VSM Sodba II Kp 80074/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se plačila sodne takse oprosti.

1Z uvodoma uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 115. člena KZ-1 mu je izreklo kazen pet let zapora, v katero se všteje čas odvzema prostosti in čas, prebit v priporu, tj. od dne 17. 1. 2022 od 11.55 ure do dne 21. 2. 2023 do 16.10 ure. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je odločilo, da se odvzame dne 17. 1. 2022 zasežen nož in dne 18. 1. 2022 zasežen kovinski del ročnega orodja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo, ga je pa obremenilo za plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenke oškodovanca, odvetnice B. B., ki bodo na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Prav tako je obdolženega v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP obremenilo za plačilo zneska 35,32 EUR oškodovanemu iz naslova premoženjskopravnega zahtevka, medtem ko je C. C. s presežkom napotilo na pot pravde.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločbe o kazenski sankciji, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno spremeni.

3Na predlog obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče dne 21. 3. 2024 izvedlo javno sejo, katere sta se udeležila zagovornik obdolženega in višji državni tožilec, ne pa tudi sicer pravilno obveščeni obdolženi. Posledično je bila seja pritožbenega sodišča opravljena v njegovi odsotnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka prepoznava zagovornik v nedopustni modifikaciji obtožnice, za katero ocenjuje, da je obdolženemu v škodo. Pri tem izpostavlja t.i. reformatio in peius, z opozorilom, da se Okrožno državno tožilstvo v M. zoper prvostopenjsko sodbo, ko je bila razveljavljena na podlagi pritožbe obrambe, ni pritožilo. Vendar sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, je neobrazložena, s čimer je bil obdolženi prikrajšan do ustavne pravice obrazloženosti sodne odločbe. Hkrati zagovornik izpostavlja, da je s spremembo obtožnice v ponovnem sojenju na škodo pritožnika, ki jo je prvostopenjsko sodišče v celoti povzelo v krivdorek izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje kršilo tudi 10. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 385. členom ZKP.

6Toda takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. Sprememba obtožbe se nanaša na elemente, ki so sestavni del opisa kaznivega dejanja; kot posledica spremembe opisa lahko pride tudi do spremembe pravne kvalifikacije, za obrambo na boljše ali na slabše.¹ Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (385. člen ZKP).² Zagovornik obdolženega sicer smatra, da je zaradi modifikacije obtožbe prišlo do primera reformatio in peius. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, čeravno je zagovornik drugačnega mnenja. Inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili tako, da je bila v ponovljenem sojenju obdolženemu očitana storitev milejšega kaznivega dejanja, poskusa uboja in ne več poskusa umora, tj. kaznivega dejanja, za katerega storitev je bil obdolženi spoznan za krivega v prvem sojenju. Ker s pritožbeno izpodbijano modifikacijo obtožnice obdolženi ni bil deležen dodatnega obremenjevanja, zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom ZKP in po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatorej nista podani. Kar pa se tiče pritožbene graje, da sodba sodišča prve stopnje o kritizirani modifikaciji obtožnice nima razlogov, pritožbeno sodišče pripominja, da kakšna posebna tozadevna opredelitev ni obligatorni sestavni del obrazložitve prvostopenjske sodbe v smislu 359. in 364. člena ZKP.

7Zagovornik obdolženega zgolj na načelni ravni navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Pritožnik je namreč dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti in utemeljiti, kar predstavlja nujen pogoj, da lahko pritožbeno sodišče utemeljenost zahteve preizkusi. Ne zadostuje niti, da se pritožnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, brez da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

8Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu očitani poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 zanesljivo dokazan. Prepričljive, smiselne in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenim izvajanjem pa le še dodaja:

