475. člen OZ

Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.

Zakon ne predpisuje nobene posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki. Bo pa kupec seveda težje dokazal, da je ta predpostavka odgovornosti izpolnjena, če bo prodajalec zanikal, da je bil o napaki obveščen. V pravdnem postopku velja načelo prirejenosti dokaznih sredstev. Vendar dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje kot vse druge dokaze, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake (vsebina kupčevega zahtevka na podlagi prodajalčeve odgovornosti za napako) in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni (prvi odstavek 477. člena v zvezi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Položaja, ki nastane, če kupec ni sposoben vrniti prve stvari, OZ v zvezi s kupčevim zahtevkom za izročitev druge stvari ne ureja. Ta položaj je enak (istovrsten) položaju, ki je urejen v 475. členu OZ v zvezi s kupčevo pravico odstopiti od pogodbe. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 475.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno. Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.</

Morebitna napačna dokazna ocena oziroma materialnopravna presoja ne pomeni protispisnosti. V kolikor s strani strank zatrjevano dejansko stanje opredeljuje uporabo določene pravne podlage, je sodišče dolžno zahtevek preizkusiti tudi po tej podlagi. Sodišče pravo pozna. S takim ravnanjem ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke. Razlagalni argument iz 83. člena OZ se uporabi šele, ko do razlage pogodbenega določila ni mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz 82. člena. Glede na to, da je do razlage 11. člena Pogodbe, kot je že bilo pojasnjeno, mogoče priti z uporabo razlagalnih argumentov iz prvega oziroma drugega odstavka 82. člena OZ, se že iz tega razloga določba 83. člena OZ ne uporablja. Vsebine dogovora strank ne more ugotavljati izvedenec.

Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik, ki je sicer pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ izgubil pravico do odstopa od pogodbe in pravico zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake.

Pritožbi glede veljavnosti pogodbe ne navajata ničesar, kar bi omajalo presojo prvostopenjskega sodišča, da je pogodba veljala. To pa pomeni, da ima tožena stranka pravni temelj za uporabo ogledal. Tožeča stranka zato ne more uspeti s tožbenim zahtevkom na temelju prvega odstavka 190. člena OZ.

Izpodbijana odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev kupnine ob hkratni vrnitvi printerja toženki temelji na presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi stvarne napake printerja utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe, ki je toženka ni bila pripravljena (pravilno) izpolniti. Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari med drugim, če je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se ni ugotavljalo, ali je tožnica poškodovala printer in porabila priloženi material.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča, da je vzrok okvare vozila, ki je povzročil nevozno stanje - nestrokovno popravilo glave motorja, obstajal že ob izročitvi vozila tožniku 2. 8. 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 475. člena OZ.

Pri presoji odgovornosti prodajalca je treba upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same, ampak da ta npr. izvira iz nepravilne uporabe s strani kupca. Tožeča stranka je trditev, da je bila obravnavana lastnost sistema med strankama dogovorjena, podala šele po prejemu izvedenskega mnenja S. D., torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pri tem ni navedla, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že prej, jih ni mogoče upoštevati. Dejstvo, da je bil ob vračilu računalniški sistem oz. trdi disk na računalniku izbrisan, je za sodišče prve stopnje pravno pomembno le zato, ker je zaradi tega tožeča stranka ostala neuspešna v dokazovanju prvotnega stanja opreme.

Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil.

Pri vprašanju "dodatni" ter "primeren" rok gre za pravni standard, ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodišče, in to od primera do primera. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin; v konkretnem primeru zlasti od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev, ter pripravljenosti dolžnika, da svojo obveznost pravilno izpolni. Kljub temu, da je tožnik vozilo ves čas uporabljal, je treba upoštevati, da je pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, zaradi česar je skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev. Iz zakonskega besedila torej izhaja, da je primarna posledica neupoštevanja dodatnega roka domneva, da je kupec od pogodbe odstopil, kupec pa lahko to domnevo ovrže s tem, da prodajalcu (nemudoma) izjavi, da pogodba ostaja v veljavi.