UPRS Sklep I U 704/2020-136

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Vlade Republike Slovenije št. 01415-17/2020 z dne 16. 4. 2020 izreče za ničen.

II. Zahteva za izdajo dodatne regulacijske začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Druga, tretja in četrta stranka z interesom trpijo vsaka svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom št. 01415-17/2020/3 z dne 16. 4. 2020 je Vlada Republike Slovenije ob sklicevanju na 6. odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS) ter 6. odstavek 26. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije (ZRTVS-1) na 23. dopisni seji odločila, da se v Nadzornem svetu RTVS kot predstavniki ustanovitelja razrešijo navedeni trije dosedanji člani: A. A., B. B., C. C. (1. točka izreka) ter se za preostanek mandata do 26. 1. 2021 v Nadzorni svet RTVS imenujejo: Č. Č., D. D., E. E., kot predstavniki ustanovitelja (2. točka izreka). Izpodbijani sklep, razen uvoda in izreka, obsega le še žig organa, podpis uradne osebe in prejemnike: "razrešeni in imenovani, RTV Slovenja in Ministrstvo za kulturo".

2Tožeča stranka je vložila zoper izpodbijani sklep tožbo, sprva zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, z naknadno dopolnitvijo z dne 6. 7. 2020 ter modifikacijo z dne 23. 9. 2020, priložila pa je tudi listine (priloge A1-A11).

3V prvotnem tožbenem zahtevku sodišču predlaga: "(1) Ugotovi se, da je Vlada RS s sklepom št. 01415-17/2020/3 z dne 16. 4. 2020 posegla v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave) ter pravico do svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja, ki je sestavni del ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave). (2) Sklep Vlade RS št. 01415-17/2020/3 z dne 16. 4. 2020 je nezakonit in se odpravi. (3) Ugotovi se, da mandat v Nadzornem svetu RTV Slovenija A. A., B. B. in C. C. ni prenehal s 16. 4. 2020, ampak še vedno traja do izteka mandata 26. 1. 2022. (4) Ugotovi se, da Č. Č., D. D. in E. E. 16. 4. 2020 niso zakonito nastopili mandata članov Nadzornega sveta RTV Slovenija. (5) Vladi RS se prepove nadaljnje poseganje v mandate članov Nadzornega sveta RTV Slovenija. (6) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka"; v pozneje modificiranem tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

4Predvsem v tožbi očita, da je z izpodbijanim sklepom Vlada Republike Slovenije brez razloga in pravne podlage arbitrarno in nezakonito predčasno razrešila zakonito za štiriletni mandat imenovane tri člane Nadzornega sveta RTV Slovenija v nasprotju z določili 2. in 39. člena Ustave, s čimer je bilo nezakonito in arbitrarno poseženo v njihove ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev po 44. členu Ustave in svobode izražanja iz 39. člena Ustave v nasprotju s Sklepom o imenovanju, po katerem kot člani Nadzornega sveta RTVS med tekom štiriletnega mandata sodelujejo pri upravljanju RTV Slovenija. Izpodbijani sklep posega tudi v ustavno zagotovljeno svobodo izražanja, pogojeno z neodvisnostjo delovanja RTV Slovenija kot javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena za opravljanje javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti v skladu s 1. členom ZRTVS-1, kot tudi v institucionalno avtonomijo, ki jo mora v skladu z 2. členom ZRTVS-1 zagotavljati Vlada Republike Slovenije.

5Nadalje v tožbi izpostavlja stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-172/94 o zahtevanih visokih standardih pri varovanju avtonomije, neodvisnosti ter samostojnosti RTV Slovenija in njenih organov glede na 7. odstavek 26. člena ZRTVS-1, ki taksativno določa razloge za predčasno razrešitev članov Nadzornega sveta RTVS, izven katerih ni nobene druge možnosti za njihovo enostransko predčasno razrešitev. Glede na zakonsko določene pristojnosti Nadzornega sveta RTVS, predvsem za vložitev pobude za razrešitev generalnega direktorja RTVS skladno z 49. členom ZRTVS-1, je s tem očitno izkazan namen zakonodajalca, da Nadzornemu svetu RTVS zagotovi položaj politično neodvisnega organa, predvsem z varovanjem trajnosti mandata njegovih članov, ter da zagotovi institucionalno avtonomijo Javnemu zavodu RTV Slovenija upoštevaje javni interes na področju svobode tiska in medijev ter pravice do svobode izražanja.

