VSL Sodba I Cpg 398/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu v plačilo naložilo 4.294,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in primarno predlagal spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v novembru 2021 dobavila 160 lesenih opažnih plošč, ki jih je toženec prevzel. Presodilo je, da toženec ni dokazal, da je tožnici pravočasno grajal neustrezno kvaliteto opažnih plošč in da je prevzete plošče že uporabil pri gradnji, zato ne more vztrajati pri ugovoru, da kupnine ni dolžan poravnati, dokler mu tožnica ne izroči plošč ustrezne kvalitete. Zato je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici za izročene lesene opažne plošče plača kupnino v višini 4.294,40 EUR

6S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne (prvi odstavek 458. člena OZ). Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah nemudoma obvestiti prodajalca, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova (prvi odstavek 461. člena OZ). Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe), zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe (prvi odstavek 468. člena OZ). V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 468. člena OZ).

7Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka prodajalčeve odgovornosti za to napako in s tem predpostavka za uveljavljanje kupčevih jamčevalnih zahtevkov (prvi odstavek 461. člena v zvezi s 468. členom OZ). Ustaljeno je stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne na tistem, ki ga zanika. Ker je tožnica zanikala, da bi jo toženec kadarkoli obvestil o napaki, je bilo zato na tožencu breme, da dokaže pravočasno ustno grajanje napake. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ugovor toženca in njegove dokaze.

8Zakon ne predpisuje nobene posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki. Bo pa kupec seveda težje dokazal, da je ta predpostavka odgovornosti izpolnjena, če bo prodajalec zanikal, da je bil o napaki obveščen. Drži pritožnikova navedba, da velja v pravdnem postopku načelo prirejenosti dokaznih sredstev. Vendar dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje kot vse druge dokaze, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ob odsotnosti pisnega dokaza o oddaji in prejemu obvestila o napaki, pričanju zastopnika tožnice o odsotnosti kakršnegakoli obvestila o napaki ter nasprotnem pričanju toženca utemeljeno ocenilo, da toženec dokaznega bremena za pravočasno obvestilo o napaki ni zmogel. Svojo dokazno oceno, zakaj izpovedim njegovih prič ni sledilo, je prepričljivo obrazložilo. Tako je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izpovedi ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Dokazna ocena izpovedi je prepričljiva, zato višje sodišče vanjo ne dvomi. Sodnica sodišča prve stopnje je tista, ki je videla in neposredno zaslišala obe stranki ter priče in je z razlogi, ki so logični in življenjsko sprejemljivi, zadostno obrazložila, zakaj je toženec in njegove priče niso prepričale. Poleg osebnega vtisa ob zaslišanju so bile pri dokazni oceni pomembne konkretno izpostavljene nedoslednosti v izpovedih prič, zlasti pa odsotnost neposredno zaznanih dejstev, ki so za presojo pravočasnega grajanja bistvena. Dve priči sta namreč neposredno zaznali zgolj, da je toženec na gradbišču pokazal opažne plošče osebi, katere videz sta opisali povsem različno, kaj sta se pogovarjala in koga je toženčev sogovornik kasneje klical po telefonu, pa sta priči le ugibali, ker nobenega pogovora nista slišali. Tudi tretja priča, sin toženca, je vedel povedati le, da je oče klical direktorja tožnice in mu verjetno povedal, da elementi niso bili ustrezni, pri čemer pri tem pogovoru ni bil prisoten. Opravljene dokazne ocene pritožnik ne more izpodbiti s povzemanjem delov izpovedi prič in njega samega, ki naj bi govorile v prid njegovi tezi, če jih hkrati ne ovrednoti glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o nasprotnem. Ker se negativnih dejstev ne dokazuje, pritožnik ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo dejstva, da zastopnik tožnice ni povedal nič konkretnega, ampak zgolj zanikal kakršnokoli grajanje napake in pri tem za svoje navedbe ni ponudil nobenega dodatnega dokaza. Dokazna ocena je skladna tudi z dejstvom, ki ga je trdila tožnica, toženec pa ga ni prerekal, in sicer, da toženec ni zavrnil ne izdanega računa ne opomina za njegovo plačilo. Toženec je zaslišan celo povedal, da mu je tožnica račun izstavila, kot je bilo dogovorjeno, in takrat je rekel, da ga bosta kompenzirala s terjatvijo iz naslova njegovega dela za tožnico, vendar do tega ni prišlo, na opomin pa ni odreagiral, ker sta bila takrat že skregana. Tudi tekom postopka je tožnica grajanje napak jasno in odločno zanikala ves čas postopka, toženec pa je nasprotno določene navedbe skozi postopek spreminjal (kje naj bi si zastopnik tožnice ogledal plošče) in glede na to dopolnjeval dokaze (predlagal dodatne priče). Upoštevajoč navedeno višje sodišče zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaključek, da toženec ni dokazal pravočasnega ustnega obvestila o napaki, pa pravilen. Že odsotnost navedene predpostavke zadošča za zaključek, da je neutemeljen toženčev ugovor iz naslova odgovornosti tožnice za stvarne napake.

