo, da je podana aktivna legitimacija tožnika. Glede temelja zahtevka je ugotovilo, da je tožnik (upravnik) vse vtoževane zneske poravnal namesto etažnih lastnikov, zato jih upravičeno terja od toženke (kot etažne lastnice) na podlagi določbe 197. člena OZ, z izjemo stroškov upravljanja, ki predstavlja njegovo lastno storitev, do plačila za upravljanje pa je upravičen po določbi 30. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Nadalje je štelo, da se pravila o neupravičeni obogatitvi uporabljajo v predmetni zadevi tudi za strošek rezervnega sklada, ker je upravnik namesto etažnih lastnikov poravnal račune izvajalcem, znesek teh računov pa zdaj terja od etažnih lastnikov, ki bi sicer morali te račune financirati iz sredstev rezervnega sklada (kot izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da se glede ogrevanja uporablja Pravilnik. Pritožba graja neustavnost Pravilnika, vendar pri tem ne konkretizira, v čem se kaže njegova neustavnost, zato se sodišče druge stopnje do pavšalnih pritožbenih navedb ne more konkretizirano opredeliti.

13Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da določb OZ o neupravičeni obogatitvi ni mogoče uporabiti, ker toženka ni bila z ničemer obogatena, saj lastno stanovanje ogreva z električnim talnim gretjem. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se večstanovanjska stavba, v kateri živi toženka, ogreva preko skupne kotlovnice, ki predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi v celoti (23. člen SZ-1), zato mora biti v skladu s petim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) za odklop iz skupne kotlarne podano soglasje vseh solastnikov, saj gre za posel, ki presega redno upravljanje. Glede na to, da toženka navedenega soglasja za odklop s strani ostalih etažnih lastnikov ni pridobila, ne more biti oproščena plačila stroškov ogrevanja.

14Prav tako ne drži pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora, da ni plačala izključno kurilnega olja, ostale stroške pa je. Sodišče prve stopnje je (v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovilo, da toženka stroškov ogrevanja iz skupne kotlovnice ni plačala, in pravilno pojasnilo, da Pravilnik ne prepoveduje, da si toženka v stanovanju uredi individualno ogrevanje na elektriko, vendar to ne pomeni, da ni dolžna plačevati skupnih stroškov za skupno kurilno napravo (saj soglasja ostalih etažnih lastnikov za odklop iz ogrevanja iz skupne kotlovnice ni imela); te stroške pa mora plačevati po ključu delitve, kot izhaja iz Pravilnika.

15Ima pa pritožba prav, da izpodbijane sodbe glede aktivne legitimacije tožnika ni mogoče preizkusiti. Tožnik svojo aktivno legitimacijo utemeljuje s tem, da je upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri živi toženka. Med strankama je bila tožnikova aktivna legitimacija ves čas sporna, saj je toženka tako v odgovoru na tožbo kot v pritožbi ugovarjala, da pogodbe o opravljanju upravniških storitev, ki jo je tožnik priložil tožbi, sama ni podpisala, da ni izkazano, da bi jo podpisalo zadostno število etažnih lastnikov in da sama ni nikoli pooblastila B. B. za podpis navedene pogodbe. Odgovor na tožbo je bil vročen tožniku, ki pa svoje trditvene podlage glede tega, koliko etažnih lastnikov je podpisalo pogodbo z upravnikov in kolikšni so njihovi deleži ni dopolnil. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede tožnikove aktivne legitimacije zgolj navedlo, da je tožnik upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri živi toženka (etažna lastnica), da iz 10. člena pogodbe o opravljanju upravniških storitev (iz priloge A1) izhaja, da je ta pogodba sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev,⁶ in da je v 2. členu navedene pogodbe določeno, da so etažni lastniki na upravnika prenesli pooblastilo za urejanje pogodbenih odnosov z dobavitelji in izvajalci. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je tožnikova aktivna legitimacija podana, četudi toženka pogodbe ni podpisala. Sodišče prve stopnje torej ni pojasnilo, koliko etažnih lastnikov je podpisalo pogodbo o opravljanju upravniških storitev oziroma, koliko znašajo njihovi deleži, kar pomeni, da ni navedlo dejstev, ki se podrejajo 10. členu pogodbe o opravljanju upravniških storitev (oz. 49. členu SZ-1). Po mnenju sodišča druge stopnje takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje opisalo zgolj zgornjo premiso sodniškega silogizma (pravno pravilo), ni pa navedlo spodnje premise (odločilnih dejstev), ki se podrejajo navedenemu pravnemu pravilu.⁷ S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V takih primerih sodišče druge stopnje procesnih pomanjkljivosti ne odpravlja samo.⁸

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno procesno kršitev in sodbo napisati znova.⁹

18Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

¹ VSL sodba II Cp 442/2009 z dne 06.05.2009, VSL sodba in sklep II Cpg 651/2021 z dne 28.02.2022, VSL sodba II Cpg 834/2017 z dne 12.10.2017.
² V skladu z navedeno določbo sodišče odloči v sporu majhne vrednosti brez razpisa glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala.
³ Toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da ji je bila kršena ustavna pravica do zaslišanja v zadevah P 104/2019 in 106/2018, vendar ni navajala, da je do kršitve omenjene pravice v v teh zadevah prišlo zaradi neizvedbe glavne obravnave.
⁴ J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357; N. Betetto, prav tam, str. 611.
⁵ Toženka v pritožbi ne navede niti enega primera, kjer bi sodišče ob istih okoliščinah odločilo drugače, kot v njenem primeru.
⁶ Določba 10. člena navedene pogodbe je v skladu s prvim odstavkom 49. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), v skladu s katerim je določitev upravnika posel rednega upravljanja, kar pomeni, da je za tovrsten posel potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo (prvi odstavek 25. člena SZ-1).
⁷ Če sodba ne vsebuje obeh premis sodniškega silogizma, se je ne da preizkusiti (glej J. Zobec v Ude, Galič (ur), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 310.
⁸ Glej J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 444; N. Betetto, Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5/2020, str. 11.
⁹ J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 447.