6V nadaljevanju tožbe je predstavljeno opisanemu primerljivo ravnanje politične stranke F., ki je v Državnem zboru zahtevala predčasno razrešitev s strani Državnega zbora imenovanih članov Nadzornega sveta RTVS brez razloga in brez pravne podlage, na enak način kot je storila tudi Vlada z izpodbijanim sklepom o predčasni razrešitvi imenovanih treh članov Nadzornega sveta RTVS. Sklicuje se na pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora z dne 30. 4. 2020, ki je ugotovila nezakonitost in protiustavnost takšne predčasne razrešitve imenovanih članov Nadzornega sveta RTVS upoštevaje stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča v izpostavljenih odločbah št. U-I-157/17-11, Up-143/15-26 z dne 5. 4. 2018 in X Ips 11/2018 z dne 14. 3. 2019.

7Toženka v svojem odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da je z izpodbijanim sklepom predčasno razrešila imenovane člane Nadzornega sveta RTVS in namesto njih za preostanek njihovega mandata imenovala druge, ker je to pravica Vlade Republike Slovenije, da imenuje Nadzorni svet RTVS in preko članov Nadzornega sveta RTVS uresničuje obveznosti ustanovitelja RTVS. Ker imenovanje v Nadzorni svet RTVS ni pravica s področja upravnega prava v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tudi izpodbijani sklep ni upravni akt niti drug posamični akt v smislu 2. člena ZUP, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot nedovoljeno, zavrže pa naj tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj po zavrženju tožbe ni več podana procesna predpostavka obstoja za obravnavanje dopustne tožbe ter tudi zato, ker z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava in zato ne predstavlja posega ali kršitve ustavnih pravic in pravnih koristi predčasno razrešenih članov Nadzornega sveta RTVS. V odgovoru na naknadno dopolnjeno in modificirano tožbo ter v nadaljnjih pripravljalnih vlogah toženka še navaja, da predčasna razrešitev članov Nadzornega sveta RTVS ne pomeni posega v ustavno pravico do svobode izražanja niti v institucionalno avtonomijo RTV Slovenija, ki se namreč uresničuje preko njenih organov v okviru njihovih pristojnosti. Kar se tiče neodvisnosti RTV Slovenija in s tem spoštovanju 39. člena Ustave toženka meni, da le-te posamezni člani organov RTV Slovenija sploh ne morejo uveljavljati kot svoje individualne pravice. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, vključno s stroškovnim zahtevkom, oziroma, da jo kot zavrže kot nedovoljeno ter v delu, ki se nanaša na drugo tožnico tudi kot nepravočasno vloženo oziroma prepozno.

8Skladno z 19. členom ZUS-1 je sodišče v postopek povabilo tudi Javni zavod RTV Slovenija in preostali dve z izpodbijanim sklepom predčasno razrešeni članici (C. C., B. B.) Nadzornega sveta RTVS, od katerih je v sodno določenem roku vložila odgovor na tožbo le RTV Slovenija. V odgovoru navaja, da se ne spušča v vsebino spora, ampak zgolj predlaga, da se o sporu odloči čim hitreje, saj je Nadzorni svet RTVS pomemben organ, ki sprejema za delovanje RTV Slovenija pomembne odločitve. Zato je nujno, da mandat članov Nadzornega sveta RTVS ni vprašljiv, predvsem zato, da se ne ponovi situacija, kakršna se je že zgodila v preteklosti v zvezi z glasovanjem enega izmed članov Programskega sveta RTVS, ki sploh ne bi smel biti član, zato tedaj sprejeti sklep o imenovanju generalne direktorice RTVS ni obveljal. Na strani tožeče stranke se je naknadno pridružila prvemu tožniku še C. C. (sedaj druga tožnica).