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec odgovornosti tožnice za stvarne napake ne bi mogel uspešno uveljaviti tudi zato, ker je vztrajal pri zahtevi za izročitev opažnih plošč brez napake.

10Vrste jamčevalnih zahtevkov določa OZ v prvem odstavku 468. člena OZ. Toženec je trdil, da je od tožnice zahteval izročitev druge stvari brez napake (izpolnitev pogodbe, 1. točka prvega odstavka 468. člena OZ). Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake (vsebina kupčevega zahtevka na podlagi prodajalčeve odgovornosti za napako) in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni (prvi odstavek 477. člena v zvezi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Položaja, ki nastane, če kupec ni sposoben vrniti prve stvari, OZ v zvezi s kupčevim zahtevkom za izročitev druge stvari ne ureja. Ta položaj je enak (istovrsten) položaju, ki je urejen v 475. členu OZ v zvezi s kupčevo pravico odstopiti od pogodbe. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 475. člena OZ zato kupec izgubi pravico zahtevati izročitev druge stvari brez napake, če prve stvari ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel.¹

11Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ne more uspešno vztrajati pri naknadnem izpolnitvenem zahtevku. Zahtevek za izročitev druge stvari brez napake je izgubil. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je toženec opažne plošče že uporabil pri gradnji, da uporabe ni zavrnil niti tega ni poskušal storiti. Tega pritožba ne izpodbija. Toženec v pritožbi tudi priznava, da opažnih plošč v stanju, kot jih je prejel, tožnici ne more več izročiti. Hkrati pritožba ne izpodbija ugotovitve v izpodbijani sodbi, da toženec drugih jamčevalnih zahtevkov, to je znižanja kupnine (2. točka prvega odstavka 468. člena OZ) in/ali povračila škode (drugi in tretji odstavek 468. člena OZ), ni uveljavil.

12Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno in neutemeljeno zavrnilo izvedbo posameznih predlaganih dokazov in zato posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje, je povsem pavšalen in zato neutemeljen. Sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. In teh razlogov pritožba ne izpodbija. Pavšalen in zato neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper višino in zapadlost zahtevka, saj razlogov, ki jih je sodišče navedlo v 19. in 20. točki obrazložitve, pritožba ne izpodbija.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom v 17. točki obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži, da je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapis "Tudi zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.", vendar je sodnica sodišča prve stopnje v pojasnilu k navedenem pritožbenem očitku navedla, da gre za očiten lapsus in bi se zapis moral pravilno glasiti "Tudi zato ugovor tožene stranke ni utemeljen." (drugi odstavek 345. člena ZPP). Preostali razlogi v obrazložitvi kot celoti, še zlasti izrecna zapisa o utemeljenosti zahtevka v 6. in 21. točki obrazložitve, potrjujejo, da je zapis v 17. točki obrazložitve očitna pisna pomota in ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

14Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožnice odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in ji priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Toženec je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Tako dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 468. členu OZ; str. 168 in 169.