VSK Sklep in sodba III Kp 67206/2022

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se kot prepozna zavrže.

II. Pritožbi zagovornika obtoženega B. B. se delno ugodi ter tudi po uradni dolžnosti za obtoženega A. A. sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se izrečeni zaporni kazni znižata, vsakemu na 3 (tri) leta.

III. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega B. B. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega B. B. in obtoženega A. A. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Obtožencema je na podlagi tretjega odstavka 308. člena izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora vsakemu in denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, to je skupno 1.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencema v izrečeno kazen vštelo prestan pripor od 17.9.2022 od 14.25 ure dalje. Odločilo je, da sta dolžna obtoženca plačati denarno kazen v roku treh mesecev; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtožencema je na podlagi 48.a člena KZ izreklo tudi kazni izgona tujca iz države iz ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let. Trajanje izgona se šteje po dnevu pravnomočnosti sodbe; čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi zagovornika obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP in napačne odločitve o kazenski sankciji po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ter podredno, da pritožbi delno ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazen enega leta in osmih mesecev zapora.

3Pritožba zagovornika obtoženega A. A. je prepozna, pritožba zagovornika obtoženega B. B. pa je deloma utemeljena, kar je tudi v korist obtoženemu A. A. (387. člen ZKP).

Glede pritožbe zagovornika obtoženega A. A.:

4Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo upravičenci pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov (vročilnic) izhaja, da je bila obtoženemu A. A. sodba sodišča prve stopnje vročena v prevodu 17.10.2023, medtem ko je bila njegovemu zagovorniku odvetniku C. C. vročena 30.10.2023. Rok za pritožbo je tako začel teči 31.10.2023, iztekel pa se je 29.11.2023. Obtoženčev zagovornik je pritožbo vložil priporočeno na pošti 30.11.2023, kar je po preteku zakonskega roka in prepozno. Glede na to jo je pritožbeno sodišče zavrglo (389. člen ZKP).

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B. in preizkus po uradni dolžnosti:

5Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitanih postopkovnih kršitev in kršitev kazenskega zakona ni zagrešilo, dejansko stanje pa je popolno in pravilno ugotovilo. Dokazno oceno v smeri obtožbenih očitkov je sodišče prve stopnje sprejelo po skrbnem tehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov in zagovora obtoženca, vsakega posebej ter v medsebojni povezavi ter na podlagi take presoje brez dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje in je zanj podana tudi njegova krivda. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe, ki jih nestrinjanje pritožnika z njimi in podajanje svoje dokazne ocene, ki temelji na zagovoru obtoženca ter ocene, da izpovedba zaslišane priče Č. Č. ni verodostojna, ne more ovreči.

6Obtoženčev zagovornik nima prav, da priča Č. Č. ni podpisala zapisnika o zaslišanju, kar naj bi zmanjševalo njeno verodostojnost. Ta trditev je v nasprotju s spisovnimi podatki, iz katerih izhaja, da se je zaslišanje priče opravilo preko video konference, podpisan zapisnik o zaslišanju pa se nahaja na listovni številki 12-14 ter 31-33 spisa.

7Razumni, logični in pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženčev zagovor neverodostojen ter da je verodostojna izpovedba priče Č. Č., kar je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi pravilno umestilo v dokazno oceno, ki je prepričljiva in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP. Tudi računu z dne 14.10.2022 je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen ter o tem podalo prepričljive razloge, ki jih pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora ne more izpodbiti. Pritožnik v pritožbi kot ključno izpostavlja okoliščino, ali so tujci govorili angleški jezik, vendar neutemeljeno. Tudi o tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, poleg tega okoliščina, ali so tujci govorili angleški jezik, za obravnavano zadevo ni ključna. Ravno tako ni ključno, od kod naj bi obtoženec vedel, kam mora potnike odpeljati. Dejstvo je, da jih je skupaj s soobtožencem prevzel na območju A., kjer so v spremstvu neidentificiranega vodiča vstopili na ozemlje Republike Slovenije ter jih odpeljala proti Italiji, kar je bil njihov cilj, a so bili pri B. ustavljeni s strani policije, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe in izpovedbe zaslišanih prič. Ravno tako ni ključna okoliščina, da ni bilo dokazano, da je obtoženec izbrisal vsebino sporočil za dan 17.10.2022. Dejstvo je, da so bila izbrisana.

8Ko pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon ter uveljavlja pritožbeni razlog po 1. točki 372. člena ZKP, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj trdi, da je obtoženec prevoz treh potnikov opravljal v okviru svoje registrirane gospodarske dejavnosti, kar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo zavrnilo. Kaznivo dejanje tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ima vse znake očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ravno tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kot trdi pritožnik. Pritožnikove navedbe v tej smeri so neutemeljene in izhajajo iz njegovih zmotnih zaključkov oziroma iz zmotne dokazne ocene, ki sledi pretežno zagovoru obtoženca.

9Pritožnik trdi, da je izrečena zaporna kazen previsoka ter bi jo moralo sodišče prve stopnje omiliti, kar po njegovi oceni terja sodna praksa glede izrekanja kazenskih sankcij za obravnavana kazniva dejanja. V 10. točki pritožbe opravi primerjavo obravnavanega kaznivega dejanja s kaznivimi dejanji po drugih določbah posebnega dela KZ-1. Trdi, da je povišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje povsem spremenilo ravnovesje zagroženih kazni za posamezne vrste kaznivih dejanj.

10Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana zaporna kazen od treh do desetih let (in ne treh do petnajst let kot trdi pritožnik v pritožbi). Zakonodajalec je pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki ga je R Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30.4.2004. Primerjava obravnavanega kaznivega dejanja, ki jo je opravil pritožnik, ni točna, saj npr. KZ-1 za kaznivo dejanje tihotapstva tudi predpisuje kazen zapora od enega do desetih let (drugi odstavek 250. člena KZ-1) oz. od treh do petnajst let (četrti odstavek 250. člena KZ-1). V obravnavanem primeru gre dejansko za tihotapljenje ljudi. Zaščitena dobrina pri tem kaznivem dejanju ni le javni red in mir, ampak tudi varnost tujcev pred ekonomskih izkoriščenjem in razmerami, katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, ki je običajno v zelo nevarnih okoliščinah, saj se storilci bojijo odkritja organov pregona. Poleg namena kaznovanja, ki je predpisan v 45.a členu KZ-1 je pri odmeri kazni treba upoštevati tudi splošna pravila iz 49. člena KZ-1, ko sodišče kazen odmeri v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Sodišče mora upoštevati tudi vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne, obteževalne okoliščine). Glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščine v katerih je bilo storjeno ter druge okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo je ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni.

11Pritožnik pa ima prav, ko trdi, da je izrečena zaporna kazen kljub temu previsoka. Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo. Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneficium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.

12Pritožbeno sodišče je na podlagi 386. člena ZKP preizkusilo tudi izrečeno stransko denarno kazen in izgon tujca iz države ter ocenilo, da v tem delu v izpodbijano sodbo ni treba poseči, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odmero teh kazni, pravilno upoštevalo in ovrednotilo.

13Uradni preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

14Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, ko je izpodbijano sodbo delno spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tudi po uradni dolžnosti v korist soobtoženega A. A., v preostalem delu pa je pritožbo zagovornika obtoženega B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).