VSL Sodba PRp 19/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 127,50 EUR.

1Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je s plačilnim nalogom spoznal pravno osebo A. d.o.o. in odgovorno osebo B. B. za odgovorna storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 95. člena Zakona o finančni upravi (ZFU) in je pravni osebi izrekel globo 2.000,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi izrekel globo 850,00 EUR. Zoper plačilni nalog je odgovorna oseba vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 85,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec odgovorna oseba, ki pritožbenega razloga ne navaja, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki ga utemeljuje z navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati tudi človeški faktor, saj obstajajo razne bolezni in odsotnosti, sicer pa bi lahko tudi FURS sam ugotovil, da se bile njegove obveznosti plačane.

3Prekrškovni organ FURS se v odgovoru na pritožbo smiselno zavzema za zavrnitev pritožbe in za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je prekrškovni organ FURS postopal skladno z določbo 17. člena ZFU in je pravno osebo pozval, da v roku 5 dni od prejema poziva posreduje podatke, in sicer da predloži REK-1 obrazec za izplačane plače za mesec marec 2021 skupaj z individualnimi podatki za zaposlene delavce oziroma v primeru neizplačila plač, izjave o neizplačilu z obrazložitvijo vzrokov za neizplačilo. Pravni osebi je bil poziv vročen dne 29.5.2021, vendar storilec v roku, ki je iztekel dne 3.6.2021 zahtevanih podatkov ni predložil. Z vročitvijo poziva je za pravno osebo nastopila sodelovalna dolžnost, ki bi jo pravna oseba morala izpolniti do izteka določenega roka. V tej zadevi ni dvoma, da je v času izpolnitvene obveznosti storilec v pravni osebi zasedal položaj direktorja, s čimer je statusno prevzemal poslovodsko funkcijo in je imel položaj zakonitega zastopnika, ki je bil pooblaščen za zastopanje družbe navzven, torej tudi za podajanje izjav državnim organom, ki so po zakonu pooblaščeni za pridobivanje podatkov od pravnih oseb. Njegov vodilni položaj je torej od njega zahteval, da v imenu in na račun pravne osebe izpolni sodelovalno dolžnost in je takšno pričakovanje lahko upravičeno imel tudi prekrškovni organ, ko je od pravne osebe zahteval posredovanje podatkov.

6Iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ izdal plačilni nalog na podlagi prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki vsebuje opis dejanja in se je storilec v plačilnem nalogu lahko seznanil z očitanim dejanjem in je imel zadostne možnosti, da v zahtevi za sodno varstvo odgovori na dejanske in pravne vidike nanj naslovljenega očitka. Vendar pa v plačilnem nalogu in tudi kasneje, ko je sodišče odločalo o njegovi zahtevi za sodno varstvo, nikoli ni bil poučen o tem, da mora do odločitve o prekršku navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje ne bo mogel več uveljavljati, o čemer bi lahko bil poučen, če bi ga sodišče prve stopnje povabilo na zaslišanje in bi ga v vabilu oziroma najkasneje na naroku za zaslišanje poučilo po četrtem odstavku 114. člena ZP-1, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Le pravilen in popoln pravni pouk o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov lahko povzroči prekluzijo pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva, ki je v 25. členu Ustave Republike Slovenije (URS) ustavno varovana kategorija, ki bi jo sodišče prve stopnje, ko je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka in zaslišanja storilca, lahko zavarovalo tudi na način, da bi z ustavno skladno razlago določbe petega odstavka 65. člena ZP-1 storilca po vložitvi zahteve za sodno varstvo in pred izdajo odločbe o prekršku poučilo po četrtem odstavku 114. člena ZP-1. Ker torej storilec o tej dolžnosti ni bil poučen, mu, čeprav na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo ni dovoljena iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, te pravice ni mogoče odreči, zaradi česar mu je pritožbeno sodišče dopustilo uveljavljati tudi ta pritožbeni razlog.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilčeve pritožbene navedbe, za katere ne prilaga nobenih dokazov, ne vzbujajo dvoma v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, da se na poziv davčnega organa za posredovanje podatkov ni odzval v postavljenem roku, s čimer je kršil prvi odstavek 17. člena ZFU in je storil prekršek po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU.

8Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom, ker je ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene in da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

9Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki mu je bila določena s sodbo sodišča prve stopnje. Sodno takso v znesku 127,50 EUR bo storilec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.