88. člen ZDDV-1

Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.

Prva tožeča stranka s tožbo izpodbija tako prvostopenjsko kot pritožbeno odločbo. V upravnem sporu se v skladu z 2. členom Zakona ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Ker je izpodbijani sklep (točka II v celoti in IV. točka - v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko) z drugostopenjsko odločbo odpravljen, prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeni točki izpodbijanega sklepa, ker si s tem ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja ter ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev tožbe. O tem, ali bo davčni organ drugi tožnici vrnil zahtevani presežek DDV, ob ugotovljenem dejstvu, ki izhaja iz davčnih evidenc, da ima druga tožnica zapadle davčne obveznosti, da je o vračilu presežka DDV v primeru, kot je obravnavani, ko se tožnica ne strinja z obvestilom o pobotu, je nedvomno potrebno odločiti z upravno odločbo. V primeru, kot je obravnavani, ko je davčni organ z odločbo zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo presežka DDV, za kar je razloge pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ni kršil materialno pravo in ni storil bistvene kršitve pravil postopka in je določbe

Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

Okoliščina, da iz opisa dejanja izhaja tudi, da je V. K. kot odgovorna oseba prekršek storil kot direktor pravne osebe, je dejanska okoliščina in ne konkretni izvršitveni znak tega prekrška. Kdo je storilec prekrška, je namreč odvisno od tega, kdo je v konkretni pravni osebi zadolžen za oddajo davčnih obračunov, kar je dejansko vprašanje, ki ga bo moralo sodišče prve stopnje dodatno razjasniti v ponovljenem postopku.

Ker je bila tožnica s plačilom DDV-ja zaradi neplačila tega davka v letu 1999 ves čas v zamudi, so se pravilno, ne glede na navedbo tožnice, da plačuje tekoče obveznosti, poravnavale najprej najstarejše obveznosti.

Določba 7. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP je pravna podlaga za plačilo davka na dodano vrednost kot občasnega stroška stečajnega postopka v zvezi s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, ne pa tudi za plačilo davka na dodano vrednost v zvezi s pravnimi posli, ki jih je stečajni dolžnik opravil med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka.

V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost mora davčni zavezanec davčnemu organu predložiti obračun DDV, ki mora vsebovati vse podatke potrebne za izračun davka. Davčni zavezanec mora v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZDDV-1 obračunati davčno obveznost v davčnem obdobju, ki je praviloma koledarski mesec. Na podlagi petega odstavka 89. člena ZDDV-1 se za davčnega zavezanca, nad katerim se začne stečajni postopek, davčno obdobje konča na dan pred začetkom stečajnega postopka. Obračun je dolžan zavezanec v takem primeru predložiti v 60 dneh po začetku davčnega obdobja.

Tožeča stranka računa z dne 3. 12. 2009 ni predložila zahtevi za izplačilo sredstev, vloženi dne 7. 12. 2009, zato je upravni organ zahtevo za plačilo zavrnil, ker ni bila skladna z razpisom in odločbo o odobritvi sredstev. Pri tem je pravilno presodil verodostojnost računa glede na pravila, ki vežejo izdajatelja računa v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti.