VSL Sklep in sodba I Cpg 110/2021

I. Pritožba tožnice zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže, v preostalem delu (zoper I. in III. točko izreka) pa se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi druge toženke se delno ugodi tako, da se v II. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2009 dalje, v preostalem delu II. točke izreka in v IV. točki izreka pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožnica in druga toženka sami nosita stroške svoje pritožbe.

IV. Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te odločbe do plačila.

V. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.485,96 EUR, v primeru zamude še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te odločbe do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da obstoji denarna terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v znesku 455.896,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva začetka stečajnega postopka 23.6.2016 do plačila."

II. Drugo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 130.692,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.263,90 EUR od 25.10.2006 do plačila, od zneska 14.877,12 EUR od 3.7.2009 do plačila in od zneska 106.551,60 EUR od 20.3.2009 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi plačati stroške tega postopka v 15 dneh v višini 7.396,69 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

IV. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči plačati stroške tega postopka v 15 dneh v višini 17.492,62 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožnica in druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3Na pritožbo tožnice je odgovorila prva toženka, na pritožbo druge toženke pa sta odgovorili tožnica in prva toženka. Predlagali sta, naj pritožbi višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer sta priglasili tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožnice delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena, pritožba drugo tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pravna podlaga

5Pravna podlaga za odločitev o zahtevku so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, kar niti ni sporno glede na čas sklenitve pogodb s toženkama, in sicer je temelj v 644. členu ZOR. Ta v prvem odstavku določa, da izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. V tretjem odstavku pa določa, da to velja tudi za projektanta, če izvira napaka gradbe iz kakšne napake v načrtu. Pri tem niti ni sporno, da napake zadevajo solidnost gradbe – čistilne naprave za odpadne vode v X., pri čemer je bila prva toženka izvajalec po Pogodbi za izvedbo čistilne naprave za odpadne komunalne vode v mestu X. 00/2000 z dne 26.4.2000 (v nadaljevanju: izvajalska pogodba), druga toženka pa projektant po Projektantski pogodbi za izdelavo tehnične dokumentacije za čistilno napravo za odpadne vode mesta X. št. 000/97-C z dne 25.11.1997 (v nadaljevanju: projektantska pogodba). Nadalje je podlaga še v 645. členu ZOR, ki določa, da mora naročnik obvestiti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo (prvi odstavek).

O pritožbi tožnice

6Tožnica izrecno navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo in predlaga, naj višje sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tako, da obema toženkama naloži v solidarno plačilo vtoževano terjatev s stroški. Vsebinsko pa navaja razloge, zakaj je tudi prva toženka dolžna plačati vtoževano terjatev in to solidarno z drugo toženko, ter razloge, zakaj je utemeljen tudi tožbeni zahtevek iz računa B., d. o. o. v višini 19.532,72 EUR z zamudnimi obrestmi.

7V delu, v katerem je tožnica uspela zoper drugo toženko, torej glede plačila 130.692,62 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in glede plačila stroškov (IV. točka izreka), tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je v tem delu uspela in zase ne more doseči ugodnejše odločitve. Zato je višje sodišče v tem delu njeno pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Prav tako pa je že pravnomočno zavrnjen zahtevek zoper drugo toženko v višini 19.532,72 EUR iz računa B., d. o. o. (II. točka izreka odločbe I Cpg 1317/2015 z dne 22.11.2016), zato o tem ni več dopustno razpravljati in višje sodišče na te navedbe, kolikor se tičejo druge toženke, ne bo odgovarjalo; v delu, v katerem je ta terjatev upoštevana v zahtevku zoper prvo tožnico, pa pritožbene navedbe v zvezi s tem niso relevantne zato, ker je zahtevek zoper njo zavrnjen že po temelju, kar je obrazloženo v nadaljevanju tega dela obrazložitve.

8Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper prvo toženko kot izvajalca zavrnilo, ker je ob pomoči sodnega izvedenca gradbene stroke prišlo do ugotovitve, da je do napak prišlo zaradi napačnega statičnega izračuna, v katerem niso bila upoštevana temperaturna nihanja, ki jim je bil objekt izpostavljen – gre za kraško področje z močno osončenostjo, objekt pa ni v celoti vgrajen v zemljo. Prva toženka pa je gradnjo izvedla skladno s pravili stroke in predloženo projektno dokumentacijo, ki je bila odgovornost druge toženke.

9Tožnica se s takšnim stališčem ne strinja. Navaja, da je premajhno količino radialne armature pripisati tudi prvi toženki, ki naj bi ravnala "po zahtevah naročnika (beri: projektanta)", pomanjkljivosti v projektu bi prva toženka glede na svojo strokovno usposobljenost morala opaziti in opozoriti tožnico, vsebinski pregled tehnične dokumentacije pa je sodil v njeno pogodbeno zavezo; pomanjkljivosti glede na temperaturna nihanja pa so tako velike, da bi jih prva toženka morala ugotoviti. Napaka prve toženke pa je tudi v premajhni količini vgrajene armature, torej gre tudi za napako prve toženke. Po stališču tožnice bi prva toženka na napake morala opozoriti tožnico, saj gre za očitne napake.

10Ker sodišče nima strokovnega znanja za odgovor na izpostavljena vprašanja (kdo je odgovoren za napake), je v zadevi postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je izdelal mnenje, ga dopolnil glede na vprašanja strank in o tem tudi izpovedal na zaslišanju.

11Izvedenec je navedel, da gre pri statičnem izračunu za tako napako, ki je izvajalec ni mogel niti ni moral opaziti in je tudi nadpovprečno usposobljen izvajalec ne bi zaznal; napake bi lahko ugotovil le, če bi ponovno sam opravil statični izračun. Kot izhaja tudi iz izvajalske pogodbe, tudi po stališču sodišča prve stopnje in višjega sodišča k temu ni bil zavezan. Izvedenec je še ugotovil, da je prva toženka objekt izvedla v skladu s pravili stroke, vse spremembe pa so bile potrjene s strani projektanta, kar izhaja tudi iz zapisnika komisije za tehnični pregled z dne 4.12.2000 (B12).

12Višje sodišče se tudi strinja s stališčem, da prva toženka s pogodbo ni prevzela obveznosti, da preveri projekte v smislu njihove pravilnosti. Z zavezo v pogodbi se je zavezala le pregledati projekte v smislu očitnih napak in primernosti za izvedbo, vsekakor pa se ni zavezala, da bo sama ponovno opravila vse statične izračune. V razmerju med tožnico in prvo toženko je bila za pravilnost projektov odgovorna tožnica.

13Izvedenec je jasno navedel, da gre pri napakah projekta, predvsem glede na to, da objekt ni v celoti vgrajen v zemljo, in to na kraškem terenu z močno osončenostjo, za take napake, ki je tekom izvedbe tudi nadpovprečno usposobljen izvajalec ne bi zaznal, pri čemer je bilo to poglaviten razlog za razpoke, ki so se pojavile na gradbi. Napake bi lahko ugotovil le, če bi ponovno opravil vse statične izračune, k temu pa ga tudi po stališču višjega sodišča pogodba ni zavezovala. Glede premajhne količine vgrajene radialne armature, kar je dodatno prispevalo k razpokam, vendar ni bilo poglaviten razlog zanje, temveč je le poslabšalo stanje, je izvedenec ugotovil, da so bile te spremembe odobrene s stani projektanta; to izhaja tudi iz zapisnika o tehničnem pregledu z dne 4.12.2000.

14Po drugi strani je izvedenec tudi ugotovil, da je prva toženka dela izvedla skladno s pravili stroke in predloženo projektno dokumentacijo; že zgoraj je bilo razloženo, da napačnosti projektne dokumentacije ne bi zaznal niti nadpovprečno usposobljen izvajalec. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnica s takim stališčem ne strinja. Vendar zgolj z navedbo, da naj bi šlo za zelo očitne pomanjkljivosti projektne dokumentacije, ni uspela omajati zaključka sodišča prve stopnje, ki je pravilno sledilo jasnemu in dovolj podrobnemu strokovnemu mnenju izvedenca.

15Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, da so napake v gradbi posledica izključno napak v projektu, ki jih prva toženka ni mogla opaziti in ugotoviti. Pri tem višje sodišče še dodaja, da ni pravilno stališče tožnice, da zakonsko določilo, ki izvajalcu nalaga, da naročnika opozori na napake, pomeni, da mora na to opozoriti projektanta, saj zakon take obveznosti ne določa. Vendar to za odločitev ni pomembno, saj ni šlo za napake, ki bi jih prva toženka lahko opazila ali jih morala opaziti.

16Navedeno pa pomeni, da je prva toženka uspela dokazati, da napake ne izvirajo iz njene sfere. Čeprav ima sicer tožnica prav, da je odgovornost izvajalca primarna, pa se izvajalec lahko razbremeni svoje obveznosti, če dokaže, da je v njegovem delu ni bilo napak, kar izhaja tudi iz odločbe VSRS II Ips 79/94 z dne 19.5.1993, na katero se sklicuje tudi tožnica (enako tudi sodba in sklep VSL I Cpg 135/2018 z dne 19.10.2022). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek do prve toženke in je pritožba v tem delu neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo glede prve toženke (353. člen ZPP). Pri tem tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi druge toženke

17Sodišče prve stopnje je zahtevku zoper drugo toženko ugodilo, pri čemer je ugotovilo, da je bilo glede na odločbo VSRS III Ips 104/2013 (izdano v obravnavani zadevi) grajanje napak drugi toženki pravočasno. Glede na pogodbo je bila za celotno projektno dokumentacijo odgovorna druga toženka, ki je z A., d. o. o. sama sklenila pogodbo, s katero je le-ta prevzel izdelavo dela projektne dokumentacije. Nadalje je ugotovilo, da so napake za zgrajenem objektu (razpoke na bazenu) nastale zaradi napak v projektu, do katerih je prišlo zaradi napačnega statičnega izračuna, ker niso bila upoštevana temperaturna nihanja na zahtevnem kraškem območju, objekt pa ni bil v celoti vgrajen v zemljo, kar izhaja tako iz strokovnih ugotovitev Gradbenega inštituta C. z dne 21.10.2003 kot iz ugotovitev izvedenca. Nadalje je ugotovilo, da je prispevala tudi premajhna količina vgrajene radialne armature, ki je bila že sprojektirana napačno, dodatne manjše spremembe pa so potrjene v gradbenem dnevniku, kar je potrjeno tudi v zapisniku o tehničnem pregledu z dne 4.12.2000; to bi lahko le poslabšalo stanje, nastalo zaradi napačnega statičnega izračuna, ne bi pa bilo vzrok posledice (razpok). Prav tako ni vzrok nastalih razpok to, da ni bil izveden epoksi premaz, ki niti ni bil previden v projektni dokumentaciji.

18Druga toženka se s tem ne strinja. Uveljavlja prepoznost notifikacije napak in nepravilnosti pri zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Prav tako ni podana njena pasivna legitimacija, saj se je pogodbeno projektantsko razmerje spremenilo tako, da je njeno razmerje s tožnico prenehalo in se je to razmerje vzpostavilo med tožnico in A., d. o. o.

19Glede pravočasnosti notifikacije napak je v obravnavani zadevi svoje stališče, ki je bilo razlog za (delno) razveljavitev prve sodbe višjega sodišča v tej zadevi (I Cpg 953/2011), podalo Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji tožnice (v sklepu III Ips 104/2013 z dne 25.9.2015). Iz njega izhaja, da so bile napake drugi toženki pravočasno notificirane, v okviru zakonskega roka, ko je tožnica ugotovila, da napake izvirajo iz projekta, kar je lahko ugotovila po prejemu mnenja D., d. o. o. z dne 17.9.2003 in poročila C. o statični analizi z dne 21.10.2003. V tej zadevi zato druga toženka neuspešno uveljavlja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, pri čemer je to sledilo razlogom, ki jih je podalo Vrhovno sodišče in se nanje tudi višje sodišče v celoti sklicuje kot na svoje razloge.

20Glede na pritožbeno navedbo, da je s strani Vrhovnega sodišča podana razlaga izven Ustave – pravice do pravne varnosti, če se besedilo razlaga na način, da je trenutek pričetka prekluzivnega notifikacijskega roka 6 mesecev postavljen v nedoločeno prihodnost in omejen le (če sploh) z desetletnim rokom odgovornosti za napake gradnje, ki velja za gradbene pogodbe, višje sodišče pojasnjuje, da taka razlaga ni bila podana. Desetletni rok je rok, v katerem se morajo napake pojaviti, notifikacija pa je potrebna v roku šestih mesecev od takrat, ko je naročnik izvedel za napako in za razlog zanjo; pri tem ni mogoče naročniku naložiti, da bi moral "na zalogo" obveščati tudi projektanta; rok za notifikacijo začne teči šele, ko naročnik izve, da napaka zadeva solidnost gradbe in od kod izvira, kar je v sklepu Vrhovnega sodišča izrecno zapisano. Ne gre torej za neko nedoločeno prihodnost, temveč so bile v obravnavani zadevi ustrezno upoštevane zakonske določbe. Vsekakor pa so bile upoštevane tudi podane dejanske okoliščine tega primera. Logično tudi je, da naročnik ob pojavu napak nemudoma opozori izvajalca, katerega odgovornost je, kot navaja tudi tožnica, primarna. Ugotavljanje, da gre za napake v zvezi s solidnostjo gradbe in od kod napaka izvira, pa tudi terja več časa.

21Glede pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje E. E., ki naj bi bila nelogična, ter F. F., G. G. in H. H., ki naj ne bi bila obrazložena, čeprav je v sodbi zapisano, da naj bi bilo to obrazloženo v nadaljevanju, višje sodišče ugotavlja, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna za odločitev, še posebej ob upoštevanju listinskih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi. Ob sestavi zapisnika o tehničnem pregledu je druga toženka sodelovala kot projektant in v njem ni najti nobenega zapisa, da to ne bi držalo. Prav tako je v tem zapisniku izrecno potrjeno, da so bile spremembe potrjene s strani projektanta. Ne glede na navedeno pa je izvedenec pojasnil, da te spremembe niso vplivale na nastanek napak (razpok), zato za odločitev niti ni pomembno, ali so bile tudi potrjene.

22Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno pojasnilo, da se je v razmerju s tožnico kot projektant zavezala le druga toženka, ne pa tudi A., d. o. o.; slednji je bil le podizvajalec (podprojektant) druge toženke in ni bil v neposrednem razmerju s tožnico. Višje sodišče je že v odločbi I Cpg 1317/2015 z dne 22.11.2016 pojasnilo svoje stališče v zvezi s tem vprašanjem (v 15. točki obrazložitve) in pri tem stališču vztraja, saj druga toženka ni navedla nobenega upoštevnega razloga, da bi to stališče spremenilo.

