95. člen ZFU

Koncept pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti pravnih oseb, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja.

Le pravilen in popoln pravni pouk o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov lahko povzroči prekluzijo pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva.

Prekršek po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU stori oseba, ki uradni osebi ne sporoči podatkov oziroma ne predloži listin in dokumentov, ki jih je ta zahtevala na podlagi 17. člena tega zakona. Namen te določbe je, da se davčnemu organu omogoči izvajanje njegovih pristojnosti nadzora in s tem zagotovi javni interes na področju pobiranja davkov in prispevkov kot podlage za delovanje države. Tak cilj je legitimen, sredstvo za dosego tega cilja (obveznost zavezancev predložiti podatke) pa primerno, potrebno in nujno. Zagrožena kazen za neodzivnost glede na opisani namen ni nesorazmerna. Zato tudi ni treba, da bi z ravnanjem zavezanca že nastalo kakšno materialno oškodovanje.

Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe.

Glede na storilkine izpovedbe, da so preko pravne osebe V. d. o. o. dejansko poslovali bratje B., je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženka vedela za dejavnost obdolžene pravne osebe, kot tudi za prepoved opravljanja dejavnosti, pa je kljub temu dopustila, da je pravna oseba ravnala v nasprotju z odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti, in da je torej prekršek po 13. točki prvega odstavka 95. člena ZFU storila z eventualnim naklepom. Zgolj pavšalne, nekonkretizirane trditve, da storilka ni bila dejanski poslovodja in da ni bila neposredno navzoča na posameznih krajih očitanih prekrškov ter tako v kritičnem času ni imela neposrednega nadzora nad delom delavcev, ne morejo omajati prepričljivosti zgoraj povzete dokazne ocene, za katero je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive, logične in razumljive argumente. Iz odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti FURS DT 0610-4707/2016-1 z dne 13. 7. 2016 izhaja, da je z njo obdolženi pravni osebi V. d. o. o. bila izrečena prepovedi opravljanja vseh dejavnosti v celoti od 13. 7. 2016 do odprave nepravilnosti, ki so bile pri zavezancu za davek predhodno ugotovljene, in sicer po 3., 4., 7., 8. in 25. členu ZDa

Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni m