VSRS Sodba X Ips 11/2023

Revizija se zavrne.

1V obravnavani zadevi gre za vprašanje zagotavljanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave stranki glede na način vodenja postopka pred Komisijo za pogojni odpust, ko odloča o prošnji obsojenca skladno z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

Dosedanji potek postopka

2Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) je s svojo odločbo, št. 7200-464/2021/3 z dne 30.11.2021, odločila, da se tožnika, ki ga je Okrajno sodišče v Celju s sodbo II Kr 31642/2017 z dne 6. 7. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 31642/2017 z dne 24. 11. 2020 obsodilo na enotno kazen pet let in tri mesece zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

3Zoper navedeno odločbo Komisije je tožnik vložil tožbo, kateri je s svojo sodbo Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Odločilo je tudi o stroških postopka.

4V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je upravni organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožeči stranki ni dal možnosti, da se v posebnem ugotovitvenem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pač pa je izvedel skrajšani ugotovitveni postopek, čeprav za njegovo izvedbo niso bili izpolnjeni pogoji, saj je relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi sporno. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj nima zadostnih razlogov, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku.

5Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 303/2022-3 z dne 11. 1. 2023 revizijo zoper navedeno sodbo dopustilo glede naslednjega vprašanja:

- Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da mora komisija za pogojni odpust pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, čeprav 8. člen ZIKS-1 kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank?

6Zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbo zavrne ali pa naj vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

7Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

8Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje zadeve in bistvo revizijskih navedb

9Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve Komisije za pogojni odpust in Upravnega sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

10Iz ugotovljenega procesnega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (85. člen ZUS-1), izhaja, da je tožnik, ki prestaja zaporno kazen, podal obrazloženo prošnjo za pogojni odpust, h kateri je ZPKZ podal poročilo z dne 2. 9. 2021 s prilogami. O prošnji je po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke odločila Komisija za pogojni odpust.

11Revidentka v reviziji v zvezi z dopuščenim vprašanjem v bistvenem trdi, da je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbo 144. člena ZUP, ki določa pogoje za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. Izrecno pravno podlago za odločanje o prošnji za pogojni odpust namreč predstavlja tretji odstavek 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki je lex specialis. Ta določa, da organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, „odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.“ Citirana določba je jasna, revidentka pa je skladno z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave nanjo vezana. Sodišču očita, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo niti do relevantne določbe ZIKS-1 niti do ustaljene sodne prakse. Svoje trditve utemeljuje s sklicevanjem na stališča, ki jih je Upravno sodišče sprejelo v sodbah I U 1184/2016 z dne 29. 6. 2017, I U 1999/2011 z dne 12. 6. 2012, III U 287/2010 z dne 17. 9. 2010. Ocenjuje, da bo v primeru spoštovanja napotkov Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi „obšla“ ne le določbo tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1, temveč tudi ustavno zapoved ravnanja (120. člen Ustave) in s tem prekršila načelo zakonitosti.

Zakonska ureditev

12Kot revidentka pravilno navaja, je ZIKS-1 v razmerju do splošne ureditve ZUP specialni predpis, ki ureja nekatera vprašanja postopka drugače, prilagojeno odločanju organov na tem pravnem področju.¹ Med drugim določa v tretjem odstavku 8. člena, da organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, „odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.“ Ta določba velja tudi za Komisijo, ki odloča o pogojnih odpustih skladno s 105. členom in nasl. ZIKS-1. Navedena določba pomeni odstop od splošne ureditve ZUP v delu, ki ureja primere, v katerih je mogoče izvesti skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP) in s tem širi možnost Komisije, da izda odločbo, ne da bi stranki pred tem dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembne.²

Načelo zaslišanja stranke

13Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po poštenem upravnem postopku, ki tudi v ugotovitvenem upravnem postopku terja spoštovanje načela zaslišanja stranke oziroma uresničitev njene pravice biti slišan.³ Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt upravnega postopka, zato se ima pravico tega postopka aktivno udeleževati ter v njem varovati svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku s strani upravnega organa, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi.⁴