23Projektantsko pogodbo s tožnico je namreč sklenila le druga toženka, ki niti ne trdi, da bi prišlo do pravno upoštevnega razdrtja te pogodbe. A., d. o. o. je sodeloval kot njen podprojektant, za katerega je v razmerju s tožnico druga toženka v celoti odgovarjala (611. člen ZOR v zvezi s 641. členom ZOR in 644. člen ZOR). Pri tem ni pomembno, ali je druga toženka pogodbo z A., d. o. o. sklenila na zahtevo tožnice, s podpisom pogodbe je namreč v celoti prevzela odgovornost za pravilnost projektov in kakšna pogodbena omejitev odgovornosti za projekte, izdelane s strani A., d. o. o., niti ni zatrjevana. Tudi če je A., d. o. o. projekte neposredno izročal tožnici, ne da bi jih druga toženka pred tem pregledala in potrdila, to ne spremeni njene pogodbene zaveze do tožnice. Nenazadnje pa je druga toženka še ob tehničnem pregledu sodelovala kot projektant. Iz zapisnika o tehničnem pregledu (priloga B 12) pa izhaja, da sta pri tehničnem pregledu sodelovala dva predstavnika I. (prejšnja firma druge toženke), na njem pa ni bilo predstavnika A., d. o. o. Pri pisni pogodbi o projektiranju, ki je po oceni višjega sodišča morala biti sklenjena v pisni obliki (primerjaj tudi drugi odstavek 630. člena ZOR), morajo biti pisno dogovorjene tudi spremembe take pogodbe (67. člen ZOR).

24Tega stališča ne morejo spremeniti pritožbene navedbe, da naj bi kasneje prišlo do dejanske spremembe pogodbenega razmerja. Kaj takega bi lahko druga toženka dokazala le s predložitvijo dokazov, da je bila projektantska pogodba na pravilen način razdrta in da se je sklenila nova projektantska pogodba, tega pa ni niti zatrjevala.

25Navedenega ne bi mogle izpodbiti niti izpovedi predlaganih prič, zato je pravilno, da sodišče prve stopnje teh nepotrebnih dokazov ni izvajalo. To smiselno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, zato ji ni mogoče očitati, da razlogi za zavrnitev dokazov iz nje ne izhajajo.

26Nadalje je druga toženka v pritožbi uveljavljala tudi napake glede statičnega izračuna in da ji ni bila dana možnost odprave napak, poleg tega pa obstajajo tudi drugi možni razlogi za razpoke.

27Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano ravno zaradi tega, ker sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Mnenje je jasno, potrjeno tudi z dopolnitvami in izpovedjo izvedenca, druga toženka pa ne poda razlogov, ki bi pravilnost mnenja omajali. Glede na odsotnost trditev, da bi tožena stranka v projektu za izvedbo (PZI) tako spremenila projekte v razmerju s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), da bi bili projekti brez napak in bi bila pri statičnem izračunu ustrezno in strokovno upoštevana lega objekta (le delna vgraditev v zemljo in močna osončenost kraškega terena), niti ni pomembno, ali je izvedenec morda napačno očital drugi toženki, da je do napak prišlo že v fazi PGD. Dokazano je, da projekti navedenega niso pravilno upoštevali, kar je razlog za nastanek napak, in to je tisto pravno pomembno dejstvo, ki utemeljuje odgovornost druge toženke za nastanek napak. Vse spremembe glede na projekt pa po ugotovitvah izvedenca niso odločilno vplivale na nastanek napak.

28Neutemeljene so tudi navedbe druge toženke navaja, da odgovornosti ni zavračala in da je le navedla, da potrebuje več časa za preučitev zajetne dokumentacije. Ko je na notifikacijo napak z dne 13.1.2004 z dopisom z dne 25.1.2004 tožnico obvestila, da potrebuje kar nekaj časa za preučitev dokumentacije, je do sredine junija 2004, ko je tožnica vložila tožbo, za kaj takega imela več kot dovolj časa tako za preučitev le-te kot tudi, da bi pristopila k odpravi napak, pa ni ničesar storila. Po petih mesecih od notifikacije je tožnica upravičeno štela, da druga toženka napake ne priznava in je ne bo odpravila.

