VSL Sodba VII Kp 56341/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso 300 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po prvem odstavku 323. člena KZ-1 mu je izreklo kazen 1 leta zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist tako, da se 1 dan zapora nadomesti z 2 urama dela, ki jih mora opraviti v obdobju 3 let od izvršljivosti sodbe. Po 48. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi prepoved vožnje motornega vozila A in B kategorije za čas 1 leta in 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe, vanjo se všteje čas, ko je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje od 18. 10. 2019 do 30. 12. 2020. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca A. A. in B. B. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornica obdolženega iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču pred spremenjenim senatom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica graja odločitev prvostopnega sodišča, da glavno obravnavo (GO) 22. 6. 2021 opravi v nenavzočnosti obdolženca, tisto 23. 2. 2023 pa brez navzočnosti obdolženca in njegove zagovornice, ob tem, da zagovornici vabilo na narok sploh ni bilo vročeno, obdolženi pa je svoj izostanek opravičil. S tem naj bi bila kršena pravica do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije (URS), s čimer je sodišče skušalo obdolženca prisiliti, da si vzame novega zagovornika.

5Prvostopno sodišče je svojo odločitev obrazložilo v 4. točki izpodbijane sodbe. Glede naroka 22. 6. 2021 je navedlo okoliščine, ki jih ugotavlja tudi pritožbeno sodišče: da je obdolženi bil v redu povabljen (zapisnik GO 25. 5. 2021), vendar nanjo ni prišel; da je zagovornica na samem naroku povedala (zapisnik GO 22. 6. 2021), da obdolženec na glavno obravnavo ni prišel zaradi zdravstvenih razlogov in da soglaša, da se mu sodi v nenavzočnosti; da je bil obdolženec na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem že zaslišan (na GO 9. 3. 2021); da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna (zaslišana je bila le postranska priča L. L.) ter da je bila na glavni obravnavi navzoča tudi zagovornica. Na tej podlagi je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da so podani pogoji za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca, česar pritožnica konkretno niti ne izpodbija.

6Tudi glede glavne obravnave 23. 3. 2023 je prvostopno sodišče navedlo okoliščine, ki jih ugotavlja tudi pritožbeno sodišče: da je bil obdolženi pravilno vabljen in opozorjen na posledice svojega izostanka; da je sicer predlagal, da se glavna obravnava zaradi odsotnosti zagovornice odloži, ker pa je bil narok glavne obravnave zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti zagovornice že večkrat odložen, ga je sodišče izrecno večkrat pozvalo, da si zagotovi navzočnost drugega odvetnika; da formalna obramba v tej zadevi ni obvezna; da je obdolženi bil na glavni obravnavi 23. 8. 2023 seznanjen, da je dokazni postopek končan in so na naslednjem naroku predvidene (le) zaključne besede; da je narok glavne obravnave bil preložen prav na prošnjo substituta zagovornice ter da je ob razpisu novih narokov glavne obravnave bila upoštevana predvidena odsotnost zagovornice utemeljene z zdravstveno dokumentacijo. Ker si obdolženi kljub pozivom sodišča v roku šestih mesecev, ni poiskal pomoči novega zagovornika je prvostopno sodišče ocenilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženega, pri čemer se je oprlo tudi na pravico obdolženega in oškodovancev do sojenja v razumnem roku.

7Pravica do proste izbire zagovornika je celo v primeru obvezne formalne obrambe lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Kljub temu, da je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom in da bo ta praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam, pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika mora sodišče tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani (VSRS Sodba I Ips 49475/2015 s 15. 10. 2020, tč. 8 in 9).

