17. člen ZFU

Le pravilen in popoln pravni pouk o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov lahko povzroči prekluzijo pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva.

Pri prekršku po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZFU ne gre za kršitev obveznosti, ki jo pravni osebi in njeni odgovorni nalaga zakon, temveč za kršitev obveznosti, ki je posamezni pravni osebi naložena s pozivom prekrškovnega organa. Zato take obveznosti storilec ne more zavestno in voljno kršiti, če ni predhodno seznanjen z vsebino poziva oziroma sploh z obstojem takega poziva. Odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe za tovrstni prekršek zato ni mogoče črpati na podlagi odgovornosti za zakonitost poslovanja pravne osebe.

Tožeča stranka je inšpektorjema na njuno zahtevo dala zahtevani podatek o vsoti gotovine v blagajni in jima denar tudi izročila oziroma jima ga dala na razpolago, s čimer je izpolnila svojo dolžnost dajanja podatkov in sodelovanja v postopku DIN. V primeru, da sta inšpektorja dvomila v resničnost oziroma pravilnost danega podatka, sta skladno s pooblastili po ZFU imela pooblastilo ta podatek tudi pregledati oziroma preveriti (in ne samo zahtevati), kar je navsezadnje bistvo pregleda oziroma nadzora. V konkretnem primeru sta torej inšpektorja imela pooblastilo prešteti denar iz blagajne in s tem preveriti pravilnost podatka o dejanski vsoti gotovine v blagajni, ki jima ga je sporočila tožeča stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik), le-ta pa je imela dolžnost, da jima to omogočiti (torej omogoči nadzor oziroma preveritev), in sicer dolžnost jima dati na razpolago denar iz blagajne. Glede na ugotovljeno nesporno dejansko stanje sodišče ugotavlja, da sta inšpektorja v konkretnem primeru vsekakor imela možnost preveriti vsoto gotovine v blagajni, in sicer prešteti denar, saj jima ga je tožeča stranka dala na razpolago, a tega nista storila. Inšpektorja sta se torej sama odločila, d

Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni m