VSC Sklep I Ip 129/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu II. točke izreka spremeni tako, da se upniku odmerijo še nadaljnji izvršilni stroški v višini 32,89 EUR in se ugotovi, da so ti stroški že plačani.

II. Dolžnik mora upniku v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje povrniti 175,73 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka ustavilo izvršilni postopek in v II. točki izreka odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika na 149,52 EUR, ob ugotovitvi, da so že plačani, v presežku pa je upnikov stroškovni zahtevek zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del II. točke izreka sklepa se pritožuje upnik po pooblaščenki in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se upniku priznajo nadaljnji izvršilni stroški v višini 182,41 EUR in da se ugotovi, da so že plačani.

Izpostavlja, da je sodišče v II. točki izreka sklepa upniku priznalo nadaljnje stroške v višini 149,52 EUR, iz 4. točke obrazložitve sklepa pa izhaja, da je upniku priznalo 182,41 EUR nadaljnjih stroškov. Iz izvršiteljevega obračuna dejansko izhajajo stroški v višini 182,41 EUR. Glede na navedeno je II. točka izreka sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Obrazložitev je tudi sama s seboj v nasprotju, saj iz 4. točke obrazložitve sklepa izhaja, da sodišče upniku priznava stroške po dokončnem obračunu izvršitelja, ki je bil sestavljen v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik), kot to pravilno ugotavlja sodišče, obenem pa upniku ne priznava DDV, ki ga je izvršitelj obračunal na tem obračunu. Meni, da je sodišče pri zavrnitvi DDV, obračunanega v izvršiteljevem dokončnem obračunu, zmotno uporabilo Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) kot tudi Pravilnik, zato ker naj bi upnik dobil DDV povrnjen dvakrat, za kar pa ni nobenega dokazila. Sodišče je zavrnilo priznanje DDV tudi zato, ker mu upnik ni sporočil, ali je upravičen do plačila DDV v celoti. Sodišče je napačno zaključilo, da molk pomeni, da ima upnik pravico do povračila celotnega DDV. Odločitev sodišča je v nasprotju z materialnimi predpisi. ZDDV-1 nikjer ne govori o povračilu DDV. Kot izhaja iz uradnih evidenc (tudi AJPES), je upnik davčni zavezanec in ima pravico do obračuna in odbitka DDV. Izvršitelj, ki je zavezanec za DDV, je dolžan svoji stranki (upniku) obračunati DDV od opravljene storitve, ko je za stranko storitev opravil, v konkretnem primeru, ko je v izvršilnem postopku opravil rubež premičnih stvari (36., 40. in 41. člen ZDDV-1), dolžnik pa je te stroške dolžan povrniti upniku v skladu z ZIZ. Namen ZDDV-1 je preprečitev neobdavčevanja in dvojnega obdavčevanja. S tem, ko sodišče upniku ni priznalo DDV na izvršiteljeve stroške, je povzročilo, da storitev izvršitelja ni obdavčena, in je s tem oškodovalo državni proračun. V kolikor bi bilo stališče sodišča pravilno, bi zakonodajalec določil, da se DDV na stroške sodnih postopkov prizna le, ko upnik ni zavezanec za plačilo DDV oziroma, ko nima pravice do odbitka DDV, pa tega določila v ZDDV-1 ni. Način obračuna, poračuna in plačila DDV določa ZDDV-1 kot specialni zakon in vanj ZIZ, ZPP in Odvetniška tarifa (OT) ne posegajo. Sodišče mora pri presoji priznanja DDV od stroškov upnika upoštevati zgolj dejstvo, da je izvršitelj zavezanec za DDV, ki ima ob izstavitvi računa zakonsko dolžnost obračunati DDV in ga je zato dolžnik tudi dolžan povrniti upniku. V kolikor dolžnik ni dolžan plačati DDV, potem ga upnik tudi ne more pobotati in v tem primeru DDV ne bi plačal nihče. Da je stališče sodišča zmotno, izhaja tudi iz petega odstavka 39. člena ZDDV-1, zaradi česar bo upnik, ko bo prejel plačilo celotnih stroškov izvršitelja od dolžnika, od prejetega zneska obračunal DDV. V konkretnem primeru odločitev sodišča za upnika pomeni, da je upnik oškodovan za 32,89 EUR. Izvršiteljev račun je izstavljen za 182,41 EUR (149,52 EUR predstavljajo izvršiteljeve storitve, 32,89 EUR pa DDV) in ga sodišče v tem delu tudi priznava, nato pa odloči, da mora upnik dolžniku vrniti 32,89 EUR, v skladu z zakonom pa državi plačati še 32,89 EUR DDV, za katerega sodišče meni, da ga dolžnik ni dolžan povrniti. Če DDV ni dolžan plačati dolžnik, potem to pomeni, da izvršitelj nima ne dolžnosti in ne pravice obračunati DDV na svoje storitve, kar pa je v nasprotju z ZDDV-1. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Neutemeljena je pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep ima navedene razumljive in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako ni podanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, zato je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti.

5Peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

6V obravnavanem primeru je upnik zahteval povrnitev stroškov po obračunu izvršitelja z dne 12. 1. 2023. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je upniku priznalo vse stroške po obračunu izvršitelja kot potrebne izvršilne stroške, razen 22% DDV v znesku 32,89 EUR. Obrazložilo je, da si je izvršitelj utemeljeno obračunal 22% DDV, saj je zavezanec za DDV, toda upnik, ki je tudi zavezanec za DDV, ni odgovoril na poziv, ali je upravičen do vračila DDV v celoti, zato je štelo, da je upnik v skladu z ZDDV-1 upravičen do povračila DDV v celoti. Ob tem je presodilo, da bi upnik dobil DDV povrnjen dvakrat, in sicer prvič od države na podlagi pravice do vračila DDV in drugič od nasprotne stranke na podlagi sklepa sodišča, zato mu tega stroška ni priznalo in je v tem delu stroškovni zahtevek zavrnilo.

7Pritrditi je pritožbi, da je v prejšnji točki povzeti zaključek sodišča prve stopnje napačen. ZDDV-1 določa, da mora vsak davčni zavezanec davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora poleg identifikacijskih podatkov davčnega zavezanca vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, in za izračun odbitkov, ter vse podatke v zvezi s popravki obračunanega DDV in odbitka DDV ter skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih transakcij (prvi odstavek 87. člena ZDDV-1).1 Obračun DDV mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, razen v zakonu določenih izjemah (prvi odstavek 88. člena ZDDV-1). Če ni z zakonom drugače določeno, je davčno obdobje koledarski mesec (prvi odstavek 89. člena ZDDV-1). Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja finančno upravo (138. člen ZDDV-1).

8Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je torej pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek (2. in 70. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2).2 Skladno s 129. členom ZDavP-2 nadzor obračunov davka obsega preverjanje, ali so zavezanci za davek v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju predložili davčni obračun, nadalje preverja popolnost, pravočasnost, formalne, logične in računske pravilnosti obračunov davka ter zahtevkov za vračilo davka na podlagi obračunov davka, primerja podatke v obračunih davka s podatki iz drugih virov, ki so znani davčnemu organu, primerja podatke v obračunih davka z listinami in podatki v poslovnih knjigah in drugih evidencah zavezanca za davek, ki se vodijo v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju. Če se v primeru davčnega nadzora ugotovijo nepravilnosti davčnega obračuna, bo davčni organ izdal odločbo o odmeri davka. Po ZDavP-2 je tako davčni organ pooblaščen, da skladno z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom razjasnjuje dejansko stanje in nanj uporabi ustrezno materialno davčno pravo; podvržen je tudi sodnemu nadzoru v upravnem sporu. Pri presoji dolžnosti plačila davka (četudi kot del širše presoje potrebnosti izvršilnih stroškov) zato ne gre za presojo civilnopravnega razmerja v smislu 1. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, za katerega je značilna prirejenost subjektov, ampak gre za javnopravno razmerje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, ali je upnik upravičen (tudi) do povračila DDV, kar po posebnem zakonu predstavlja pristojnost davčnega organa. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje ob dokončnem obračunu izvršitelja3 odločalo o materialnopravnih vprašanjih, ki ne spadajo v pristojnost rednih sodišč.

9Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že predhodno povzeto določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, za katerega sodišče prve stopnje samo navaja, da je bil spoštovan in da si je izvršitelj vse priglašene stroške, vključno z DDV, priglasil v skladu s Pravilnikom. Zato je upnik od dolžnika utemeljeno zahteval tudi povrnitev izvršitelju plačanega DDV v znesku 32,89 EUR, ki predstavljajo za izvršbo potrebne stroške. Ker je nesporno, da je stroške izvršitelja dolžnik že plačal v celoti, v tej posledici pa je upnik zahteval le odmero stroškov brez njihove nadaljnje naložitve v plačilo dolžniku, je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu II. točke izreka spremenilo tako, da je upniku na račun stroškov izvršitelja odmerilo še nadalje zahtevan strošek plačila DDV v znesku 32,89 EUR (3. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

10Ker je upnik s pritožbo v celoti uspel, mu je dolžnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (OT), saj gre za izvršbo potrebne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Upniku je sodišče druge stopnje odmerilo za sestavo pritožbe 200 točk po 7. točki tar. št. 31 OT in na račun 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT 4 točke, kar znaša skupaj 204 točke oziroma 122,40 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 26,93 EUR, pa 149,33 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še priglašeni strošek sodne takse za pritožbo v višini 26,40 EUR, kar skupaj znaša 175,73 EUR. Tako odmerjene stroške mora dolžnik povrniti upniku v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka prostovoljnega izpolnitvenega roka dalje.

_____________

1 Izvršljiv obračun davka je izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba (145. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2).

2 Prvi odstavek 2. člena ZdavP-2: „Davčni organ postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek)...“Prvi in drugi odstavek 70. člena ZDavP-2: „(1) Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je stvarno pristojna Finančna uprava Republike Slovenije. (2) Za odločanje na drugi stopnji je v zadevah iz prvega odstavka tega člena stvarno pristojno Ministrstvo za finance.“