9Zagovornik obdolženega je mnenja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko je zavzelo stališče, da je obdolženi oškodovanemu odvzel mobilni telefon z namenom, da slednji ne bi mogel poklicati pomoči. Navaja, da je oškodovani tekom kazenskega postopka sam izpovedal, da je ob samem napadu s strani obdolženega imel pri sebi dva telefona, službenega in zasebnega, pri čemer je obdolženemu izročil službeni telefon. To po oceni zagovornika pomeni, da je pri sebi imel zasebni telefon, kar spremeni dejstvo, ugotovljeno po sodišču prve stopnje, da ne bi mogel poklicati pomoči. Vendar nima prav. Prezre namreč jasen namen obdolženčeve zahteve mobilnega telefona in okoliščine, da je tempore criminis obdolženi C. C. tudi opazoval, da ne bi pobegnil, in je torej z neposrednim nadzorom vzdrževal pravno nevzdržno stanje, s katerim si je tedaj prizadeval onemogočiti kakršenkoli apel oškodovanega po pomoči tretjih. Pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi od oškodovanca zahteval mobilni telefon iz razloga onemogočiti C. C. poklicati pomoč, potrjuje tudi izsledek ogleda na naslovu Osnovne šole D., kjer so kriminalisti iz mulja in vode zahodnega jaška ob asfaltiranem parkirišču potegnili oškodovančev mobilni telefon. Po presoji pritožbenega sodišča zatorej okoliščina, da je slednji inkriminiranega večera posedoval dva mobilna telefona, kar v okviru dokaznega postopka niti ni bilo posebej problematizirano, na sprejete dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča ne more merodajno vplivati.

10V jedru pritožbenih izvajanj se zagovornik obdolženega pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri kazni ni uporabilo omilitvenih določil. Izrazi prepričanje, da sodišče prve stopnje ni pravilno zavzelo stališča, da v konkretni obravnavani zadevi niso podani pogoji, ki bi upravičevali uporabo omilitvenih določil. Meni, da bi se uporaba omilitvenih določil in s tem izrek kazni zapora, nižja od petih let, morala uporabiti predvsem iz razloga, ker je obdolženi storitev dejanja priznal in globoko obžaloval že na predobravnavnem naroku. Izpostavi, da pa v ponovljenem sojenju sploh ni imel možnosti priznati krivde, saj je Okrožno državno tožilstvo v M. vse do konca glavne obravnave vztrajalo pri nepravilni kvalifikaciji kaznivega dejanja (poskus umora), posledično pa prvostopenjsko sodišče ni uporabilo omilitvenih določil in je obdolženemu izreklo kazen pet let zapora (predpisana od pet do petnajst let). Kazen zapora pet let pa zagovornik ocenjuje kot previsoko. Pripominja, da sodišče prve stopnje sploh ni dalo nobene teže pri odmeri kazni dejstvu, da je obdolženi na predobravnavnem naroku krivdo po obtožnici priznal, kot tudi ne dejstvu, da je dejanje obžaloval in jasno povedal, da mu na kraj pameti ne pride, da bi kaj podobnega storil, zaradi česar si je zaupanje sodišča pridobil ob odpravi pripora. Da bi se omilitvena določila morala uporabiti, smatra zagovornik tudi iz razloga, ker obdolženi do sedaj še ni bil obsojen, kot tudi, da gre za zelo mladega človeka, ki je dejanje storil nepremišljeno, naivno, v posledici mladostništva, česar pa sodišče prve stopnje prav tako pri odmeri kazni ni upoštevalo. Razloži, da je kot olajševalno okoliščino upoštevalo zgolj nekaznovanost obdolženega in skrb za otroka, medtem ko bi po njegovem mnenju moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bil obdolženi pred odreditvijo pripora in takoj po njegovi odpravi redno zaposlen. Poudari, da gre za osebo, ki je kupila stanovanjsko hišo, torej ne za zapravljivca oziroma nekoga, ki bi že pred dejanjem bil na poti osebe brez življenjskih ciljev. Tega vsega pa sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo.

11Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki se razlikujejo od vrednostne ocene, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne gre slediti. Glede na okoliščine predmetne kazenske zadeve, pravno kvalifikacijo in način izvršitve kaznivega dejanja, je prvostopenjsko sodišče obdolženemu izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave. Za sprejeto odločitev je ponudilo smiselne, tehtne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče se z materialnim ovrednotenjem pri odmeri kazni celostno upoštevanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter s sprejemljivim razlogovanjem za sprejeto kazen, kot jo je ponudilo prvostopenjsko sodišče v točkah 42 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe, v bistvenem strinja.