14Zaradi pomena navedene pravice je načelo zaslišanja stranke z zakonom določeno kot temeljno načelo upravnega postopka (9. člen ZUP).⁵ Kršitev navedenega načela pomeni tudi absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki narekuje odpravo upravnega akta.⁶ Iz navedenega izhaja, da mora biti načelo zaslišanja kot vidik pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave stranki zagotovljeno (že) v samem upravnem postopku. Tega ne more sistemsko nadomestiti naknadni postopek sodnega varstva. V postopku sodnega varstva v upravnem sporu je sicer navedeno kršitev mogoče odpraviti, če se ta pravica stranki (tožniku) zagotovi pred sodiščem⁷ in če je s tem stranka postavljena v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil.⁸ Vendar pa te procesne možnosti sodišče ne more uporabiti, če iz zakonske ureditve (posebnega) upravnega postopka pred upravnim organom izhaja, da do kršitve načela zaslišanja stranke sploh ne more priti, ker je skladno s specialnim zakonom ta obveznost izključena in stranke posledično v določenem upravnem postopku sploh ni treba zaslišati. V takem primeru gre za zakonski poseg v to ustavno pravico.

15Poseg v ustavne pravice je dopusten le na podlagi izrecne zakonske določbe pod ustavnimi zahtevami, ki temeljijo na sorazmernosti posega. Po ustaljeni ustavnosodni presoji to pomeni, da mora poseg v to ustavno pravico zasledovati ustavno dopusten cilj, hkrati pa mora biti nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu (t. i. test legitimnosti in strogi test sorazmernosti).⁹

16Tudi sodišče z razlago zakona temu ne sme dati vsebine, ki je pod navedenimi pogoji ne bi smel določiti zakonodajalec.¹⁰ Če bi v obravnavani zadevi sprejeli razlago tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1, ki se pri branju te določbe kaže kot pravilna na prvi pogled, je s tem določena obveznost Komisije, da pri odločanju o pogojnih odpustih vselej vodi le skrajšani ugotovitveni postopek in pri tem ne sme zaslišati stranke.¹¹ Vendar pa bi ta razlaga pomenila poseg v 22. člen Ustave, za katerega pa ni videti niti ustavno dopustnega cilja. Tudi s pospešitvijo hitrosti navedenega postopka na tak način se ne varuje niti pomembnega javnega interesa niti ustavnih pravic drugih (15. člen Ustave). Obsojenec prestaja s pravnomočno sodbo izrečeno kazen zapora, odločitev o njegovem pogojnem odpustu pa bi po svoji naravi zaradi zaščite ustavnih vrednot terjala kvečjemu bolj in ne manj poglobljeno presojo v upravnem postopku odločanja. Glede na navedeno take razlage zakona Vrhovno sodišče ne sme sprejeti, saj bi vodila do nedopustnega posega v navedeno ustavno pravico stranke.

Ustavnoskladna razlaga zakona

17Glede na navedeno je naloga Vrhovnega sodišča, da poišče drugo možno razlago navedene določbe ZIKS-1, ki bo skladna z Ustavo.¹² Ustavnoskladna razlaga zakona namreč pomeni njegovo umestitev v pravni red Republike Slovenije brez ustvarjanja konfliktov med njegovimi normami in določbami Ustave. Vrhovno sodišče je kot najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave) dolžno zagotavljati razlago zakonskega prava, ki ne vodi do kršitve Ustave ali drugih predpisov, ki so po Ustavi zakonu nadrejeni. Pri tem pa lahko izhaja le iz možnih razlag zakona na podlagi ustaljenih metod razlage prava in s tem le znotraj pomenskega okvira, ki ga je določil zakonodajalec.¹³

18Ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 se ponuja ob umestitvi pooblastila za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v širši okvir razumevanja temeljnih značilnosti upravnega postopka. V upravnem postopku je upravni organ dolžan skladno z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa za odločitev pomembna dejstva (8. člen ZUP), v okviru s tem povezanega ugotovitvenega postopka pa zagotoviti stranki, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi skladno z načeli varstva pravic strank in načelom zaslišanja stranke (7. in 9. člen ZUP).

19Ugotovitveni upravni postopek je pri odločanju upravnega organa o upravnih zadevah ali javnopravnih stvareh namenjen razjasnitvi dejanskega stanja, torej ugotovitvi dejstev in okoliščin, ki so na podlagi materialnega predpisa pomembne za odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Po izrecni zakonski določbi je v okviru ugotovitvenega postopka treba strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku (138. člen ZUP).

