630. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Odločitev izvedenca, da bo ogled nepremičnine, na podlagi katerega je kasneje izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedel brez vabljenja pravdnih strank, še nikakor ne kaže na pristranskost izvedenca. ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. Informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka, saj dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele izdelava pisnega mnenja, dopolnitve in nato še ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi. Drži, da gre pri napakah, ki so posledica zamakanj, za skrite napake, saj se praviloma pokažejo šele čez nekaj časa, ali ko se pojavijo določeni vremenski pojavi (nevihte, daljša deževja, prisotnost vlage), vendar mora podjemnik kot strokovnjak obstoj takih napak v prihodnosti predvideti in temu primerno ustrezno ukrepati. V sodni praksi res velja stališče, da podpis osebe na dokumentu pomeni, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta in z njo soglaša, vendar pa odsotnost podpisa osebe na listini hkrati ne pomeni, da z vsebino listine oseba ni seznanjena. Tisti, ki zatrjuje,

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno zaključilo, da gre dejansko za regresni zahtevek tožnika kot izvajalca do svojega podizvajalca skladno s četrtim odstavkom 665. člena OZ.

V tej pravdi je tožeča stranka trdila, da je za izgubo blaga, zaradi katere je naročniku prevoza morala plačati odškodnino, odgovorna tožena stranka, zato ji mora povrniti plačano. Dokazno breme, da je plačala ustrezno odškodnino, je na tožeči stranki, saj gre za vprašanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.

Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da toženka ni pasivno legitimirana v tem sporu zato, ker storitve garancije opravlja za družbo A., d. d. kot njen pooblaščeni serviser. Ni namreč ta delniška družba tista, ki je izgubila aparat, pač pa pooblaščenec toženke. Če stranka v dokaz zatrjevanih dejstev priloži listino, ki njenih navedb ne potrjuje, zatrjevanega dejstva pač ne dokaže. Pozivanje sodišča k predložitvi tistih listin, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, pa bi utegnilo pomeniti kršitev načela enakega obravnavanja strank. Za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti bi morala toženka dokazati, da je bil vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere. Oškodovanec ima pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode, razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi. Teh pa toženka ni zatrjevala.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Izvajalec mora z izbranim načinom odprave napak doseči (ustrezen) pravilen rezultat in napako odpraviti tako, da ima delo značilnosti pravilne izpolnitve, torej značilnosti prevzete obveznosti. Za izbiro (primernega) načina odprave napake tudi niso sami po sebi pomembni stroški, ki bodo s takšno odpravo napake nastali.

PZI predstavlja projektno dokumentacijo, ki daje usmeritev izvajalcu za pravilno izvedbo prevzetih del. Vendar zgolj iz okoliščine, da PZI, s katerim je bil seznanjen izvajalec, ki je z gradbeno pogodbo prevzel izvedbo posameznih sklopov gradnje, obsega specifikacijo potrebnih del za izgradnjo celotnega objekta, je zmotno sklepanje revidentke, da je bil predmet gradbene pogodbe razširjen na izgradnjo celotnega objekta. Revidiran PZI je bil tožeči stranki izročen po tem, ko sta bila objavljena javna razpisa obeh naročnikov in je tožeča stranka v obeh postopkih sodelovala. Zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomu, da je bil predmet Pogodbe na podlagi postopka prvega razpisa le del predvidenih sklopov del za izgradnjo krožišča.

Da bi moralo sodišče na podlagi zaslišanja in elektronskega sporočila ugotoviti drugačno dejansko stanje, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V danem primeru vsebinski temelj odgovornosti zavarovanke tožeče stranke predstavlja določba 187. člena OZ. Tožeča stranka je bila namreč naročnik izvedbe gradbenih del. Vendar pa 187. člen OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za (v odnosu do oškodovanca) solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del (gre torej za posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega). Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca. V primeru, ko naročnik v razmerju do tretjega (oškodovanca) izpolni svojo solidarno zavezo, ima pravico od vsakega drugega dolžnika zahtevati, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prim. prvi odstavek 188. člena OZ). To pomeni, da svoj regresni zahtevek lahko naslovi tako na dejanskega povzročitelja škode (tj. odgovornega za škodo; v obravnavanem primeru naj bi bila po trditvah tožeče stranke to družba S. d. o. o. oziroma podizvajalec), kot tudi na družbo, s katero ima podizvajalec sklenjeno podjemno pogodbo (v tem primeru družbo A. d. o. o.). Podjemnik namreč od

Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi. Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past. <p

Pri odgovornosti projektanta v razmerju do izvajalca ni pomembno, ali sta projektant in izvajalec v pogodbenem razmerju.