12Prav pa ima zagovornik, ko sodišču prve stopnje očita kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevati, da je obdolženi vbode usmeril v vitalne dele oškodovančevega telesa. S pojasnilom, da se kaznivo dejanje uboja lahko stori zgolj na način, da se telo tako hudo poškoduje, da so prizadeti vitalni deli telesa, v posledici česar nastopi smrt, se je z zagovornikom strinjati, kot tudi, da so te okoliščine že zajete kot znak kaznivega dejanja in jih prvostopenjsko sodišče ne more in ne sme posebej upoštevati kot obteževalne okoliščine. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi več drugih obteževalnih okoliščin (točka 42 obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne zgolj po obrambi izpostavljeno, zatorej ugotovljeno nima odločilnega vpliva na višino kazenske sankcije, ki je v danem primeru nenazadnje bila izrečena na samem zakonsko predpisanem minimumu.

13Minimaliziranje kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženi zoper življenje in telo oškodovanca ter poskus zaobida sicer neizpodbitnega, v odločbi o kazni upoštevanega dejstva obdolženčeve predkaznovanosti, kot to poskuša prikazati zagovornik v okviru zavzemanja za pravično kazen, ki bi bila nižja od petletne, je neresno in neprepričljivo. Prvostopenjsko sodišče navkljub drugačnemu pričakovanju obdolženčevega zagovornika ni imelo podlage za uporabo omilitvenih določil in je tako ravnalo pravilno, ko je kazen zapora odmerilo v trajanju petih let, torej na spodnji meji v zakonu predpisane kazni. Sprejeto odločitev je razumno obrazložilo (točka 43 obrazložitve izpodbijane sodbe) in jo v zaobid nepotrebnega podvajanja na tem mestu dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče.

14Drži sicer, da je obdolženi na predobravnavnem naroku dne 4. 5. 2022 storitev kaznivega dejanja poskusa umora (in ne uboja, op. s.) priznal in globoko obžaloval. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati s trditvijo zagovornika, da pa obdolženi v ponovljenem sojenju sploh ni imel možnosti priznati krivde, saj tako vsebina izpodbijane prvostopenjske sodbe kakor tudi spisovni podatki kažejo drugače. Po tem, ko je državna tožilka dne 5. 10. 2023 spremenila obtožbo in obdolženemu očitala poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, je namreč obdolženi na glavni obravnavi dne 4. 12. 2023 izjavil, da na podlagi spremenjene obtožbe svojega zagovora ne bo podal (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Trditev zagovornika o nemožnosti podaje priznanja krivde pa ne sovpada niti z obstoječo procesno zakonodajo, saj tretji odstavek 285.c člena ZKP omogoča obdolženemu priznati krivdo za pravno nevzdržno dejanje, ki ga bremeni po obtožbi, kadarkoli,³ praktično ves čas sojenja pred sodiščem prve stopnje.

