95. člen ZUS-1

Stranke lahko zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ugotovi ničnost upravnega akta po 68. členu ZUS-1 vložijo revizijo. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep o ustavitvi postopka je procesni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, vendar je tudi za izpodbijanje tega sklepa potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni taka oseba. Uspeh s tožbo bi namreč pritožnika ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.

Revizija zoper sklep Upravnega sodišča je mogoča le v primeru, ki ga ureja ZUS-1, in sicer le zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1.

V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Iz posebne ureditve pravnih sredstev v ZUS-1 namreč izhaja, da je zoper odločbe upravnega sodišča mogoče le eno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče – bodisi pritožba bodisi revizija. Pravno sredstvo zoper sklepe je načeloma pritožba (82. člen ZUS-1), le v primeru sklepa o ničnosti izpodbijanega upravnega akta je to revizija (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). To pomeni, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih. Glede na to da je postopek za dopustitev revizije le predhodna faza revizijskega postopka, tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbe, zoper katere ni mogoče vložiti revizije, ni dovoljen.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.

V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper odločitev Vrhovnega sodišča – tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega sodišča. Možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.

Ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo (razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev obnove postopka). Tudi v upravnem sporu je prav Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi zadnja sodna stopnja odločanja. Obravnavanje predloga za dopustitev revizije in posledično dopustna vložitev revizije v obravnavanem primeru - ko je Vrhovno sodišče že odločalo o pritožbi zoper izpodbijani sklep – bi nenazadnje pomenilo ponovno odločanje istega (najvišjega) sodišča o istih pravnih vprašanjih.

O stranski intervenciji odloča sodišče s sklepom procesnega vodstva (2. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V upravnem sporu v skladu z 82. členom ZUS-1 pritožba zoper tak sklep Upravnega sodišča ni dovoljena, prav tako pa skladno z že obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča nestrinjanje s sklepi procesnega vodstva tudi ne more biti revizijski razlog.

Na podlagi določbe prvega odstavka 127. člena Ustave Republike Slovenije je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Ne v ZUS-1, ne v katerem drugem zakonu glede na zgoraj navedeno ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo

Zoper sklep, s katerim se izreče akt za ničnega, je skladno z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 95. člena ZUS-1 mogoča le revizija in ne pritožba (kot je je to zapisalo sodišče prve stopnje v napačnem pravnem pouku).

V ZUS-1 niti v katerem drugem zakonu pa ni določeno, da bi bilo dopustno vložiti revizijo tudi zoper odločitev Vrhovnega sodišča, torej tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, kot je to primer v obravnavani zadevi. Posledično je nedovoljen tudi predlog za dopustitev revizije zoper tak sklep Vrhovnega sodišča.

V ZUS-1 niti v katerem drugem zakonu ni določeno, da bi bilo dopustno vložiti revizijo tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.

Ker je zoper sporni sklep sodišča prve stopnje (bila) dovoljena pritožba, zoper ta sklep ni mogoče vložiti revizije. ZUS-1 namreč v četrtem odstavku 83. člena izrecno določa, da v sporih, v katerih je dovoljena pritožba, revizija ni dovoljena. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na pravico do poštenega sojenja in pravnega sredstva, saj pravica do sodnega varstva iz 23. člen URS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS ne zagotavljata pravice do revizije.

Pritožba zoper odločitev Vrhovnega sodišča ni dovoljena. To izhaja iz jasnih zakonskih določb, katerih vsebino je mogoče spoznati brez vsakršne zahtevne pravne interpretacije. Jasne zakonske določbe in ustaljena sodna praksa ne omogočajo revizije zoper odločitve Vrhovnega sodišča.

Vlogo, ki jo je tožnik naslovil „pritožba in zahtevek za varstvo zakonitosti - revizija“ je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo, ker je zoper sklep sodišča prve stopnje o odlogu plačila sodne takse dopustno pravno sredstvo le pritožba. Pritožbo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno, ker jo je tožnik vložil sam in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. S tem ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva (25. člen URS).

V upravnem sporu lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, oziroma sama ali njen zakoniti zastopnik, če ima opravljen pravniški državni izpit. Sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu ni dovoljena, saj je ZUS-1 ne predvideva.

Ker sodišče odvetniku, ki so ga nekatere tožeče stranke pooblastile za zastopanje v upravnem sporu, ni vročilo tožb, odgovorov na tožbe ter drugih vlog ostalih strank in strank z interesom, gre za opustitev pravilne vročitve, ki je imela za posledico, da je bila navedenim tožečim strankam odvzeta možnost, da se z navedbami v teh vlogah pravočasno seznanijo in posledično o njih izjavijo. Ker je bila s tem navedenim tožečim strankam odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, navedena opustitev pravilnega vročanja navedenih vlog vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi podana z revizijo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1.

Z nobenim od sklepom, zoper katere želi tožnik vložiti revizijo, ni bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1. ZUS-1 pa dopušča revizijo le zoper take akte, zato postopek v zvezi z revizijo zoper navedene sklepe nima verjetnih izgledov za uspeh. Odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrženje tožnikove prošnje za vložitev revizije temelji na ugotovitvi, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za vložitev revizije zoper sodbe in je bilo o njegovi prošnji že odločeno.

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje zavrže tožbo kot prepozno, revizije ni mogoče vložiti.

Revizija zoper pravnomočno sodbo oziroma sklep, ki ga v postopku sodnega varstva po ZTFI zoper odločbo iz tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 izda Vrhovno sodišče, ni dopustna.