36. člen ZDDV-1

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni. Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto. Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti. V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na pri

Pri izračunu pravdnih stroškov se 22 % DDV odmeri tudi od materialnih stroškov. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP). Tožnica stroška sodne takse v dopolnitvi tožbe niti v vlogi, v kateri je soglašala, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo v sporu, ni priglasila.

Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Sloveniji. V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza.

Pri vprašanju ustrezne konkretizacije trditev o pravno odločilnih dejstvih (in s tem sklepčnosti tožbe) ni odločilno le, kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke, ampak tudi, kakšna je ugovorna aktivnost tožene stranke zoper trditveni temelj tožbe. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga za to, da bi morala tožeča stranka vsebino priloženih računov, iz katerih so jasno razvidni podatki o prodanih artiklih, njihovi količini in ceni, prepisovati še v svoje vloge. Tožena stranka je bila z računi (in ostalimi dokazi - dobavnicami) seznanjena in je imela možnost, da se do njih konkretno vsebinsko opredeli. Zato s pritožbenimi očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je dogovor, da ima tožena stranka pravico do 0,02% popusta, pod pogojem, da bo račune plačevala v roku, pravilno opredelilo kot dogovorjeno ugodnost tožene stranke, ki pa velja le, če bo tožena stranka račune plačevala v dogovorjenih rokih.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje DDV odmeriti tudi od materialnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Po 2. členu OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Sloveniji. Odvetniške stroške je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve. Odvetnik mora obračunati DDV od davčne osnove, določene v skladu s 36. členom ZDDV-1, kar pomeni, da se vanjo vštevajo tudi izdatki, potrebni za izvršitev dela, torej tudi materialni stroški, do katerih je upravičen v skladu s 17. členom ZOdv.

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

Subvencija ni bila namenjena opravljanju tožnikove obdavčljive dejavnosti, marveč za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Tožnik kot nosilec projekta pa je od osebe javnega prava prejel nepovratna sredstva. Tožnik je dobil povrnjena sredstva preko javnega razpisa in dobljene subvencije in tako gre za neobdavčljivo dejavnost, od katere si tožnik ne more odbijati DDV, saj se dejavnost izvaja v javnem interesu. V obravnavanem primeru za transakcije, ki so opravljene v korist organa oblasti, ki je dal subvencijo in se tako obravnavana subvencija ne odraža v ceni na stopnji končne potrošnje. Davčni zavezanec ima pravico do odbitka DDV tudi od računov s prilogami, ki so sicer formalno pomanjkljivi, vendar pod pogojem, da vsebujejo najmanj takšne podatke, ki davčnemu organu omogočajo, da preveri ali so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ je pravilno ocenil, da obravnavani računi s prilogami ne zadostujejo formalnim pogojem iz 6. in 8. točke 82. člena ZDDV-1 (količina in vrsta dobavljenega blaga ter davčna osnova, od katere se obračuna DDV oz. cena na enoto brez DDV) in da jih tudi s vsebinskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti ter je bil s te

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov". Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine. Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV. Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.

Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1. Gre za zlorabo davčnih predpisov, z namenom omogočanja prehoda sistema obdavčitve z DDV iz splošne ureditve na posebno ureditev, s čimer je bil tožnik seznanjen in je v predmetni zadevi izkazan tožnikov subjektivni element

Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).

Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni rabljenih osebnih vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je dejavnost opravljal na črno (5 alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC), bil pa je tudi sam gospodar posla, ne pa njegovi sorodniki, kot to navaja tožnik.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali za zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi, opustitev izvedbe glavne obravnave pa je le (protispisno) utemeljena z argumentom, da relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, čeprav je tako iz same sodbe kot tudi iz vlog revidenta očitno, da je revident določeni ugotovitvi dejstev in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene stranke oporekal s tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev ter mu posledično očital, da predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu z ZUS-1. Taka opustitev obrazložitve, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena, pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (93. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je glede na spornost dejanskega stanja treba izvesti glavno obravnavo in v primeru, če presodi, da obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti

Davčni organ je pravilno določil davčno osnovo, ko je prihodke tožnika povečal za znesek kupnin, ki jih je tožnik prejel za sporno blago, prodano po hitri pošti pretežno fizičnim osebam v letih 2008 in 2009. Višino teh prihodkov je tudi pravilno ugotovil na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku navzkrižne kontrole pri družbi A. Tožnik bi moral za prodano sporno blago po hitri pošti izdati kupcem račune in obračunati DDV ter ga izkazati v obračunih DDV-O v skladu z prvim odstavkom 87. člena ZDDV-1. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, če izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje. Eden izmed pogojev je, da davčni zavezanec razpolaga z računom, ki ima vse zakonsko predpisane sestavine. Tožnik zahtevane poslovne dokumentacije ni predložil in tudi ni predložil računov za nabavo blaga, ki je bilo prodano pretežno fizičnim osebam in za katere tožnik tudi ni imel evidentiranih prihodkov. Tožnik tako ni izkazal obračuna in plačila vstopnega DDV in tako tudi ne more uveljavljati pravice do odbitka DDV.

Davčni organ je tožniku naložil plačilo DDV od prodaje vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi in zaradi česar mu je naloženo plačilo DDV po splošni ureditvi. Zato mora od prodaje obravnavanih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je sam obračunal) in med DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati.

V konkretnem primeru je iz pridobljenih računov in podatkov VIES razvidno, da je tožnik pridobival rabljena vozila iz držav članic znotraj EU. Na računih je navedeno, da DDV ni obračunan. Ker gre za dobavo znotraj EU, je potrebno upoštevati določila ZDDV-1, ki obravnavajo obdavčitev blaga znotraj EU.

Iz listin upravnega spisa ni jasno razvidno, od koga je tožnik prejel dobave po spornih računih, dejstvo pa je, da je bila dobava opravljena. Tako ni sporno, da so bila vozila dejansko dobavljena tožniku in da so bila uporabljena za namene njegovih obdavčljivih transakcij in sicer za njihovo prodajo kupcem po komisijski pogodbi. Računi imajo tudi vse obvezne sestavine, ki jih nalaga 82. člen ZDDV-1. Ob takem stanju stvari, kot je obravnavana, pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev oz. dobava opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa v pozitivni zakonodaji niso določeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožniku naložil plačilo izstopnega in vstopnega DDV. Ker je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče uveljavljati zgolj na podlagi računa, ki vsebuje vse predpisane sestavine, je že iz navedenih razlogov pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku ne prizna vstopni DDV. Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zadostuje že, da račun, na podlagi katerega se uveljavlja pravica do odbitka, nima predpisanih sestavin.

Zneski na mesečnih računih, ki jih je izdala tožeča stranka, ne odražajo obsega dejansko opravljenih storitev. Pojasnilo, da je tako ravnala, ker gre pri koncesijski pogodbi za enovito pogodbo, katere sestava je v izključni pristojnosti pogodbenih strank, ni ustrezno. Davčni predpisi, med njimi tudi 12. člen ZDDPO-2 in na njegovi podlagi uporabljeni SRS, so obvezni. Če torej tožeča stranka pri sklenitvi koncesijske pogodbe ni upoštevala davčnih predpisov, to ne pomeni, da ji slednjih zato ni treba uporabiti. Pri tem ne gre prezreti, da je davčni organ vrednost storitve upošteval v višini, kot jo je določila sama tožeča stranka, le da jo je preračunal na ugotovljeni dejanski obseg opravljene storitve, ki se nanaša na gradbeno storitev obnove cest. Temu ustrezno je, upoštevaje tako 33. kot 36. člen ZDDV-1, obračunal tudi DDV.