129. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?" 2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

FURS postopek o prekršku vodi v svojstvu prekrškovnega organa iz drugega odstavka 45. člena ZP-1 in ne kot davčni organ po ZDavP-2 oziroma ZFU, kar velja tudi v primeru, ko vodi prekrškovni postopek za prekršek, ki je določen v davčnem predpisu (npr. ZFU). Tudi postopek za davčni prekršek je namreč prekrškovna in ne davčna zadeva. Posledično se določba 85.a člena ZDavP-2 na vročanje aktov, izdanih v hitrem postopku o prekršku, ne razteza, kar pomeni, da je FURS te akte na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 dolžan vsem naslovnikom (tudi pravnim osebam) vročati ob smiselni uporabi ZUP.

Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2). Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2. Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo preds

Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka. Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.

Tožnik ni obvezno zavarovan pri zavezancu v skladu z ZPIZ-2 (14. člen ali 15. člen ZPIZ-1) za poln delovni čas nepretrgoma najmanj pet mesecev. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zavarovan na navedeni podlagi le za 20 ur dela in skrajšani delovni čas v skladu s 50. členom in 51. členom ZDSP-1. Zakonskega pogoja ne izpolnjuje oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela plačila za izgubljen dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po ZDSP-1.

Poziv na predložitev poslovne dokumentacije je potrebno obravnavati kot uradno dejanje davčnega organa, namenjeno odmeri davka, ki je pretrgalo tek petletnega relativnega zastaralnega roka za zastaranje pravice do odmere DDV. Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 in 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžna plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost. Dejanska ali nameravana uporaba blaga opredeljuje obseg začetnega odbitka, do katerega je upravičen davčni zavezanec (kar ureja določba prvega odstavka 63. člena ZDDV-1), in obseg morebitnih popravkov v naslednjih obdobjih (68. in 69. ZDDV-1), ni pa to relevantno (že) v zvezi s samim nastankom pravice do odbitka. Formalni prenos – vknjižba v zemljiško knjigo, (lastninske) pravi

Za izdajo odmerne odločbe je moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravici do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.

Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena, prikrajšan tudi na premoženjskem področju. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov.

Po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča druge stopnje, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal davek od prisojenega nadomestila, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem dolžnikovega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč tudi ob upoštevanju ugovora delne izpolnitve terjatve materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Upoštevati je namreč treba, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (upniku) seveda pripada celotno prisojeno nadomestilo po 72. členu ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek. Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Ker je dolžniku uspelo dokazati, da je davčni odtegljaj za upnika obračunal in p

V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.

Če davčni organ pri opravljanju nadzora ugotovi, da obračun davka ni bil predložen ali da iz predloženega obračuna davka izhajajo možne nepravilnosti, zavezanca za davek povabi, lahko tudi po telefonu, da predloži obračun davka, popravljen obračun davka oziroma predloži pojasnilo oziroma dokazilo v zvezi z zadevo. Tožnik, ki je bil odvetnik, je prenehal opravljati samostojno dejavnost. V postopku pa ni predložil dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil prenos podjetja ali dela podjetja na hčerko opravljen oziroma, konkretno katera sredstva naj bi hčerka kot prevzemnica prevzela in uporabljala za namene opravljanja dejavnosti. Slednje je potrebno, da bi lahko govorili o prenosu podjetja.

Ker po (pravnomočni) ugotovitvi davčnega organa predpisani pogoj iz 6. člena ZDDPO za oprostitev plačila davka ni bil izpolnjen, je (ex tunc) nastopila izvršljivost obračuna in s tem podlaga za davčno izvršbo. V primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti, se izda ugotovitvena in ne odmerna odločba. Odgovornost družbe za upravljanje za obravnavano davčno obveznost sledi iz povezave določbe 136. člena ZISDU-1 še z drugimi določbami istega zakona, ki opredeljujejo njen položaj, zlasti povedna določba 124. člena ZISDU-1. Pri davkih gre (v vsakem primeru) za takšno obveznost vzajemnega sklada, za katero je kot družba za upravljanje odgovorna. Tek zastaralnega roka je pretrgalo Obvestilo o neplačanem davku, ki je bilo poslano pravni prednici tožeče stranke in se res nanaša na davčne obveznosti vzajemnega sklada B., vendar iz Obvestila dovolj jasno sledi, da se o neplačanih obveznostih vzajemnega sklada obvešča družbo za upravljanje ter da je družba za upravljanje tista, ki se jo poziva k plačilu dolžnega zneska skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

O zahtevi za vračilo preveč plačanega davka se odloča v upravnem postopku, v katerem se zahtevano preplačilo bodisi vrne brez odločbe v z zakonom določenem roku, brez ali z zavarovanjem izpolnitve obveznosti, če je potreben poseben postopek za ugotovitev upravičenosti do vračila, sicer pa se šteje, da je zahteva zavrnjena in je zato možno uporabiti pravna sredstva, ki jih ZUP in ZUS-1 predpisujeta v primeru molka organa.

Ko pride do spora o upravičenosti do vračila presežka DDV (ko pride do neskladja med zasebnim in javnim interesom) in se dvomi v utemeljenost vloge za vračilo ali se celo ugotovi, da vloga ni utemeljena, je treba šteti zahtevo za vračilo kot vlogo stranke, o kateri je treba izdati upravno odločbo. Če davčni organ v roku 60 dni od vložitve zahteve za vračilo ne naredi ničesar, kar mu nalaga zakon: ne vrne presežka DDV, ne izda zavrnilne odločbe, ne zahteva dopolnitve vloge oziroma ne zahteva zavarovanja, lahko davčni zavezanec vloži pritožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Plačnik davka ter njegove obveznosti so določene v davčni zakonodaji. Gre za kogentne določbe, ki jih s pogodbo ni mogoče spreminjati. Na podlagi predložene dokumentacije in izjav, ki sta jih v postopku podala najemodajalka ter tožeča stranka kot najemojemalka, davčni organ pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 2007 fizični osebi plačevala mesečno najemnino, ne da bi obračunala in plačala davčni odtegljaj, čeprav bi to morala storiti v skladu z določbami 130. člena ZDoh-2 in 281. člena ZDavP-2 kot izplačevalka dohodka fizični osebi in plačnik davka, davčnemu organu pa (skladno z 284. členom ZDavP-2) najpozneje na dan izplačila dohodka predložiti obračun davčnih odtegljajev. Začetek davčnega postopka z vročitvijo sklepa o davčnem nadzoru zakon predpisuje le za inšpekcijski nadzor, ne pa tudi za nadzor obračunov davka na podlagi 129. člena ZDavP-2.