8Obdolžencu je med celotnim dokaznim postopkom bila zagotovljena učinkovita obrambo s pomočjo zagovornice, saj je bila na narokih navzoča odvetnica C. C. oziroma njen substitut odvetnik dr. D. D., na predzadnjem izvedenem naroku za glavno obravnavo je bilo naznanjeno, da je dokazni postopek končan in da bo sporni narok, 23. 3. 2023, namenjen le še zaključnim besedam. Ko je zaradi bolezni zagovornice prišlo do štirikratnega prelaganja naroka in ko je bil obdolženi izrecno pozvan, da si poišče drugega zagovornika, je prvostopno sodišče utemeljeno opravilo presojo med interesi izvedbe tega kazenskega postopka (kamor sodi tudi pravica obdolženega in oškodovancev do sojenja v razumnem roku) na eni strani in pomenom zagotovljene formalne obrambe v zadevi, kjer ta ni obvezna, in s tem povezanim pomenom zaupnosti razmerja med obdolžencem in zagovornico. Glede na vse opisane okoliščine zadeve je pravilno zaključilo, da so podani pogoji za opravo glavne obravnave v odsotnosti obdolženca. Postopek je bil z dokaznega vidika zaključen, za več kot pol leta se je odlagala le še končna odločitev, obdolženi pa je imel dovolj možnosti poiskati si drugega zagovornika in dovolj časa, da bi se ta lahko pripravil na obrambo. Zatrjevana kršitev zato ni podana. Pritožničina navedba, da ni prejela vabila na sporni narok je po eni strani v luči zgoraj navedenega nepomembna za pravilnost odločitve v zvezi z nenavzočnostjo obdolženca, po drugi strani pa sicer formalno drži, vendar je iz komunikacije med njo in prvostopnim sodiščem (od l. št. 827-838) razvidno, da je bila z narokom in odločitvijo prvostopnega sodišča, da naroka ne preloži, seznanjena in bi lahko zagotovila tudi formalno obrambo s substutucijo.

9Pritožnica v zvezi s spremembo obtožnega predloga s 1. 3. 2022, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo kot dovoljeno, zatrjuje kršitev postopka in pravic obrambe, ker se o tej spremembi ni izjavila tudi obdolženčeva zagovornica. V zvezi s tem je obdolženi na naroku 23. 8. 2022 izjavil, da je bil s to spremembo obtožnega predloga seznanjen (v zapisniku je kot datum spremembe naveden 3. 3. 2022, kar je datum prejema navedene spremembe na Okrajnem sodišču v Ljubljani), da jo je razumel in da nima ničesar več dodati svojemu zagovoru, na naroku pa je bil kot substitut obdolženčeve zagovornice navzoč odvetnik dr. D. D., tako da zatrjevane kršitve niso podane.

10Jedro pritožbe se nanaša na dokazno oceno izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. E. E. z 12. 2. 2020 (l. št. 149-164; v nadaljevanju: izvedensko mnenje), z dopolnitvijo s 17. 2. 2022 (l. št. 725-728; v nadaljevanju: prva dopolnitev izvedenskega mnenja) in s 30. 5. 2022 (l. št. 775-778; v nadaljevanju: druga dopolnitev izvedenskega mnenja) in mnenj dipl. ing. F. F. »Analiza videoposnetka nadzorne kamere Kemofarmacije« z 11. 6. 2020 (l. št. 283-312; v nadaljevanju: »Analiza videoposnetka nadzorne kamere«) in »Mikrolokacija mesta trčenja - prometna nezgoda 18. 10. 2019« z 20. 2. 2021 (l. št. 570-574; v nadaljevanju: »Mikrolokacija mesta trčenja«). Oba sta bila tudi zaslišana: E. E. 15. 9. 2020, prepis zvočnega posnetka na l. št. 468-482 in F. F. 25. 5. 2021, prepis zvočnega posnetka na l. št. 622-629.

11Obdolžencu je bilo omogočeno, da je s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri (izvedene priče F. F.) izpodbijal dokazno vrednost izvedenskega mnenja izvedenca, ki ga je postavilo sodišče (izvedenec E. E.), tako v metodološkem kot vsebinskem pogledu, pa tudi glede (ne)pravilnosti izvida. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do »Analize videoposnetka nadzorne kamere«, ne vzdrži, saj je iz točk 20.-24. izpodbijane sodbe razvidno, da je prvo sodišče ne samo korektno povzelo F. F. ugotovitve in zaključke, pač pa jih je tudi soočilo z ugotovitvami in zaključki E. E. in se opredelilo, zakaj sledi slednjemu.

12Pritožnica graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Večkrat navaja, da se prvostopno sodišče do mnenja F. F., ki je sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod, promet, motorna vozila in avtomobilske stroke, torej strokovnjak s primerljivim znanjem kot izvedenec E. E., ni opredelilo, predlog obrambe za postavitev novega izvedenca pa neutemeljeno zavrnilo, kar predstavlja kršitev pravice do obrambe (29. člen URS) in načela kontradiktornosti (22. člen URS). Predlagani dokaz bi moral biti izveden, saj je materialnopravno relevanten in je obramba v svoji vlogi 5. 4. 2022 opredelila diametralno nasprotje glede opredelitve krivca za prometno nezgodo – E. E.: obdolženi, F. F.: oškodovanec.

13Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Mnenje drugih izvedencev se zahteva, če so v mnenju izvedencev (1) nasprotja ali (2) pomanjkljivosti ali (3) če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, ob dodatnem pogoju, (4) da se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (258. člen ZKP). Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje z mnenjem drugih izvedencev je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem (VSRS Sodba I Ips 44018/2021 s 6. 4. 2023, tč. 9).

14Prvostopno sodišče je svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z oceno, da je bilo delo E. E. popolno, strokovno, prepričljivo, razumljivo in utemeljeno; da je v izvedenskem mnenju in zaslišan na glavni obravnavi svoje navedbe ustrezno in prepričljivo predstavil ter razjasnil na kakšni podlagi slonijo njegove ugotovitve; da je logično in smiselno odgovarjal na vprašanja obrambe, državnega tožilstva in pooblaščencev oškodovancev; da se je opredelil do mnenja F. F.; da v njegovem mnenju sodišče ni zasledilo nikakršnih vrzeli, ki bi jih bilo treba odpraviti ali nadomestiti s postavitvijo novega izvedenca ter da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in postavitev novega izvedenca ne bi doprinesla k njegovi razjasnitvi. Na kritiko izvedenskega mnenja je pravilno reagiralo z dvakratno zahtevo po njegovi dopolnitvi in zaslišanjem izvedenca prav v zvezi s stališči v obeh F. F. mnenjih in njegovi izpovedbi. Ugotovitve in zaključke E. E. in F. F. je v dokazni oceni ne le medsebojno soočilo, pač pa jih je povezalo z izpovedbami prič, zlasti oškodovanca, voznika mopeda-dvokolesa Piaggio ZIP 50 41 (v nadaljevanju: skuter) A. A. in policistov G. G. in H. H., izvedenskim mnenjem o poškodbah obeh oškodovancev izvedenca medicinske stroke - travmatologije doc. I. I., dr. med. z 2. 11. 2018 (l. št. 460-466), izvedenskim mnenjem izvedenke toksikologije dr. M. M., univ. dipl. kem. z 12. 1. 2021 (l. št. 534-537) ter lastnimi zaznavami.

15V zvezi z izvedbo dokaza na GO 23. 8. 2022 z vpogledom v sekvenčne fotografije posnetka z videonadzorne kamere Kemofarmacije, upočasnjen posnetek na 25 % hitrosti, upočasnjen posnetek na 50 % hitrosti ter posnetek zemljevidov (v prilogi na USB ključku) pritožnica navaja, da se je prvostopno sodišče postavilo v vlogo izvedenca prometne stroke in brez ustreznega strokovnega poznavanja tega področja izvedenstva ugotovilo, da so posnetki skladni z ugotovitvami v izvedenskem mnenju E. E. Kljub nasprotnim ugotovitvam F. F. je pritrdilo E. E. S tem je odločalo o utemeljenosti in teži argumentov, o katerih samo nima dovolj strokovnega znanja, saj je zato izvedenstvo predhodno sploh odredilo, in gre za bistveno kršitev pravice do poštenega sojenja in do obrambe.

16Sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje, ki terja pritegnitev izvedenca, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca. Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. (Up-460/14-26 s 5. 3. 2015, tč. 14) Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze in na izvedensko mnenje ni vezano. Ko sodišče izvaja oceno izvedenskega mnenja tega po naravi stvari ne more opraviti s strokovnim znanjem, kot ga ima izvedenec, ki je bil postavljen prav zaradi potrebe po strokovnem znanju. Iz zgoraj navedenih razlogov te ocene tudi ne more »prenesti« na novo postavljenega izvedenca. Tudi v primeru postavitve novega izvedenca se sodišče znajde v istem položaju, da mora brez zadostnega strokovnega znanja s področja, ki je predmet izvedenstva, obe izvedenski mnenji oceniti po prosti presoji in se odločiti o njuni dokazni vrednosti. Svojo presojo mora opreti na strokovno utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov (Up-234/13-13 s 27. 11. 2014, tč. 9). Prvostopno sodišče je svojo presojo izvedenskega mnenja opravilo v skladu s temi merili in zatrjevana kršitev ni podana. V skladu z metodološkim navodilom drugega odstavka 355. člena ZKP je, kot navedeno v 14. točki te sodbe, vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Prvostopno sodišče je v tem okviru pogledalo posnetek, ki ga izpostavlja pritožnica in v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi napravilo lastne zaključke, kaj lahko razbere iz njega. Gre za običajen način presoje slikovnega dokaznega gradiva, na katerega okoliščina, da je bilo tudi predmet izvedenstva ne vpliva v smislu, da ga sodišče samo sploh ne bi moglo ocenjevati, tudi v smislu presoje logičnosti in prepričljivosti izvedenčevih argumentov, se pa prvostopno sodišče nanj neposredno niti ni oprlo (le na fotografsko gradivo), pač pa posredno preko izvedenskega mnenja.

17Neutemeljen je očitek, da je ocena sodnice, da na posnetku ni mogoče razločiti, po katerem delu cestišča pripelje oškodovanec oziroma ni razvidna nenadna sprememba smeri njegove vožnje, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je glede tega oprlo (tč. 22) na ugotovitve izvedenca E. E., ki jih je podprlo z izpovedbama policistov G. G. in H. H. in na tej podlagi utemeljeno zavrnilo verzijo, ki izhaja iz mnenja F. F. Pritožnica v zvezi s spremembo vožnje oškodovanca navaja, da gre za F. F. ugotovitev, vendar je iz mnenja »Mikrolokacija mesta trčenja« razvidno, da gre za možne variante mesta trčenja in lege na vozišču neposredno pred vstopom v kritično križišče (l. št. 571-572). Hkrati pa pritožnica sama navaja ugotovitev njenega substituta, da posnetek ni »v standardu razločnosti, da bi se točno videl položaj obeh udeleženih vozil.«, torej isto, kot je ugotovila sodnica.

18Glede predložitve barvne fotografije, ki jo je pripravila izvedena priča F. F. in jo je substitut zagovornice vložil v spis na glavni obravnavi 23. 8. 2023 pritožbeno sodišče ugotavlja, da sploh ni bila predlagana kot dokaz.

19Pritožnica graja tudi mnenje prvostopnega sodišča, ki naj bi izhajalo iz 17. točke izpodbijane sodbe, da oškodovanec ni vozil prehitro, saj bi pripeljal prehitro, če bi bila hitrost višja od 100 km/h ter se sprašuje od kje prvostopnemu sodišču takšno strokovno stališče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to mnenje navedeno v povzetku izpovedbe policista H. H., kateri sicer prvostopno sodišče sledi, vendar je glede hitrosti vožnje oškodovanca utemeljeno sledilo mnenju izvedenca E. E. (tč. 21), saj ta temelji na določenih objektivnih podatkih, navedba policista pa se niti ni nanašala na vprašanje, kako hitro je vozil oškodovanec, pač pa na hipotetično situacijo.

20Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 6. točko izpodbijane sodbe so neutemeljene, saj se nanašajo na povzetek zaključkov prvostopnega sodišča, kako in zakaj je prišlo do takšnih zaključkov pa je razvidno iz drugih delov obrazložitve. Z navedbo, da tako E. E. kot F. F. ugotavljata slabo delo policije pritožnica ugotovitev in zaključkov prvostopnega sodišča sploh ne more izpodbiti. Izvedenec je sicer res grajal delo policije, vendar njegov izvid in mnenje ne temelji na napačnih domnevah policije, saj ga je oprl na obstoječe dokazne vire (enake kot jih je upošteval F. F.). Pri tem je pritožbena navedba, da je izvedenec vse svoje meritve in ugotovitve izpeljal z gledišča stojišča kamere in v dnevnem času protispisna, saj iz prve dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec uporabil posnetek narejen »s stojišča videokamere Kemofarmacije« (tč. 3.1.), v drugi dopolnitvi je dodatno pojasnil, da izraz »s stojišča« vključuje tudi višino kamere (prva poved tretjega odstavka na hrbtni strani l. št. 775), iz izpovedbe izvedenca na glavni obravnavi 15. 9. 2020 (prvi odstavek na 13. strani prepisa zvočnega posnetka) pa, da si je kraj nezgode ogledal tudi v nočnem času. Prav tako je protispisna pritožbena navedba, da naj bi le F. F. napravil analizo videoposnetka nadzorne kamere Kemofarmacije na podlagi upočasnjenega posnetka, saj iz druge dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je E. E. razpolagal z istim gradivom kot F. F. in ga tudi uporabil (tč. Ad 1).

21Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 7. točko izpodbijane sodbe, so glede nepotrebnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je v nezgodi udeleženo vozilo Peugeot Boxer vozil prav obtoženi, brezpredmetne. Da v tem odstavku navedene priče samega trka niso videle pa prvostopno sodišče ni spregledalo, s čimer pa izvedba teh dokazov ni postala brezpredmetna, saj so o določenih okoliščinah vedele povedati, prvostopno sodišče pa je tudi jasno navedlo (tč. 12-14 in 16), katere in zakaj je upoštevalo v dokazni oceni. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni dvom v izjave policistov, saj že iz same pritožbene navedbe izhaja, da »nekatere« njihove ugotovitve temeljijo na izpovedbah prič, te pa so, kot rečeno, o določenih okoliščinah vedele izpovedati tudi v sodnem postopku. Da so te priče izpovedale, da sta oškodovanca v trenutku, ko sta ležala na tleh bila brez čelad je brezpredmetno, saj gre za vprašanje, ali sta ju imela na glavi v času trka, o tem pa je prvostopno sodišče zavzelo stališče v 22. točki na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe policista H. H. Glede izpovedbe priče J. J. pa iz 14. točke izhaja prav isto, kot navaja pritožba, da on ni imel pogleda na vožnjo nobenega od udeleženih vozil. Zakaj prvostopno sodišče ne sledi tistemu delu njegove izpovedbe, ko naj bi opisoval vožnjo oziroma mirovanje obtoženčevega vozila pred trkom, je ustrezno utemeljilo tako z razhajanjem z izvedenskim mnenjem ter zagovorom obtoženega kot izkustveno-logičnim sklepanjem. Ali je J. J. stal za obtoženčevim vozilom ali za nekim drugim pa je za ugotavljanje odločilnih dejstev nepomembno.

22Pritožnica nadalje navaja, da naj bi policisti na podlagi sledi in z razgovori ugotavljali, v katero smer naj bi se gibali oškodovančev skuter, čeprav iz izpovedbe policista G. G. izhaja, da je bil kraj dogodka spremenjen in da sledi na vozišču ni bilo zaznati, prič, ki bi videle vožnjo skuterja pred trkom in sam trk pa tudi ne. Podobno glede opiranja na priče graja verodostojnost izpovedbe policista H. H.

23Glede opiranja na priče se je pritožbeno sodišče opredelilo že v 21. točki te sodbe, glede obstoja sledi pa ugotavlja, da iz izpovedb obeh policistov jasno izhaja, katere sledi so bile najdene pa tudi, da so določene sledi sicer zabeležene, vendar po spremembi kraja nesreče (kar je razvidno tudi iz Zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče na l. št. 11-19 in fotografij na l. št. 21-23). Iz izpovedbe H. H. res izhaja tudi, da mikrolokacije trčenja niso mogli ugotoviti, vendar so vse to okoliščine, ki so bile znane in jih je pri izdelavi izvedenskega mnenja izvedenec upošteval, prav tako pa prvostopno sodišče. Navedba, da je mikrolokacijo trčenja in položaj skuterja na vozišču ugotovil F. F. ne vzdrži kritične presoje po eni strani ker iz mnenja »Mikrolokacija mesta trčenja« izhaja več variant, predvsem pa je ta F. F. ugotovitev bila ovržena z izvedenskim mnenjem E. E., končna presoja ugotovitev o mestu trčenja pa je naloga prvostopnega sodišča. Iz 20. točke izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopno sodišče pri tem upoštevalo tako izvedensko mnenje E. E. kot F. F. in da ne glede na to, da se mesta trčenja ne da točno določiti, meje možnega odstopanja ne vplivajo na dejstvo, da je bil obdolženi tisti, ki je trčil v oškodovanca. Kot že rečeno, pa je to svojo ugotovitev podprlo tudi z drugimi dokazi, zlasti izvedenskim mnenjem o nastanku poškodb oškodovancev, ki se sklada z ugotovitvami E. E.