9Sodišče je v zadevi že (večkrat) odločalo, in sicer zgolj v zvezi s predlogom tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tako je s sklepom št. I U 704/2020 z dne 29. 7. 2020 začasno zadržalo pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o stvari. Na pritožbi toženke ter tretje in četrte stranke z interesom zoper navedeni sklep, ga je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v ponovni postopek, pri čemer je izrecno zavrnilo pritožbene očitke glede domnevne nedovoljenosti tožbe. Pri tem je poudarilo (odst. 8), da s tem sklepom Vrhovno sodišče spreminja dotedanjo upravno - sodno prakso glede razrešitev oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti tako, da ti odslej lahko v upravnem sporu varujejo svoj pravni interes, da v njihovo opravljanje funkcij oziroma vodstvenih položajev ni nezakonito poseženo in da je torej odločitev o razrešitvi upravni akt po 2. členu ZUS-1, ki je dopusten predmet presoje sodišča o njegovi formalni in vsebinski zakonitosti.

10V nadaljevanju postopka je priglasil stransko udeležbo na strani toženke in tožbi nasprotoval z argumenti, ki so v bistvenem enaki argumentom toženke, dodatno še D. D., ki je bil z izpodbijanim sklepom za preostanek mandata predčasno razrešenih treh članov imenovan v Nadzorni svet RTVS, skupaj s tretjim in četrtim stranskim udeležencem. Obrazloženo je nasprotoval tudi vstopu druge tožnice v postopek na strani tožeče stranke.

11Sodišče je v ob ponovnem odločanju o zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v ponovljenem postopku po sklepu št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 odločilo s sklepom št. I U 704/2020 z dne 29. 9. 2020 tako, da je začasno zadržalo pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa toženke do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

12Po pritožbah toženke ter tretje in četrte stranke z interesom zoper navedeni sklep je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020 delno ugodilo pritožnikom tako, da je spremenilo prvostopenjski sklep št. I U 704/2020 z dne 29. 9. 2020 ter samo zadržalo pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa Vlade, in sicer: (-) v delu, ki se nanaša na predčasno razrešitev prvega tožnika in druge tožnice z mesta članov Nadzornega sveta RTVS, (-) v delu, ki se nanaša na imenovanje dveh (od treh) novo imenovanih članov Nadzornega sveta RTVS (1. točka izreka); toženki je naložilo, da sama določi, kateri od (treh) novoimenovanih članov iz izpodbijanega sklepa toženke bo v času veljavnosti predmetne začasne odredbe opravljal funkcijo člana Nadzornega sveta RTVS (2. točka izreka), zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na razrešitev Irene Ostrouške z mesta članice Nadzornega sveta RTVS pa je zavrglo (3. točka izreka), v preostalem delu je pritožbi zavrnilo (4. točka izreka), odločanje o stroških pa pridržalo za končno odločbo (5. točka izreka).

13V nadaljevanju je tožeča stranka dne 26. 10. 2021 vložila predlog za izdajo še dodatne regulacijske začasne odredbe, poleg že izdane začasne odredbe Upravnega sodišča št. I U 704/2020 z dne 29. 9. 2020, ki je bila nato spremenjena s sklepom Vrhovnega sodišča št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020. Sodišču tožeča stranka predlaga, da odpravi več sklepov Nadzornega sveta RTVS z dne 29. 9. 2021 in toženki prepove vnovično razreševanje obeh tožnikov s funkcije članov Nadzornega sveta RTVS do pravnomočne odločitve v zadevi št. I U 704/2020 ter da v primeru vsakokratne kršitve te prepovedi toženki naloži plačilo sodnih penalov v višini 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in plačilo stroškov postopka. Predvsem zato, ker je toženka, kljub izdani pravnomočni začasni odredbi, na dopisni seji dne 28. 9. 2021 vnovič predčasno oba tožnika razrešila kot člana Nadzornega sveta RTVS ter na njuno mesto do izteka njunega mandata (26. 1. 2022) imenovala D. D. in G. G., kar sta sicer tožnika že uspešno izpodbila z novo vloženo tožbo, o kateri je sodišče že pravnomočno odločilo (s sodbo in sklepom št. I U 1446/2021 z dne 1. 10. 2021).

14Zahtevo za izdajo dodatne regulacijske začasne odredbe je sodišče posredovalo v odgovor toženki ter vsem strankam z interesom. V danem roku so svoje odgovore vložili toženka ter drugi, tretji in četrti stranski udeleženec, ki so vsi argumentirano nasprotovali izdaji predlagane dodatne regulacijske začasne odredbe.

