70. člen ZDavP-2

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov. Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz nas

Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sp

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni bilo odločeno, o njej pa tudi sicer Ministrstvo za finance ne bi smelo odločiti. Posledično pa navedeno tudi ni del sodne presoje v tem upravnem sporu.

Na podlagi določbe 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi.

Finančni organ je ugotovil, da tožnica ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obravnavanem obdobju v skladu z določili ZPIZ-2. Finančni organ pa izvaja le nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov zavezancev, v skladu z določili Zakona o davčnem postopku in se ne more spuščati v zavarovalna razmerja med zavarovancem in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Po določilu 1. člena ZPP redno sodišče odloča v sporih o osebnih in družinskih razmerjih ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilno-pravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Pravila ZPP se uporabljajo tudi v primerih, kadar je ena od pravdnih strank država ali občina, vendar le, če proti nasproti drugi stranki ne nastopa kot oblastveni organ. V postopku odmere davka pa davčni upravičenec proti davčnemu zavezancu nastopa kot oblastni organ. Kadar je tako, tako pa je tudi v predmetni zadevi, pristojnost rednega sodišča ni podana.

Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.

V predpostovkovni fazi se še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožnika s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Tak upravni spis, oziroma dokumenti upravne zadeve, v času davčne preiskave v navedeni obliki torej sploh niso obstajali in kot taki niso bili vodeni, zato tožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP, ne kot stranka, ne kot tretja oseba ob izkazanem pravnem interesu. Ker je DURS zahtevo za vpogled v listine, ki se nanašajo na osebne podatke tožnika, zavrnil, je tožnik vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1. V obravnavani zadevi gre za pritožbo posameznika iz 3. alinee prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev ZVOP-1, odstopiti v pristojno poslovanje Informacijskemu pooblaščencu. Zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi b

Šesti odstavek 57. člena ZDavP-2, ki napotuje na smiselno uporabo 54. člena ZDavP-2, ki ureja možnost davčnega zavezanca, da predloži popravljen davčni obračun, če je davčno obveznost izkazal previsoko, je treba razlagati tako, da tudi v primerih, ko se davek plačuje na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, obstaja možnost predložitve popravka obračuna, vendar pa ima to možnost le plačnik davka, če naknadno ugotovi, da je v predloženem obračunu davčnih odtegljajev davčno obveznost izračunal, odtegnil in plačal previsoko, glede na obveznost, ki bi jo bil dolžan plačati na podlagi zakona o obdavčenju, ne pa tudi davčni zavezanec. Postopek za vračilo davka je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek in torej ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega velja sodna pristojnost sodišča splošne pristojnosti

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala vračilo davka, za kar je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča.

Tožeča stranka je zahtevala zadržanje začete davčne izvršbe, česar pa glede na določilo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti, z izpodbijanim sklepom, s katerim je davčni organ zavrnil takšno zahtevo tožeče stranke, pa očitno ni poseženo v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.