41. člen ZDDV-1

Direktiva 2009/28/ES5 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana6 v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave.

Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da je odločitev toženke glede uvrstitve tožnikov vložkov za čevlje v tarifno številko KN 6406 90 50 pravilna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni sporno, da so vložki za čevlje izdelani po meri uporabnika, kar pa še ne zadostuje za uvrstitev v tarifno oznako KN 9021, saj se vanjo uvrščajo tudi masovno izdelani ortopedski pripomočki.

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.

Če ima izgotovljeni objekt napako, se domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Zaradi tega naročniku vzrokov za napako niti ni treba ugotavljati. Domnevo, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, mora zato ovreči izvajalec sam, neodvisno od naročnikovih konkretnih očitkov. Izvajalec se ne more razbremeniti svoje pojasnilne dolžnosti z dokazovanjem, da je bil naročnik opozorjen že s strani projektanta. Četudi je šlo za manj zahtevno gradbo, pri kateri izdelava geomehanskega poročila ni običajna, je treba tudi v takem primeru (in morda še posebej v takem primeru) investitorja posebej opozoriti na tveganja, ki jih prevzema, če se loti gradnje brez geomehanskega poročila. Pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja,

Znižana davčna stopnja se uporablja tudi za stanovanja, stanovanjske in druge objekte, namenjene za trajno bivanje, če so del socialne politike. V Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je 11. točka podrobneje obrazložena, med ostalim je v tretjem odstavku pojasnjeno, da je za namene tega člena stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski stavbi ne presega 120 m². Po pojasnilu takratne DURS, št. 4230-236 z dne 28.10.2008 pa se davek po znižani stopnji obračuna tudi pri prodaji, ki jo opravi gradbeno podjetje (investitor) davčnemu zavezancu, ki stanovanje kupuje z namenom nadaljnje prodaje.

V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.

Pri obračunu davka na dodano vrednost od pravdnih stroškov je treba upoštevati, da je bil davek na dodano vrednost do dne 1. 7. 2013 v obsegu 20 %, nato pa 22 %.

Tako kalibratorji (namenjeni za izdelavo umeritvene krivulje) kot kontrole predstavljajo kontrolne materiale, ki se obravnavajo enako kot vzorec pacienta in se kot takšni posredujejo v serijo in analizirajo. Da se kalibrator obravnava enako kot vzorec pacienta, nenazadnje sledi tudi iz tožbenih navedb. Medtem ko je reagent kemikalija, ki je potrebna, da se izpelje reakcija, oziroma ki reagira - bodisi na vzorcu pacienta ali pa na kalibratorju oziroma kontroli, ki se uporabijo enako kot vzorec, in pri tem spremeni svoje (biološko ali kemijsko) stanje. To pa pomeni, da ne glede na njihov namen, kalibratorjev in kontrol ni mogoče uvrstiti med (diagnostične) reagente iz navedene tarifne številke, in s tem tudi ne med proizvode, ki so obdavčeni po nižji davčni stopnji, kot se zahteva v tožbi.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so za presojo v sporni zadevi in za ugotovitev pravno pomembnega dejanskega stanja, bistveni le listinski dokazi in zato je v dokaznem postopku vpogledalo zgolj listinske dokaze, s tem pa je hkrati pojasnilo, zakaj je ostale predlagane dokaze zavrnilo in podrobnejša obrazložitev ter opredelitev do vsakega zavrnjena dokaznega predloga ni bila potrebna. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve po povedanem ne drži. Pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče sodišču prve stopnje očitati arbitrarnosti, kolikor je podalo svojo razlago materialno pravne podlage, ki jo je za presojo v sporni zadevi navajala tožeča stranka sama. Naloga sodišča je, da ugotovljeno dejansko stanje subsumira na ustrezno materialno pravno podlago in poda ob tem tudi razlago materialnih predpisov. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, kako je v pozitivnih predpisih urejena višina DDV za medicinske naprave in pripomočke in potem presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka. Pritožbeni očitek, da je sodišče arbitrarno razlagalo predpise, ko je presodilo, kaj je namen znižane davčne sto

Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Vendar pa to ne pomeni, da je treba postopek ustaviti, oziroma da odločba po tem roku ne bi smela biti izdana. Rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru določa ZDavP-2, je enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, instrukcijski in ne prekluziven. To pa pomeni, da je odločba lahko izdana tudi po preteku predpisanega roka in da iz tega razloga ni nezakonita in da jo je kot takšno treba odpraviti. Razlogi za postopanje po tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu dovoljuje, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne z vročitvijo sklepa o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora, in razlogi za postavitev začasne zastopnice na podlagi 51. člena ZUP, ki jih v izpodbijani odločbi navede davčni organ, so po presoji sodišča utemeljeni in skladni z zakonom, ki v navedenih določbah varuje učinkovit

Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne s predhodno izdanim sklepom o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Navedeno je pomembno za primere, ko davčni organ izvaja nadzor s točno določenim namenom, ko je za učinkovitost oziroma uspešnost nadzora pomemben nenajavljen obisk davčnega inšpektorja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Davčni organ ni vdrl v računalnik, kot to navaja tožnik. V določbah 18. člena ZDS-1, ki določajo pooblastila inšpektorja, je imel podlago tako za pregledovanje podatkov v elektronski obliki, kot tudi za njihovo kopiranje in nadaljnjo obdelavo oziroma analizo (točke 6.a do 6.c petega odstavka 18. člena ZDS-1). Davčni organ torej ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje zakon. Za pregled in kopiranje blagajniških podatkov tudi ni potreboval posebne odredbe sodišča, saj ne gre za kazenski postopek, niti soglasja zavezanca za davek. Ravno nasprotno, zavezanec za davek je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dolžan pred

Vrednostim nadomestila, kot izhajajo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1998), je treba prišteti tudi DDV, saj je tožeča stranka davčni zavezanec.

Pri obračunu nadomestila za uporabo avtorskih del je treba upoštevati tudi 8,5 % davek na dodano vrednost.

V konkretnem primeru je iz pridobljenih računov in podatkov VIES razvidno, da je tožnik pridobival rabljena vozila iz držav članic znotraj EU. Na računih je navedeno, da DDV ni obračunan. Ker gre za dobavo znotraj EU, je potrebno upoštevati določila ZDDV-1, ki obravnavajo obdavčitev blaga znotraj EU.

O stroških pritožbenega postopka v zvezi začasno odredbo je že bilo pravnomočno odločeno in o tem prvostopenjsko sodišče ne bi bilo smelo odločati še enkrat. Obdavčljivi dogodek v davčnem smislu je bila oprava odvetniške storitve, ta pa je bila zaključena najkasneje z zadnjim procesnim dejanjem.

V konkretnem primeru gre za vprašanje ali je vozilo, ki ga je pridobila tožeča stranka, novo in je predmet obdavčitve z DDV ali se šteje za rabljeno in pridobitev tega vozila ni predmet obdavčitve. Po prvi alineji tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 se kopensko motorno vozilo šteje za novo, če je bilo dobavljeno pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, po drugi alineji pa, če z njim ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov.

Brez jedra.