662. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot). Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo iz

Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

Pri ugovoru znižanja plačila niso pomembni stroški odprave napak (vključno s stroški zaradi izvedbe dodatnih del), temveč le ocena vrednosti izvedenih del v primerjavi z dogovorjeno vrednostjo del ob sklenitvi pogodbe. Določilo 640. člena OZ ne daje podlage za revalorizacijo vrednosti izvedenih del na dan vložitve tožbe.

Očitno pomoto (lapsus) pri odvetniku je mogoče utemeljiti, če je npr. sodišče v sami vlogi pravilno navedeno, napačen naziv pa je napisan na pisemski ovojnici ali kaj podobnega, medtem ko je v tej zadevi tako na vlogi kot na ovojnici pritožnica napisala napačno sodišče (vključno z napačnim poštnim naslovom na ovojnici). Ker je v razmerju do pritožnice ugotovljeno, da je podana krivdna odškodninska odgovornost izvajalca po prvem odstavku 131. člena OZ, je s tem na temelju 187. člena OZ za škodo solidarno odgovorna tudi pritožnica kot investitorka.

Namreč naročnik svojega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne more podaljševati tako, da izvajalcu po skoraj dveh letih pošlje novo obvestilo o napaki in predhodno že zatrjevano napako bodisi konkretizira bodisi dodatno argumentira. Glede na dejstvo, da je tožena stranka njen zahtevek za odpravo napak zavrnila, bi morala tožeča stranka svoje pravice zavarovati z vložitvijo tožbe v zakonsko določenem roku. Stroga ni namreč le izvajalčeva odgovornost, temveč tudi naročnikova. Pri presoji, ali je tožeča stranka ravnala tako, kot ji nalaga zakon, ne gre le za vprašanje, kdaj je zahtevala odpravo napake oziroma napako notificirala, pač pa tudi, kdaj bi to lahko storila. Glede na dejstvo, da so bile tožeči stranki zatrjevane napake fasade (razpoke) znane, saj jih je subjektivno sama zaznala že konec leta 2019, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka obsega in vzroka poškodb oziroma napak fasade vse do strokovnega pregleda s strani strokovnjaka in posledične izdelave mnenja ni mogla poznati in da ni razpolagala s potrebnimi informacijami.

Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Položaj pogodbi zveste stranke ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj ta lahko enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha. Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil projekt skladen z zakonskimi predpisi, ker je projektant izdelal načrte za predmetni objekt v skladu s pravili stroke in pri tem upošteval vse projektne pogoje, izdane za potrebe izdelave projekta za gradbeno dovoljenje, ni pa upošteval posebnih navodil iz geotehniškega poročila, ki je predvidevalo izgradnjo obodne drenaže. Pravilno je zaključilo, da projektant zato, ker v svojem projektu ni upošteval geotehniškega poročila, ni kršil splošnih pravil, predpisov, navodil, normativov, standardov ali odločb drugih organov, niti ni šlo za kršitev pogodbene obveznosti, temveč za strokovno napako projektanta.

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Tožena stranka se na prepozno uveljavljanje napak ne more sklicevati že zato, ker je obstoj napak sama najprej priznala in se zavezala, da jih bo sanirala, nato pa se je očitno premislila. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral že tožbeni zahtevek vsebovati točen opis načina odprave stvarnih napak, češ da iz sodbe ni mogoče razbrati, za katere napake gre oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo objekta. Izbira načina odprave napak je po stališču sodne prakse načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti.

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to. Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno. Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročn

Le v kolikor bi bila tožena stranka projektant sončne elektrarne, bi odgovarjala za solidnost gradbe ob nadaljnjem pogoju, da bi izvirala napaka gradnje iz kakšne napake v projektu in bi bila ta napaka tudi vzrok za puščanje strehe. Za odgovornost tožene stranke kot projektanta torej ne zadošča, da je pri gradnji sodelovala kot projektant jeklene strešne konstrukcije in da je B. B. opravljal projektni nadzor gradnje. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po določbi tretjega odstavka 662. člena OZ tako ni podana. Napake, ki jih je ugotovil izvedenec, so glede na navedeno nedvomno povzročile takšno puščanje strehe, ki je vplivalo na trdnost in varnost objekta in ogrožalo njegovo uporabo, ne glede na spremembo njegove namembnosti. Zato so te napake predstavljale napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsem lastnikom poslovnih prostorov obljubljala sanacijo, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe prvega in drugega odstavka 663. člena OZ.