29Glede drugih možnih razlogov za razpoke je izvedenec res navedel, da bi bili mogoči, vendar pa je tudi jasno navedel, da v obravnavani zadevi taki razlogi niso bili podani in da je do razpok prišlo zaradi napak v projektu. Zato tudi ni bilo razloga, da bi se sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo, ker to za odločitev ni bilo pomembno.

30Druga toženka v pritožbi uveljavlja tudi nautemeljenost višine zahtevka, torej upravičenih stroškov za odpravo napak; v tem delu je pritožba delno utemeljena, in sicer le glede napačnega izračuna dela zahtevka v prisojeni višini 14.877,12 EUR – gre za strošek strokovno tehničnega sodelovanja B., d. o. o. pri sanaciji. Za 40 svetovalnih dni po 304,94 EUR na dan to znaša 12.197,60 EUR, ob upoštevanju takrat predpisanega DDV v višini 20 % pa skupen strošek znaša 14.637,12 EUR in ne 14.877,12 EUR, zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo (delno) spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo 240,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od tega dela zahtevka.

31Glede ostalega pa je sodišče prve stopnje zadosti pojasnilo, zakaj in katere stroške sanacije je tožnici priznalo, pri tem pa se je oprlo še na ugotovitve izvedenca. Priznan je bil strošek nadzora C. v višini 4.464,00 EUR, ta pa se nanaša le na projektantski nadzor. To pa ne pomeni, da tožnici ni nastal tudi strošek lastnega nadzora in koordinacije del za 14 dni v vrednosti 4.116,00 EUR. V čem naj bi bil ta strošek morda pretiran, pa v pritožbi ni pojasnjeno, zato višje sodišče na ta očitek podrobneje niti ne more odgovoriti. Glede toplotne zaščite zunanje cilindrične stene, ki ji druga toženka nasprotuje kot potreben strošek sanacije, je iz izpodbijane sodbe (22. točka obrazložitve) razvidno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o strošku izvedbe termične izolacije cilindrične stene, ker tožnica v specifikaciji v 4. pripravljalni vlogi tega ni zahtevala, torej je razvidno, da takega stroška niti ni priznalo, ker ni bil del tožbenega zahtevka. Glede na odsotnost drugih pritožbenih navedb v zvezi s tem stroškom (ki naj bi bil upoštevan in prisojen) višje sodišče nadaljnje obrazložitve ne more podati.

32Druga toženka je končno glede njej v plačilo naloženih stroškov navedla, da so ti neobrazloženi in se jih ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje sklicuje le na liste v spisu, niso pa navedene višine stroškov in datumi dejanj. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Obrazložitev je v skladu z ustaljeno sodno prakso. Navedeno je točno, kje v spisu se nahajajo stroškovniki, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, iz njih pa točno izhaja, katere konkretne stroške je sodišče prve stopnje priznalo, za katere pa pravice do povračila ni priznalo.

33Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in zavrnilo zahtevek za plačilo 240,00 EUR, v preostalem delu, v katerih ni našlo ne zatrjevanih kršitev ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Stroški pritožbenega postopka

34Ob upoštevanju 151., 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je višje sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pri tem ima vsaka stranka postopka pravico odgovoriti na pritožbo nasprotne stranke (344. člen ZPP).

35Tožnica s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške te pritožbe. Druga toženka je sicer s pritožbo uspela glede zneska 240,00 EUR, kar pa predstavlja le 0,18 % zneska, ki ji je bil naložen v plačilo in je bil pod preizkusom višjega sodišča, zato v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov svoje pritožbe.

36Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo nasprotne stranke, torej na pritožbo druge toženke tožnica, na pritožbo tožnice pa prva toženka, sta upravičeni torej tožnica in prva toženka. Višje sodišče je stroške odmerilo po specificiranih stroškovnikih (vsaki za sestavo odgovora na pritožbo 2000 točk, materialni stroški (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk) 30 točk in DDV 267,96 EUR).