15Podlage za spremembo pritožbeno izpodbijane prvostopenjske sodbe pa ni najti niti na točki kritiziranega odvzema kovinskega dela ročaja, zaseženega dne 18. 1. 2022. Zagovornik tozadevno pojasnjuje, da je obdolženi glede na izsledke dokaznega postopka na kraj dejanja s seboj prinesel samo nož, ne pa tudi kovinskega dela ročaja. Iz tega razloga izrazi prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje kovinski del ročaja, ki pripada oškodovanemu, vrniti C. C., ne pa, da ga je nepravilno odvzelo obdolženemu A. A., saj sam s tem predmetom nima nobene povezave. Takšno naziranje zagovornika pa je zmotno. Primarno prezre, da je bil pritožbeno izpostavljeni predmet, ne glede na to, komu pripada, brez dvoma uporabljen pri obravnavanem kaznivem dejanju in ga je kot takega oškodovani C. C. tudi izročil policistom. Prav tako zaobide dejstvo, da je pritožbeno izpodbijani del izreka sodbe sodišča prve stopnje sestavljen v gramatičnem pasivu, in sicer, da se odvzame (tudi) kovinski del ročnega orodja, ki je bil zasežen dne 18. 1. 2022. Iz izreka prvostopenjske sodbe tako ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kovinski del ročaja - dleto odvzelo obdolženemu A. A., kot si to netočno razlaga zagovornik. S pritožbeno izpostavljenim odvzemom kovinskega dela ročaja ni bilo poseženo v obdolženčevo pravico, saj, kot tudi iz lastnega ugotavlja zagovornik, obdolženi A. A. nad odvzetim kovinskim delom ročaja nima lastninskega upravičenja. Posledično pa obdolženčev zagovornik nima nobenega pravnega interesa po prizadevanju vrnitve odvzetega predmeta oškodovancu. Skozi pritožbeno polemiziranje namreč zaobide dejstvo, da v predmetni kazenski zadevi zagovarja obdolženega in v razmerju do oškodovanega C. C., za razliko od pooblaščene odvetnice, ni v nikakršnem pooblastilnem razmerju.

16Bistvo odvzema premičnih stvari, ne glede na to, ali so bile uporabljene ali namenjene za kaznivo dejanje, ali pa so z njim nastale, na podlagi določbe 73. člena KZ-1, je v odvzemu pravne upravičenosti do teh predmetov in onemogočanju dejanskega razpolaganja z njimi. Namen odločitve sodišča prve stopnje ob odvzemu noža in kovinskega orodja oziroma dleta je zatorej jasen in nedvoumen, ugotovitev, da gre za predmeta, ki sta bila uporabljena za kaznivo dejanje (točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa pravilna in zakonita.

17Glede premoženjskopravnega zahtevka (v nadaljevanju PPZ) pritožbeno sodišče prav tako ne zazna podlage za spremembo izpodbijane sodbe. Zagovornik obdolženega je sicer mnenja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo nepravilno, ko je oškodovancu pripoznalo PPZ iz naslova uničene obutve v višini 35,32 EUR, saj bi ga moralo napotiti na pravdo, da bi se tam dokazovalo, ali predloženi račun dejansko ustreza ob kaznivem dejanju okrvavljeni obutvi. Obenem izrazi prepričanje, da bi se morala upoštevati vrednost stare obutve in ne nove, kot je to priznalo sodišče prve stopnje po računu. S takšnim pritožbenim naziranjem pa pritožbeno sodišče ne more soglašati. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede PPZ, ki se je nanašal na materialno škodo, vezano na uničenje obutve, ki jo je inkriminiranega večera nosil oškodovani C. C., se, upoštevaje predloženi račun, pokaže kot smiselna in ustrezna, pritožbeno izvajanje v tem delu pa povsem zgrešeno. Prvi odstavek 100. člena ZKP namreč ureja, kdaj sodišče prve stopnje vsebinsko odloči o PPZ. V danem primeru je prvostopenjsko sodišče imelo na podlagi predloženega računa za oškodovančevo obutev v znesku 35,32 EUR za odločanje o delu priglašenega PPZ zanesljivo podlago, katere obdolženčev zagovornik ni uspel v ničemer omajati, kaj šele ovreči, saj je skozi pritožbeno izvajanje povsem zanemaril smisel odločanja o PPZ (že) v okviru kazenskega postopka, tj. da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški povrne škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem.

18Po obrazloženem, in ker zagovornik obdolženega glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, ki tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi treba odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov in jih je upoštevalo tudi že prvostopenjsko sodišče, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člen in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Povzeto po Fišer Z. v komentarju Zakona o kazenskem postopku (ur. Šepec M.), 2. knjiga, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 720.
² Prav tam, str. 722 in VSM v sklepu III Kp 11688/2017 z dne 3. 10. 2019.
³ Pavlič Pivk V. v komentarju Zakona o kazenskem postopku (ur. Šepec M.), 2. knjiga, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 485.