Znaten del pritožbe, kolikor se nanaša na vzročno zvezo, je zgolj naštevanje različnih dejstev, ki naj bi bila ugotovljena nepravilno, vendar pa brez razlogov. To pa je za dosego preizkusa pred pritožbenim sodiščem premalo. Pri pogodbenih zavarovanjih je zavarovalna vsota omejena pogodbeno. Ker odgovarja (glavni) izvajalec, odgovarja tudi naročnik (187. člen OZ). Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se izvajalec del izognil svoji odgovornosti za nastalo škodo zgolj zato, ker bi sklenil pogodbo s podizvajalcem, ki bi opravljal dela, odgovornosti pa bi se potem izognil še naročnik. Tretja oseba ni nekdo, ki (v delovnem razmerju ali po pogodbi) sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika.

S sklenitvijo podizvajalske pogodbe z drugim izvajalcem gospodarske javne službe in s sklicevanjem, da je bilo vzdrževanje cest v celoti v domeni zavarovanke druge toženke, se koncesionar - vzdrževalec cest - ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem cest, niti odgovornosti za opravo nalog, zaupanih podizvajalcu. Takšno je stališče pravne teorije in sodne prakse. Koncesionar odgovarja za ravnanje svojega podizvajalca, kot bi ga sam opravil (prim. 630. člen OZ). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec druge toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja pregleda ceste ni zagotovil varne uporabe ceste, ne pomeni, da ne more odgovarjati tudi koncesionar - zavarovanec prve toženke. Določba 186. člena OZ uzakonja solidarno odgovornost. Koncesionar in njen podizvajalec sta med seboj odvisno povezani osebi. Tako podizvajalec kot koncesionar sta z opustitvijo povzročila tveganje za nastanek škodnega dogodka. Povzročila sta nevarnost s tem, da na občinski cesti nista zagotovila ustrezne varnosti voznikov. Delovala sta povezano in sta zato nerazdelno odgovorna za škodo.

Sodišče druge stopnje je štelo, da je določba pogodbe sporna in je iskalo skupni namen strank. Ocenilo je, da sta se pogodbenika dejansko dogovorila le, da se toženi klub zaveže, da bo omogočil prodajo artiklov v klubski trgovini, kar je storil. Tako je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo, da do kršitve obveznosti iz pogodbe sploh ni prišlo. S tem je sodišče druge stopnje bistveno spremenilo dejansko stanje brez obravnave, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Za ugoditev zahtevku po 631. člen mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, da (ista) terjatev (podizvajalca do izvajalca) obstoji tudi v razmerju med naročnikom in izvajalcem, saj naročnik zaradi tega, ker je dela namesto izvajalca opravil podizvajalec, ne more biti v slabšem položaju glede možnosti ugovorov in varstva svojih pravic. Izvajalec odgovarja naročniku za svoje podizvajalce, kot, če bi dela opravil sam.

Organizator nevarne dejavnosti v konkurenci s tistim, ki se ukvarja s tako dejavnostjo, odgovarja lahko le krivdno. Do nezgode je prišlo po izključni krivdi tožnika, ki brez utemeljenega vzroka ni vozil po trasi kolesarske proge.

Tožena stranka je namreč z omenjenim dopisom z dne 30.11.2007 pri tožniku ustvarila vtis, da bo v relevantnem delu napako prostovoljno odpravila, oz. da bo v določenem delu (v vrednosti 7.100,00 EUR) krila stroške za popravilo plošč. Zaradi tega se po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ ne more sklicevati.