K točki 1:

15Sodišče je izpodbijani sklep toženke izreklo za ničen iz naslednjih razlogov:

16Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na ničnost upravnega akta. Če ugotovi, da je upravni akt ničen, sodišče odloči, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Zakonodajalec je tako z določilom drugega odstavka 37. člena ZUS-1 sodišču naložil, da na ničnost upravnega akta pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka in v primeru, kot je obravnavani, če ugotovi, da je izpodbijani upravni akt ničen, odloči, ne da bi sploh poslalo tožbo v odgovor, s čimer je sodišču dal podlago celo za odločanje extra petitum ter tako uredil izjemen odmik od načela kontradiktornosti.

17Razloge, zaradi katerih se za nično izreče upravna odločba, pa tudi sklep, če je bilo z njim, kot v konkretnem primeru, odločeno o vsebinskih vprašanjih, določa ZUP v prvem in drugem odstavku 279. člena, in sicer se za ničen izreče upravni akt: (1) ki je bil izdan v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v sodnem postopku; (2) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročil kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; (3) ki ga sploh ni mogoče izvršiti; (4) ki ga je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; (5) ki je bil izdan kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; (6) v katerem je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Kolikor sodišče v primeru ugotovljenega ničnostnega razloga upravni akt s sklepom izreče za ničen (2. odstavek 37. člena in 68. člen ZUS-1), ima tak izrek isti pravni učinek kot odprava. Razlika je le v tem, da v primeru ničnega akta kršitev ni mogoče odpraviti ne v sodnem in ne v ponovnem upravnem postopku, zato je predpisano temu ustrezno postopanje sodišča, ki zadeve ne vrne v ponovno odločanje organu, ki je tak akt izdal.

18V konkretnem primeru je toženka izpodbijani sklep oprla na 26. člen ZRTVS-1, po katerem v enajst članski Nadzorni svet RTVS imenuje Državni zbor 5 članov, Vlada imenuje 4 člane, zaposleni na RTV Slovenija pa na neposrednih volitvah izmed sebe izvolijo 2 člana (prvi odstavek). V tretjem odstavku 26. člena ZRTVS-1 so opredeljeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati člani Nadzornega sveta RTVS, in sicer morajo imeti najmanj visokošolsko izobrazbo in najmanj 5 let delovnih izkušenj. Njihov mandat traja 4 leta (peti odstavek), za konstituiranje Nadzornega sveta pa se smiselno uporabijo določbe tega zakona o konstituiranju Programskega sveta (šesti odstavek). V sedmem odstavku je določeno, da se za nadomestitev člana Nadzornega sveta, ki mu je zaradi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje oziroma izvolitev predčasno prenehal mandat ali če je odstopil sam, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadomestitvi članov Programskega sveta.

19Že iz opisane ureditve v zakonu tako povsem jasno (čeprav ne izrecno) izhaja, da je za sprejem odločitve, kakršna je vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, potrebna izrecna zahteva oziroma aktivno sodelovanje stranke, bodisi njen izrecen in nepreklicen odstop s funkcije člana Nadzornega sveta RTVS, bodisi prenehanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za imenovanje (dosežena najmanj visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj).

20Glede na dikcijo zakonodajalca se za nadomestitev člana Nadzornega sveta, ki mu je zaradi odstopa s te funkcije ali neizpolnjevanja pogojev za imenovanje predčasno prenehal mandat smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadomestitvi članov Programskega sveta (sedmi odstavek 26. člena ZRTVS-1). To pa že pojmovno izključuje izdajo sklepa o predčasni razrešitvi (že) imenovanega člana Nadzornega sveta RTVS med trajanjem njegovega štiriletnega mandata kakorkoli drugače, razen na podlagi zahteve same v Nadzorni svet RTVS imenovane osebe kot stranke v postopku, torej kot predlagatelja svoje razrešitve. Sodišče, ki je sledilo stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 (odst. 8, 10, 11), s katerim je samo spremenilo dotedanjo upravno - sodno prakso glede razrešitev oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti, tako ugotavlja, da le-te lahko v upravnem sporu varujejo svoj pravni interes, da v njihovo opravljanje funkcij oziroma vodstvenih položajev ni nezakonito poseženo in da je torej odločitev o razrešitvi upravni akt po 2. členu ZUS-1 in je s tem torej dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu o njegovi formalni in vsebinski zakonitosti.

