40. člen ZDDV-1

Oškodovana družba tako ob plačilu računa, ki nima podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, nima pravice do odbitka v tem računu prikazanega DDV. To pomeni, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV.

Obveznost obračuna davka je vezana na obdavčljivi dogodek, zato ni bistveno, ali je bila za storitev – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne.

Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV. Način poslovanja tožnika bi sicer lahko predstavljal eno izmed okoliščin, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v transakcijah goljufije oziroma zlorabe sistema DDV, vendar le, če bi davčni organ ta očitek oprl na tožnikovo siceršnje poslovanje. Tega pa davčni organ v postopku sploh ni ugotavljal. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika ne zadošča za zaključek, da bi moral vedeti za goljufijo sistema DDV v primeru posameznih transakcij.

Pri obračunu davka na dodano vrednost od pravdnih stroškov je treba upoštevati, da je bil davek na dodano vrednost do dne 1. 7. 2013 v obsegu 20 %, nato pa 22 %.

Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo. Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni. Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri r

Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev o zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožnika. Ttudi odgovor na to vprašanje je pritrdilen.

V tej zadevi je priznanje DDV kot izdatka najprej vprašanje uporabe ZBPP in ZOdvT ter s tem povezane dileme, ali je organ za BPP dolžan priznati odvetnikove izdatke (torej tudi DDV) le v zahtevani višini ali pa sme v delu, ki se nanaša na DDV, odločiti preko zahtevka (to bi sicer pomenilo, da tudi glede drugih izdatkov stroškovnik ni nujno okvir odločanja). Ker revizija preko ustrezno postavljenega pravnega vprašanja tega vidika ne odpira, so posledično vprašanja od 1 do 6 zaradi okoliščin konkretnega primera nebistvena.

Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. - V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.

Uporabnik, ki je javno predvajal fonogram, ne da bi predhodno pridobil dovoljenje za uporabo, je dolžan plačati DDV od utemeljeno zaračunanega (prisojenega) nadomestila za uporabo fonograma. Z uporabo fonograma je bil promet izvršen, ne glede na to, da dovoljenja za uporabo ni imel.

Dokazno breme, da se je stranka pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali da je namen opustila brez utemeljenega razloga, je na oškodovani stranki (tožnici). Pri tem je treba permisivno razlagati okoliščine, ko je odstop utemeljen oziroma restriktivno okoliščine, ko je odstop neutemeljen. DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedenima določbama ZDDV-1 DDV v višini 22 % obračunalo zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013.

Uporabnik, ki je avtorska dela uporabil, ne da bi pred tem s kolektivno organizacijo sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, je DDV od utemeljeno zaračunanega nadomestila za uporabo avtorskih del dolžan plačati. Z uporabo avtorskih del je bil promet izvršen, ne glede na to, da pogodba o uporabi avtorskih del ni bila sklenjena.

DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Sodišče prve stopnje bi zato moralo DDV v višini 22 % obračunati zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013. Za storitve, ki so bile opravljene pred navedenim dnem, pa bi moralo obračunati 20 % DDV. Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. S tem trenutkom sme torej pooblaščenec odvetnik zahtevati plačilo nagrade od svoje stranke. Zato je potrebno šteti, da je bila najkasneje z vložitvijo tožbe oziroma druge vloge opravljena tudi storitev. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožeča stranka plačala oziroma dejansko založila sredstva za drugo toženo stranko. Stranka svojemu trditvenemu bremenu ne zadosti, v kolikor se zgolj sklicuje na dokazno listino ali drug dokaz, ne pojasni pa, kaj natančno bi iz te listine oziroma dokaza naj izhajalo.

Tožena stranka je tožniku priznala DDV po stopnji, ki je veljala na dan, ko je bila odvetniška storitev opravljena. Odločitev o višini stopnje DDV je odvisna od določb ZDDV-1. V zadevi, kot je obravnavana, je relevantna ugotovitev, kdaj je bila odvetniška storitev opravljena. Področni prepisi, ki se nanašajo način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov za opravljeno pravno storitev, na drugačno odločitev glede uporabe stopnje DDV ne morejo vplivati. Tožnik je po končani opravi storitve v skladu z 40. členom ZBPP predložil organu za BPP napotnico in priložil stroškovnik, v katerem je tudi sam obračunal 20 % DDV glede na stopnjo, ki je veljala v času, ko je bila storitev opravljena. Dejstvo, da je odvetnik v skladu z ZBPP izdal račun šele po prejemu sklepa o nagradi, ta pa je segal že v čas, ko je glede obdavčitve z DDV že veljala nova (višja) davčna stopnja, ne vpliva na odločitev glede višine stopnje DDV oz. ne spremeni okoliščin glede trenutka, kdaj je bila storitev opravljena po ZDDV-1.

V konkretnem primeru je iz pridobljenih računov in podatkov VIES razvidno, da je tožnik pridobival rabljena vozila iz držav članic znotraj EU. Na računih je navedeno, da DDV ni obračunan. Ker gre za dobavo znotraj EU, je potrebno upoštevati določila ZDDV-1, ki obravnavajo obdavčitev blaga znotraj EU.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanja odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti oz. missing traderji, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov, iz objektivnih okoliščin pa prvostopenjski organ (in tožena stranka) zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča Evropske unije.

V konkretnem primeru gre za vprašanje ali je vozilo, ki ga je pridobila tožeča stranka, novo in je predmet obdavčitve z DDV ali se šteje za rabljeno in pridobitev tega vozila ni predmet obdavčitve. Po prvi alineji tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1 se kopensko motorno vozilo šteje za novo, če je bilo dobavljeno pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, po drugi alineji pa, če z njim ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov.