389. člen ZKP

Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.

Novo pooblaščeni zagovornik, odvetnik C. C., namreč ob vložitvi rednega pravnega sredstva ni upošteval, da šteje rok za pritožbo v tem primeru od vročitve prvostopenjske sodbe obdolžencu, ne pa od vročitve drugemu zagovorniku, ki ga je obdolženi pooblastil že prej. Kadar si namreč obdolženi najame (drugega) zagovornika po vročitvi prvostopenjske sodbe, teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. V nasprotnem bi lahko rok za vložitev pravnega sredstva lahko začel teči kadarkoli v nedoločeni prihodnosti, ko bi se obdolženi za zastopanje odločil pooblastiti (drugega) zagovornika.

Dva ali večkratna vročitev iste odločbe stranki po naravi stvari in logičnem sklepanju ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje.

Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Obramba se je s tem, ko se je na javni seji strinjala, da se po prekinitvi seje ta nadaljuje v odsotnosti strank, odpovedala pravici do obveščanja o nadaljevanju seje. Če stranka od višjega sodišča v pritožbi, ki jo je treba zavreči, zahteva, da jo slednje obvesti o pritožbeni seji, obveščanje strank ni potrebno.

Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.

Pritožba, ki se v tej zvezi ukvarja z neodločilnim polemiziranjem posameznih besed, pa tudi prezre, da se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Tega dokaznega bremena pa pritožnik ni zmogel. Že zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije, oziroma njegove strokovne odločitve tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Za presojo pravilnosti sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, torej ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.

Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.

Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenca, vloženo 29. 6. 2017, ker je ni utemeljil, temveč je v njej le pavšalno navedel, da se pritožuje zaradi napačno ugotovljenega materialnega stanja, zavrnilo (točka I izreka sklepa). Obsojenec namreč v pravočasni pritožbi te navedbe ni z ničemer obrazložil, zato je pritožbeno sodišče ni moglo presojati.

Kot izhaja iz izreka napadene sodbe je sodišče prve stopnje sledilo opisu dejanj po obtožnem predlogu in njenih modifikacijah, ni pa sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja pod točko 1.a) kot ta izhaja iz modificiranega obtožnega predloga z dne 19.7.2016, ampak je obdolženca pod točko I.a.) spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, s tem pa ravnalo v škodo obdolženca. S takšno pravno opredelitvijo ravnanja obdolženca, je prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti.

Sodišče po razglasitvi sodbe ne more posegati v dokazno gradivo z vključitvijo ali izločitvijo dokazov in je predsednica senata z izločitvijo pisnih mnenj izvedencev po razglasitvi sodbe ravnala v nasprotju z določbami 4. odstavka 340. člena ZKP, vendar to ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zahteva pa tudi ne zatrjuje, da je takšno ravnanje samo po sebi vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zamuda pritožbenega roka ima za posledico zavrženje pritožbe. Navedbe pritožnika, da je imel psihične težave, brez predloženih dokazil, ne morejo vplivati na pritožbeni rok.

Če je bila sodba pravilno vročena z nadomestno vročitvijo, je obsojenčeva pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku roka za pritožbo, ki je začel teči z dnem vročitve sodbe družinskemu članu. Zato ni pomemben datum, ko je družinski član obsojencu izročil to sodbo.