20Posebni ugotovitveni postopek je kljub svojemu poimenovanju tisti, po katerem mora odločati pristojni upravni organ v vseh primerih, razen v tistih, pri katerih ga zakon izrecno pooblašča za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka (npr. 144. člen ZUP). Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni procesno možnost organa, da odloči takoj po izvedbi ugotovitvenega postopka ne da bi pri tem zaslišal stranko. Med razlogi za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka so po splošni ureditvi ZUP taki, ko zaslišanje stranke kot posebno procesno dejanje ni potrebno ali pa gre za primere, ki po svoji naravi utemeljujejo poseg v načelo zaslišanja stranke. V določenih procesnih okoliščinah je zaslišanje stranke mogoče opustiti, če je glede na vsebino odločanja to nepotrebno (npr. ker je organ odločil zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predložila stranka sama).¹⁴ V takem primeru po naravi stvari ne gre za poseganje v navedeno ustavno pravico in s tem povezano zakonsko načelo. Poseg v načelo zaslišanja stranke pa je lahko ustavno dopusten na primer tedaj, kadar obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi in je treba sprejeti nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati.¹⁵

21Glede na navedeno je izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.

22Enako pa velja ob ustavnoskladni razlagi tudi za odločanje Komisije v upravnem postopku na podlagi ZIKS-1. Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1 je torej treba razumeti tako, da Komisiji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke, temveč določa zgolj širše možnosti za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka pri odločanju o pogojnem odpustu. Komisija je na podlagi te specialne zakonske določbe pooblaščena, da praviloma pri svojem odločanju uporablja skrajšani ugotovitveni postopek in ne le izjemoma v primerih, ki jih določa splošna procesna ureditev v 144. členu ZUP. Vendar pa ima glede izbire načina vodenja ugotovitvenega postopka tudi Komisija kot upravni organ procesno diskrecijo, ki izhaja iz zgoraj navedenih značilnosti splošne ureditve upravnega postopka. Posebna zakonska ureditev torej ne izključuje obveznosti Komisije, da v okviru navedene diskrecije glede na okoliščine primera zagotovi spoštovanje načela zaslišanja stranke v posebnem ugotovitvenem postopku in s tem spoštovanje 22. člena Ustave.

23Ker ZIKS-1 primerov, v katerih je treba izvesti posebni ugotovitveni postopek, ne ureja, tega tudi ne more določiti Vrhovno sodišče. Tudi ustavnoskladna razlaga zakona ne sme preseči tega, kar je potrebno za zagotavljanje ustavnosti in dopolnjevati zakona tako, da bi vključeval tudi tisto, kar bi bilo koristno ali primerno za ureditev določenega področja. To je naloga zakonodajalca.¹⁶

24Zato Vrhovno sodišče pri svoji presoji lahko izhaja le s stališča, da organ pri izbiri načina vodenja ugotovitvenega postopka, torej v okviru njegove procesne diskrecije, ne sme kršiti človekovih pravic.

25Z vidika varstva pravice iz 22. člena Ustave¹⁷ je tako bistveno, da postopek pred upravnim organom ne poseže v samo jedro načela zaslišanja stranke, ki je v tem, da se mora stranki omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj. V okviru obravnavane zadeve to pomeni, da lahko Komisija opusti načelo zaslišanja stranke le, če dejansko stanje z vidika stranke ni sporno, ker ugotovitve Komisije izhajajo iz dejstev in dokazov, ki jih je navedla stranka. Enako velja, če sicer pride do drugačnega naziranja Komisije o dejstvih, ki jih zatrjuje stranka, pa je odločitev Komisije za stranko vseeno ugodna. Po drugi strani pa z vidika varstva načela zaslišanja stranke na primer ni dopustno, da Komisija odloči o pogojnem odpustu na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih dokazov, če na njihovi podlagi kaže, da je treba njeno prošnjo zavrniti.

26Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.

Uporaba v obravnavani zadevi

27Upravno sodišče se je sicer v zadevi oprlo na stališče, da bi morala revidentka izvesti posebni ugotovitveni postopek, ker zakonski pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP niso bili izpolnjeni. Taka razlaga sicer ni pravilna, saj kot navedeno pogoje za skrajšani ugotovitveni postopek razširjeno ureja tretji odstavek 8. člena ZIKS-1. Vendar pa je Upravno sodišče kljub temu sprejelo pravilno odločitev, ki je utemeljena z razlogi, ki izhajajo iz te sodbe, in je v zvezi s tem tudi dalo revidentki pravilna navodila, kako mora izvesti ponovni postopek odločanja (16. točka izpodbijane sodbe).