21V konkretnem primeru gre torej za upravno stvar (o čemer se je Vrhovno sodišče enako izreklo tudi v sklepu št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020), v kateri je po naravi stvari za sam začetek in tek upravnega postopka potrebna zahteva stranke. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da sme toženka kot pristojni organ začeti in voditi postopek predčasne razrešitve člana Nadzornega sveta RTVS samo, če je taka zahteva podana (128. člen ZUP).

22Med strankama v obravnavani zadevi ni niti sporno, da take zahteve ni (bilo) in sploh ni bila nikoli podana, ne pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi ne pozneje. Sporno med strankama pa vseskozi ostaja vprašanje, ali ima toženka pravico do predčasnega razreševanja že imenovanih članov Nadzornega sveta RTVS med tekom njihovega štiri letnega mandata in namesto njih imenovanja drugih oseb za preostanek mandata predčasno razrešenih članov, kar vseskozi trdi toženka in vztraja, da imenovanje v Nadzorni svet ni pravica že imenovane osebe za čas trajanja njenega 4-letnega mandata in tudi ni pravica s področja upravnega prava v smislu 2. člena ZUP, zato izpodbijani sklep ni upravni akt ali drug posamični akt v smislu 2. člena ZUP, temu nasprotno stališče pa vseskozi v tožbi in nadaljnjih vlogah zagovarja tožeča stranka. Najkasneje od vložitve tožbo dalje je torej jasno, da je bil v konkretnem primeru postopek predčasne razrešitve imenovanih treh članov Nadzornega sveta RTVS ter namesto njih imenovanje drugih treh oseb v Nadzorni svet RTVS za preostanek njihovega mandata začet z izpodbijanim sklepom in istočasno tudi zaključen brez kakršne koli zahteve za njihovo predčasno razrešitev članstva v Nadzornem svetu RTVS.

23Tožeča stranka tudi kasneje ni nikoli privolila v sprejeto odločitev toženke, ampak je vložila tožbo zoper izpodbijani sklep v celoti. Po presoji sodišča je tožba utemeljena, saj je izpodbijani sklep obremenjen z ničnostnim razlogom po prej navedeni 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za ničen izreče upravni akt, ki ga je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Po 68. členu ZUS-1 sodišče v takem primeru s sklepom izreče upravni akt za ničen, z ugotovitvijo ničnosti pa se odpravijo tudi vse posledice tega upravnega akta (o predčasni razrešitvi oseb po pridobitvi takega položaja), s čimer je v konkretnem primeru izkazan tudi obstoj pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijano odločitev toženke o predčasni razrešitvi treh članov Nadzornega sveta RTVS, o čemer se je enako že večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče, navsezadnje v obravnavani sporni zadevi v sklepih št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 in I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020. V slednjem je posebej poudarilo, da je od stališča Vrhovnega sodišča, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica, treba ločiti primer razrešitve osebe po pridobitvi takega položaja; taka oseba ima pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov (odst. 20). Po drugi strani je Vrhovno sodišče že poudarilo, da ima razrešena oseba močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih sli sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali nosilca javnih pooblastil); v teh (izjemnih) primerih je močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj ali funkcijo, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti (odst. 21). Prav tako je že Vrhovno sodišče izrecno pritrdilo tožnikoma, da je z zakonom in Ustavo zagotovljena avtonomija RTVS kot javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj iz 2. člena ZRTVS-1 izhaja, da ima Republika Slovenija kot ustanovitelj dolžnost "zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe", tako da institucionalna avtonomija zavzema tudi zagotovljeno sodno varstvo pred poseganjem ustanovitelja v sestavo organov RTVS mimo in preko razlogov, ki jih izrecno določa zakon (odst. 23), ustavna in zakonska avtonomija RTVS pa tako vključuje tudi institucionalno, organizacijsko samostojnost, kar pomeni tudi varstvo pred nezakonitim posegom oblasti v sestavo njenih organov (odst. 24).

