127. člen URS

O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

I. Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru kršena pojasnilna dolžnost glede tveganj operacije. II. V preostalem delu se predlog za dopustitev revizije zavrže.

Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.

Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zmotna je razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja1. Stališče, da mora biti zoper vsako sodno odločbo omogočeno pravno sredstvo, bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočilo, da sodišče dokončno in zavezujoče odloči o obdolžilnem predlogu.

Ko predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sprejme svetovalno mnenje o uporabi, razlagi in ovsebinjanju stroškovnih predpisov, prezre, da je konkreten primer zgolj eden v pestri množici mogočih položajev ter da propad s primarnim in uspeh s podrednim zahtevkom nista edini okoliščini, ki delata stroškovni sodni primer. Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv ter izdalo svetovalno mnenje, bi se samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena Ustave.

URS v 23. členu ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo, prav tako pa tudi iz 25. člena URS ne izhaja, da mora država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerih se odloča o pravicah ali obveznostih. Iz 25. člena URS izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. Prav tako pa tudi 127. člen URS zgolj opredeljuje pravni položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Po določbi prvega odstavka 363. člena ZPP je, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe, zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba. Iz navedene določbe torej izhaja, da je pritožba dovoljena zgolj zoper sklepe, ki jih izda sodišče prve stopnje, in da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena.

Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za

Okrajno sodišče na Vrhniki je Vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali je izvršilno sodišče ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe C-407/18 (Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d.) in 23. in 24. člena ZVPot, dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti potrošniško pogodbo, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa (ki glede na določbi 17. in 20a. Člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov) z vidika ničnosti in obstoja verodostojne listine in ob ugotovitvi ničnosti, predlog za izvršbo zavrniti, ali pa le izvršbo odložiti do odločitve o ničnosti pogodbe s strani pravdnega sodišča na podlagi vložene tožbe dolžnikov. V predlogu opozarja, da sta tudi po tem, ko je bila izdana sodba SEU v zadevi Kuhar, višji sodišči v Mariboru in Ljubljani o tem vprašanju v več odločbah zavzeli različni stališči. Na koncu predloga še opozarja, da iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani ne izhaja, kakšni so pogoji za dovolitev odloga izvršbe in kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na

Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem lahko Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera tudi doda, da je pravico do pritožbe stranka že imela in jo je tudi izkoristila, saj je o pritožbi že (enkrat) bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča.

Zakon o upravnem sporu pritožbe zoper odločitve Vrhovnega sodišča ne predvideva. Že iz tega razloga je treba vlagateljevo pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.</

Sodišče prve stopnje se je oprlo na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 13/96 z dne 6. 11. 1996, Višjega sodišče v Celju Cp 789/97 z dne 2. 7. 1998 in Višjega sodišča v Kopru I Cpg 20/2000 z dne 1. 6. 2000. V vseh navedenih odločbah so sodišča zavzela povsem jasno in nedvoumno stališče, da če se vtoževana in v pobot ugovarjana terjatev glasita na različni valuti, istovrstnost terjatev kot predpostavka pobotanja ni izpolnjena. Enako stališče je zavzeto tudi v komentarju nemškega Bürgerliches Gesetzbuch (BGB) in v sodni praksi avstrijskega vrhovnega sodišča - torej v pravnih sistemih, na vplivu katerih temelji tudi slovenski pravni sistem. Dejstvo, da o navedenem vprašanju (ki po svoji vsebini zagotovo ni edinstveno) v Sloveniji ni novejše sodne prakse, po presoji višjega sodišča jasno dokazuje, da zoper citirano stališče v praksi ni pomislekov.

Ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo (razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev obnove postopka). Tudi v upravnem sporu je prav Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi zadnja sodna stopnja odločanja. Obravnavanje predloga za dopustitev revizije in posledično dopustna vložitev revizije v obravnavanem primeru - ko je Vrhovno sodišče že odločalo o pritožbi zoper izpodbijani sklep – bi nenazadnje pomenilo ponovno odločanje istega (najvišjega) sodišča o istih pravnih vprašanjih.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ponavljanje pritožbenih navedb, brez pojasnila, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, revizije ne more utemeljiti.

Zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za izločitev vrhovnega sodnika pritožba ni dovoljena.

Revizija ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, saj ponavlja očitke o procesnih kršitvah in napačni uporabi materialnega prava, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica izpodbijala odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za postavitev izvedenca gradbene in ekonomske stroke. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja zaključek, da je toženkina odpoved kreditne pogodbe imela podlago v objektivno ugotovljivih dejstvih.

Nekateri pravni redi poznajo posebno vrsto ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim ima porok pravico zahtevati, naj upnik najprej uveljavlja svojo pravico iz stvarne varščine oziroma zastavne pravice (beneficium excussionis realis). Pravilo iz 1027. člena OZ ni primer tovrstnega ugovora. Že v zadevi II Ips 183/2012 je bilo sklicujoč se na pravno literaturo pojasnjeno, da je porok dolg dolžan poravnati, nanj pa skladno z določbo 1018. člena OZ preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnem položaju bi bilo ravnanje upnika nepošteno, če bi se tem garancijam odrekel ali če bi z njimi ravnal tako neskrbno, da bi jih izgubil. Glede zavarovanj ne sme storiti ničesar, kar bi porokov položaj poslabšalo, torej da bi zavarovanje prenehalo ali se zmanjšalo in bi bil zato onemogočen prehod zavarovanja na poroka. Če to obveznost krši, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem zavarovanj.

Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranka že dobila odgovor pritožbenega sodišča, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.