Nadzorni inženir mora nadzorovati izvajalca in izvajanje del ter pri tem zagotoviti, da gradnja poteka v skladu s projektom. Nadzorni inženir zato odgovarja za tiste napake, ki so posledica nestrokovnega načina opravljanja del, če bi slednje pri skrbnem nadzoru lahko preprečil. Dejstvo, da je druga toženka preizkus pretočnosti opravila na običajen način, ne zadošča. Opraviti bi ga morala dovolj skrbno (kot dober strokovnjak) in skladno s pravili stroke. Če bi res tako ravnala, bi mogla in morala zaznati slabši pretok na eni od geosond. Do stisnjenja cevi, ki je vzrok za slabšo pretočnost, je prišlo med izvajanjem del, ki jih je opravljala druga toženka, in ne morebiti kasneje. Do stisnjenja cevi je po mnenju izvedenca lahko prišlo že ob samem vstavljanju cevi v vrtino ali kasneje ob izpiranju vrtine, nazadnje pa ob vbrizgavanju cementnega polnila, ki zaščiti cevi pred morebitnim zunanjim poškodovanjem. Vsa ta opravila je izvajala druga toženka, kar pomeni, da vzrok za napako in obravnavano škodo izvira iz njene odgovornostne sfere.

Tožena stranka je gospodarska družba in pravna oseba, ki mora tudi v času dopusta zagotavljati sprejemanje poštnih pošiljk. Enako velja tudi za pooblaščenca, ki je odvetnik in se poklicno ukvarja z zastopanjem strank pred sodišči. Okoliščina, da je ogled izvedenka opravila v času sodnih počitnic, pri tem ne igra vloge. Zaključek sodišča, da napake v obravnavanem primeru niso enake, kot so bile v predhodnih postopkih temelji na neprerekani trditvi tožeče stranke, da gre za (lokacijsko) druge napake. Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati in se štejejo za priznana. Pojem napak v solidnosti gradnje je širši od zgolj tistih napak, ki neposredno zadevajo samo stabilnost objekta. Gre za napake na vitalnih delih objekta, ki bi morali opravljati svojo funkcijo v desetletnem roku, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma uporabe objekta. Sodišče je zahtevku ugodilo v šestih točkah od desetih (tj. šestih napakah). Vrednost odprave napak v tem primeru ni odločilni kriterij za določitev uspeha v pravdi, pač pa dejstvo, da mora tožena stranka napake odpraviti.

Posebne predpostavke, ki morajo biti izkazane za podanost izvajalčeve odgovornosti za solidnost gradnje, so sledeče: da ima napaka gradbe lastnost, ki ustreza napaki v solidnosti gradnje; da je naročnik o njej obvestil izvajalca v šestih mesecih od takrat, ko je napako ugotovil (prvi odstavek 663. člena OZ); da je naročnik svoj zahtevek sodno uveljavil v roku enega leta od obvestila (notifikacije) izvajalca (drugi odstavek 663. člena 0Z); da se je napaka pokazala v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ) in da vzrok za napako v gradbi izvira iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. S tem pa se tudi razbremeni odgovornosti, četudi bi naročnik sicer dokazal vse ostale predpostavke.

Ne glede na to, da je tožeča stranka grajala napake že 8. 4. 2014, tožbo pa vložila šele 10. 12. 2015, je ugovor poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje odprave skritih napak neutemeljen, ker se je toženka na poziv tožeče stranke (dopis z dne 8. 4. 2014) za odpravo napak odzvala in ne le v dopisu z dne 12. 12. 2014 upravnika obvestila, da bo pričela s sanacijo napak na strehi objekta (vključno s tistimi, ki se nanašajo na nagubanost folije na vogalih, lokalna mesta zastajanja vode ter luknje v foliji), pač pa tudi začela z nekaterimi deli za odpravo teh napak. S tem je tožnike zavedla, da bo napake sama sanirala, kar pomeni, da bi bila v tem primeru tožba nepotrebna (tretji odstavek 663. člena OZ). Upravnik je za vložitev tožbe na odpravo napak na skupnih delih stavbe legitimiran na podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih.

Pri napakah v solidnosti gradnje velja domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Domnevo lahko izvajalec izpodbije, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, v tem smislu se toženca sklicujeta na projektanta, vendar neuspešno, saj razbremenitev odgovornosti ni avtomatična. Dokazati je namreč treba, da pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji izvajalec ni mogel ugotoviti (in zato njegova pojasnilna obveznost v zvezi s tem ni obstajala oziroma da je na to pomanjkljivost opozoril naročnika, ki je vztrajal, da se objekt zgradi na podlagi pomanjkljive dokumentacije).