24Prvostopno sodišče se je, na podlagi E. E. izvedenskega mnenja tudi opredelilo do hitrosti vožnje oškodovanca in dejstva, da ni vozil po kolesarski stezi, kjer bi, glede na vozilo, v skladu s predpisi moral voziti. Glede prvega je sledilo ugotovitvi, da je vozil z višjo hitrostjo od dovoljene za skuterje, okrog 40 km/h, kar je podobno ugotovitvam F. F., vendar utemeljeno zaključilo (tč. 26), da višja hitrost ne more biti v vzročni zvezi z nastankom prometne nezgode. Voznik pri zavijanju v levo usmerja pogled v nasprotno smer in ocenjuje razdaljo ter hitrost bližajočega se vozila ter na tej podlagi sprejme odločitev ali lahko zavije ali ne more zaviti v levo, glede na okoliščine v obravnavani zadevi (bližina skuterja; luči katerega je opazil že 100 m pred križiščem) pa je takšno ravnanje omogočalo oceno s kakšno hitrostjo se približuje in kje se nahaja. Svojo presojo je oprlo še na ugotovitev o obdolženčevi vozniški izkušenosti in vinjenosti, kar oboje le še podkrepi pravilnost zaključka. Glede drugega je pravilno upoštevalo omejen domet načela zaupanja v cestnem prometu, da so udeleženci v prometu glede na splošna pravila previdnosti v prometu dolžni računati tudi s kršitvami cestnoprometnih predpisov ko gre za tipične in pogoste oblike prometne nediscipline, ter da je vožnja oškodovanca (vožnja po cestišču namesto po kolesarski stezi) bila prav primer take nediscipline.

25V zvezi z uporabo čelad pritožnica navaja, da obdolženi vztraja pri tem, da oškodovanca nista imela ustreznih čelad in da tudi nista bili pripeti. Kot navaja sama pritožnica izvedenec E. E. ni mogel ugotoviti, zakaj je oškodovancu snelo čelado, čemur sledi tudi prvostopno sodišče (tč. 22), izvedenca pa graja, ker da ni upošteval pričanja oškodovanke B. B., da je imela na glavi čelado od A. A., torej oškodovanca in ni jasno, čigavo je potem imel on. Iz izpovedbe B. B. sledi le, čigavo čelado je nosila ona, ne pa da je oškodovanec A. A. ni, kot povzema prvostopno sodišče pa iz izpovedb več prič (K. K., L. L., G. G., H. H.) izhaja, da sta na kraju dogodka bili najdeni dve čeladi. Iz izpovedbe policista H. H. izhaja še, da niso ugotovili, da bi bila oškodovanca brez čelade pred nesrečo, saj če bi to ugotovili, bi ukrepali.

26Glede pritožbenih navedb, da naj bi oškodovanec zaradi svojega nenadnega manevra oplazil obdolženčevo vozilo, na kar kažejo poškodbe na njem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče o tem opredelilo v 22. točki. Svojo presojo je oprlo na mnenje E. E., ki ga je podprlo z izpovedbama policistov G. G. in H. H., dodatno pa še z ugotovitvijo, da se E. E. mnenje ujema z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o poškodbah obeh oškodovancev. Prav tako ni spregledalo F. F. mnenja in zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

27Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, kar oboje uveljavlja pritožnica, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo, prav tako je pravilno ugotovilo in ovrednotilo okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine).

28Ker so pritožbe navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

29Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), tarifni številki 7112 in 7122, kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso 300 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca.