461. člen OZ

Sodišče je izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili „razni tujki“ oziroma „delci in nečistoče“ ter „črna plesen“, s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega – belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test. To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga.

Običajne lastnosti kupljene stvari pomenijo tudi skladnost s tehničnimi predpisi, v konkretnem primeru za prodajo na trgu EU torej z Uredbo 2016/2045. Mogoče pa je, da se stranke dogovorijo, da ima stvar boljše oziroma slabše lastnosti od tistih, ki so običajne za stvari take vrste (3. točka 459. člena OZ).

Ni utemeljena pritožbena graja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke ni odzval na zaslišanje. Tožeča stranka njegovega zaslišanja sama ni predlagala, zato s pritožbeno grajo o neizvedbi tega dokaza ne more biti uspešna.

Zakon ne predpisuje nobene posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki. Bo pa kupec seveda težje dokazal, da je ta predpostavka odgovornosti izpolnjena, če bo prodajalec zanikal, da je bil o napaki obveščen. V pravdnem postopku velja načelo prirejenosti dokaznih sredstev. Vendar dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje kot vse druge dokaze, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake (vsebina kupčevega zahtevka na podlagi prodajalčeve odgovornosti za napako) in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni (prvi odstavek 477. člena v zvezi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Položaja, ki nastane, če kupec ni sposoben vrniti prve stvari, OZ v zvezi s kupčevim zahtevkom za izročitev druge stvari ne ureja. Ta položaj je enak (istovrsten) položaju, ki je urejen v 475. členu OZ v zvezi s kupčevo pravico odstopiti od pogodbe. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 475.

Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak. Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je i

Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.

Tožena stranka je v procesni pobot uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevane stvarne napake tožeče stranke, zaradi česar naj ne bi dobila od tretjega (svoje sopogodbenice) v celoti plačila za svoje delo. Gre za t. i. škodo zaradi zaupanja (ki obsega tudi izgubljeni dobiček) in ne za refleksno škodo, ki nastane zaradi napake stvari na drugih pravnih dobrinah, torej izven sfere predmeta izpolnitve (tretji odstavek 468. člena OZ). Škodo zaradi zaupanja pa lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke za stvarne napake.

Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, zato je bila med njima sklenjena gospodarska pogodba, kar pomeni, da je bila tožena stranka kot kupec dolžna napake grajati nemudoma. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme, da je napake pravočasno in konkretizirano grajala. Če je grajala ustno, mora postaviti natančne konkretne trditve komu, kdaj, na kakšen način itd. in jih v dokaznem postopku dokazati. Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in ga ne definira zahtevek tožeče stranke po plačilu preostanka del. Logično življenjske presoje ne zdrži trditev pritožnice, da je šele, ko je bil ves parket položen, videla, da nima želenih lastnosti, sploh glede na izpovedbo priče P., da je vsakodnevno imela možnost videti, kako parket izgleda položen in ni nemudoma opozorila tožeče stranke, da ne ustreza njenim pričakovanjem, torej da nima dogovorjenih lastnosti.

Toženka ni podala nobenih konkretnih trditev glede narave napak na prejetem blagu in kako ter kdaj jih je grajala. Zato njenih ugovorov ni mogoče upoštevati. Stranka mora kršitev določb postopka, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj ko je to mogoče, sicer se nanje ne more sklicevati v pritožbi.

Stališče, da zastaralni rok začne teči šele od trenutka seznanjenosti upnika z elementi odškodninske obveznosti, pomeni, da dolžnik v primeru kršitve posamezne pogodbene dolžnosti nima nobene časovne zaščite pred odškodninskimi zahtevki sopogodbenika.

Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca. Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Splošno sklepanje ni dovolj.

Sodišče prve stopnje je posredno odgovorilo tudi na trditev tožeče stranke, da je tožena stranka za obstoj napake vedela oziroma da ji le-ta ni mogla biti neznana. To trditev je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da sta bili obe napaki navzven povsem jasno in takoj prepoznavni in da je tožena stranka očitno uporabila več različnih fontov za graviranje številk, zato bi že pred odpremo vratc morala vedeti za opisane napake oziroma ji le-te v nobenem primeru niso mogle ostati neznane. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo trditev tožene stranke, da je "gravuro za toženo stranko delal podizvajalec in da tožena stranka ni pregledovala posameznih vratic". Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala oziroma ni dopolnila svojih trditev o tem, zakaj kljub temu meni, da je tožena stranka za napake vedela oziroma bi morala vedeti. Zgolj dejstvo, da je napaka očitna, še ne zadostuje za zaključek, da je izvajalec zanjo vedel. Že navedeno stališče prvostopnega sodišča, ki mu pritožba ne nasprotuje, da je bilo opisane napake najlažje ugotoviti pri sestavljanju sefov v sete oziroma pri montaži vrat v sefe v setu (saj se je razlika v gravuri in eloksaciji gotovo najlažje opazila o

Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal sk

Po določilu prvega odstavka 480. člena OZ znaša rok za postavitev zahtevka za odpravo napak eno leto, razen v primeru prevare. Po sodni praksi glede prevare pri prodajni pogodbi zadošča, da je prodajalčevo ravnanje zavedlo kupca v prepričanje, da bo napaka odpravljena brez pravde, to pa se potem ne uresniči (primerjaj odločbo VS RS II Ips 489/99). Podobna je sodna praksa pri podobni določbi v zvezi z gradbeno pogodbo (tretji odstavek 663. člena OZ). Če tožena stranka ustvari vtis, da bo napako odpravila prostovoljno, se na prekluzivni rok ne more sklicevati (primerjaj odločbo VS RS II Ips 7/2011). Ker je tožena stranka opravila dejanja, za odpravo zatrjevane napake, napake pa ni odpravila, je ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnala tako, da je kupce stanovanj zavedla. Zamakanja na stopniščih po stenah hodnikov zaradi neustrezne hidroizolacije (kar je ugotovil izvedenec) nedvomno predstavlja napako v solidnosti gradnje. Zamakanje lahko prizadene stene, ki so bistveni nosilni del in je zato prizadeta solidnost gradbe. Zaradi napake v solidnosti gradnje je tudi rok

Tožeča stranka ob pregledu del (dobave in montaže vrat in oken), ki je bil opravljen v navzočnosti obeh strank, zatrjevanih očitnih napak ni grajala, pač pa je zapisnik, iz katerega izrecno izhaja, da so bila dela pravilno izvedena in da niso bile ugotovljene nobene napake, podpisala. Zato je izgubila pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.

Če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, je ne samo takojšnji pregled stvari in opozorilo na očitne napake mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj, pač pa je tudi obvestilo o vrsti in pojavnosti skrite napake treba presojati ob upoštevanju tretjega odstavka 461. člena OZ. Tudi opis skrite napake je zato mogoče odložiti za čas, ko lahko kupec po normalnem teku stvari zanjo izve od svojih odjemalcev.

V skladu z določilom prvega odstavka 857. člena OZ se je špediter dolžan ravnati po navodilih naročnika. Torej bi tožeča stranka v skladu z elektronskimi sporočili zakonite zastopnice tožene stranke, izpolnjenimi CMR obrazci in odpremnicami morala opraviti prevoz tako, da bi blago izročila nominiranemu prejemniku in o tem toženi stranki posredovala dokazilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ni izpolnila svoje obveznosti izročitve blaga nominiranemu prejemniku, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila. Ugovor nenastale terjatve zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti nasprotne stranke ni vezan na rok. Tožena stranka ga lahko prvič poda šele v pravdi, ko tožeča stranka od nje zahteva plačilo.

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Tožena stranka za vtoževano škodo tožeči stranki ni odgovorna, saj zakon za notificiranje napak na kupljenih predmetih ne predvideva nobenega postopka, torej tudi ne takega, kakršnega se je bila lotila tožeča stranka. Zato stroškov, ki so ji nastali v zvezi s potrditvijo njene ugotovitve, da kupljeni disk dejansko ne deluje, ne more prevaliti na toženo stranko. Tožba s takim zahtevkom je glede na navedeno nesklepčna.