24Sodišče je po povedanem tako že neposredno po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je potrebno na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugoditi, ker je v konkretnem primeru podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Zato je izpodbijani sklep izreklo za ničen v celoti (68. člen ZUS-1), zadeve pa ni vrnilo Vladi v ponovni postopek z upoštevanjem splošnega pravnega načela beneficium cohesionis (dobrobit povezanosti) zaradi celovitosti v njem sprejete odločitve, saj v izpodbijanem sklepu ni ne v izreku, še manj pa v obrazložitvi (ki je v celoti izostala) kakorkoli sploh konkretno navedeno, katerega poimensko navedenega izmed skupno treh predčasno razrešenih članov Nadzornega sveta RTVS nadomešča kateri poimensko navedeni od skupno treh novo imenovanih članov. Ker ugotovitev ničnosti učinkuje ex tunc (za nazaj), to pomeni, da predčasno razrešenih članov Nadzornega sveta RTVS ne morejo zadeti nobene posledice, ki so iz izpodbijanega sklepa nastale, skladno z določili 68. člena v povezavi z določbo 2. odstavka 37. člena ZUS-1.

25Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep izreklo za ničen, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do vseh tožbenih navedb in ugovorov strank in iz istih razlogov tudi ni opravilo glavne obravnave.

K točki 2:

26Zahteva za izdajo dopolnilne regulacijske začasne odredbe ni dopustna.

27Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta (kolikor zakon ne določa drugače), vendar lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno iz razlogov, navedenih v citirani določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

28Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je po ustaljeni upravno – sodni praksi verjetno izkazana le v primeru, če je kot verjetno izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha s tožbo v upravnem sporu, glede na namen začasne odredbe, ki je v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z odločitvijo o tožbenem zahtevku. To pa terja obstoj vložene tožbe, ki je uspešno prestala preizkus procesnih predpostavk po določilih prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zaradi akcesorne pravne narave začasne odredbe, ki veže odločanje sodišča na vloženo tožbo ter trajanje začasne odredbe časovno omejuje zgolj do izdaje pravnomočne odločbe.

29Glede na citirane določbe 32. člena ZUS-1, iz katerih izhaja, da je pogoj za izdajo začasne odredbe odprt upravni spor, je po ustaljeni upravno – sodni praksi Vrhovnega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati vsebinsko le, kolikor tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavanje v upravnem sporu (36. člen ZUS-1). Enako mora veljati, da vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni mogoče tudi v primeru odločanja sodišča po prvem in drugem odstavku 37. člena ZUS-1, o čemer se je sodišče v primerljivih zadevah že večkrat izreklo, na primer v sodbi in sklepu št. I U 1446/2021 z dne 1. 10. 2021 (odst. 19) in I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020 (odst. 15). Preizkus izpodbijanega akta po 37. členu ZUS-1 je namreč komplementaren preizkusu tožbe glede obstoja procesnih predpostavk po 36. členu ZUS-1, v primeru obeh preizkusov pa gre za vprašanje, ali je upravni spor sploh dopusten oziroma mogoč.

30Ker je odločitev sodišča o tožbi, kot izhaja iz izreka tega sklepa pod tč. 1, pravnomočna, saj zoper ta sklep pritožba ni dovoljena (prvi odstavek 95. člena ZUS-1), je sodišče zaradi navedene procesne ovire za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo dopolnilne regulacijske začasne odredbe ta predlog zavrglo (četrti odstavek 32. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo tudi to, da je o skupaj s tožbo vloženi zahtevi za zadržanje pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa že bilo pravnomočno odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020

K točki 3 in 4:

31Tožeča stranka se s tožbo zavzema za odpravo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je pravna situacija, do katere je prišlo z izdajo predmetne sodne odločbe enaka, saj je s tožbo uspela. Sodišče je zato tudi pri odločitvi o stroških upoštevalo tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik).

32Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, kolikor sodišče tožbi ugodi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13, v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se, če je pooblaščeni odvetnik zavezanec za DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 povečajo še za DDV po stopnji 22 %, kar sta tožnika tudi izrecno uveljavljala. Določilo 4. člena navedenega Pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu. Sodišče je zato tožeči stranki prisodilo stroške v višini 313,50 EUR. Navedeni znesek, povečan še za 22 % DDV je toženka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodne odločbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife ZST-1).

33Sodišče je ob upoštevanju 3. odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo v izreku pod točko 4 tega sklepa tudi o stroškovnih zahtevkih druge, tretje in četrte stranke z interesom na strani tožene stranke, ki pa v tem upravnem sporu ni uspela, zato same trpijo svoje stroške postopka.