28Upravno sodišče je namreč v okviru procesnega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, ugotovilo, da je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev Komisije, z vidika tožnika sporno in da mu je po vsebini nasprotoval. Prav tako iz sodbe Upravnega sodišča izhaja, da tožniku v postopku pred Komisijo sporna dejstva niso bila izrecno predočena in da v zvezi z njimi ni bil pozvan, da se o njih izjavi. Pri tem ne gre za obveznost izvedbe dokaza z izjavo stranke (188. člen ZUP), temveč bi morala Komisija tožniku kot subjektu postopka zagotoviti uresničitev njegove procesne pravice do sodelovanja v postopku , ki je tudi del ustavne pravice iz 22. člena Ustave. To pa ni povezano z vprašanjem možnosti vplivanja na uspeh v tem postopku, kot to neutemeljeno ugovarja revidentka, temveč pomeni kršitev, ki jo bo ob pravilni uporabi procesne diskrecije Komisija morala odpraviti v ponovnem postopku.

29Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (92. člen ZUS-1).

Glasovanje

30Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Odločbe o pogojnem odpustu izdaja pristojni organ po določbah ZUP, kar izrecno določa prvi odstavek 8. člena ZIKS-1.
² Pojem zaslišanja stranke opredeljuje prvi odstavek 9. člena ZUP.
³ O tem tudi P. Kovač v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 78. Tudi člen 41 (2) (a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
⁴ Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba 2017, str. 247 in nasl. Sodišče Evropske Unije je sprejelo stališče (prim. v zadevi C-187/19 z dne 4. 6. 2020, tč. 69), da ima pravica do izjave dvojen cilj, in sicer je na eni strani namenjena čim natančnejši in pravilnejši preučitvi spisa in ugotavljanju dejstev, na drugi pa omogoča zagotovitev učinkovitega varstva zadevne osebe. Natančnejše: namen pravice do izjave je zagotoviti, da se vsaka odločba, ki posega v položaj, sprejme ob polnem poznavanju dejstev, njen cilj pa je zlasti omogočiti pristojnemu organu, da popravi napako, ali zadevni osebi, da navede elemente v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid sprejetju ali nesprejetju odločbe ali taki ali drugačni vsebini odločbe.
⁵ Prvi odstavek tega člena določa: „Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke).“
⁶ Točka 3. drugega odstavka 237. člena ZUP, tretji odstavek 27. člena ZUS-1.
⁷ Druga alineja tretjega odstavka 59. člena in druga alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1.
⁸ To je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru, odvisno od okoliščin obravnavane zadeve (pravnega učinkovanja odločbe, položaja osebe v upravnem postopku, pomena oziroma teže zadeve itd.).
⁹ Npr. odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-285/10 z dne 7. 6. 2012, tč. 11, in odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003.
¹⁰ Schumannova formula, Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454. Tako tudi Ustavno sodišče, npr. odločba št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 ter Vrhovno sodišče, glej npr. sodbo in sklep I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016.
¹¹ Glede na jezikovno in sistemsko razlago zakona tega ni mogoče razlagati kot izključitev izjave stranke kot dokaznega sredstva (188. člen ZUP).
¹² Glede dolžnosti iskanja druge možne razlage poleg tiste, ki se prva kaže kot pravilna, glej tudi B. O. Bryde: Richterrecht und Gesetzesbindung, Soziales Recht : SR. 5. Jahrg. (2015), 4, str. 128-132.
¹³ O tem tudi A. Vosskuhle: Theorie und Praxis der verfassungskonformen Auslegung von Gesetzen durch Fachgerichte, Archiv des öffentlichen Rechts Vol. 125, No. 2 (2000), str. 177-201. Le če taka razlaga ni možna, je dolžno sodišče prekiniti svoj postopek in vložiti zahtevo za oceno ustavno zakona, 156. člen Ustave; glej tudi procesne predpostavke, ki za zahtevo izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-779/21 z dne 7. 4. 2022, tč. 6 – 8.
¹⁴ Tako npr. 1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP.
¹⁵ Glej 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.
¹⁶ Glej A.Vosskuhle, nav. delo, str. 189 in nasl.
¹⁷ Podobno pa tudi pravice iz 41. člena Listine o temeljnih pravicah.