67. člen ZKP

Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da „sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu“), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega.

Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel. Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik. Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.<

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Pravici do zagovornika in do seznanitve z obdolžitvami (kot prvina pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe) sta varovani tudi kot samostojni procesni jamstvi, neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo. ZKP pravice do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika ali seznanitve z obdolžitvami v predkazenskem postopku ne zagotavlja na splošno, ampak le v okvirjih, ki se opirajo na položaje odvzema prostosti in položaje, ko je uporabljiv privilegij zoper samoobtožbo. Obe jamstvi zagotavlja tudi Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zagotovljeni nista le obdolžencu (kot bi sledilo iz jezikovne razlage 12. člena ZKP) ali posamezniku, ki bi mu bila odvzeta prostost, ampak vsakomur, ki je "obdolžen kaznivega dejanja". Podobna izhodišča je mogoče prepoznati tudi v Direktivi 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku. Šele v besedilih navedenih Direktiv določno prepoznati ureditev pravice do zagovornika (in obveznost pouka) ter pravice do seznanitve z obdolžitvami, ki se uporablja ne glede na odvzem prostosti

Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“, pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil. Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje. Obramba se ni odzvala takrat, k

Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze in na izvedensko mnenje ni vezano. Ko sodišče izvaja oceno izvedenskega mnenja tega po naravi stvari ne more opraviti s strokovnim znanjem, kot ga ima izvedenec, ki je bil postavljen prav zaradi potrebe po strokovnem znanju. Iz zgoraj navedenih razlogov te ocene tudi ne more "prenesti" na novo postavljenega izvedenca. Tudi v primeru postavitve novega izvedenca se sodišče znajde v istem položaju, da mora brez zadostnega strokovnega znanja s področja, ki je predmet izvedenstva, obe izvedenski mnenji oceniti po prosti presoji in se odločiti o njuni dokazni vrednosti. Svojo presojo mora opreti na strokovno utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je dokončano, ko storilec v okviru svojega prispevka pri nezakoniti migraciji tujcev le te prevzame v svoje vozilo in jih odpelje proti namembni destinaciji. Za izpolnitev zakonskega znaka "spravil čez ozemlje države" ni potrebno, da storilec spravi tujce čez celotno ozemlje države do druge namembne države, temveč je kaznivo dejanje dokončano že s samim premikom tujcev znotraj države. Obsojenec enega od tujcev prevažal nepripetega v prtljažnem delu vozila, ki je zaprt prostor in ni namenjen prevozu ljudi. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki niti ni neprodušno ločen od potniškega dela vozila, ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja, ipd.), ne predstavlja konkretne nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja te osebe. Ob izostanku dodatnih okoliščin je bila zato v obravnavani zadevi nevarnost za življenje in zdravje tujca le abstraktna. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, se določbe o obvezni formalni obrambi (70. člen ZKP) ne raztezajo na zaslišanje priče kot nujno preiskovalno dejanje, temveč je ta obvezna šele od p

Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).

Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka 72. člena ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene. Pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, so pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka 67. člena ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblas

Četrti odstavek 67. člena ZKP, ki določa, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko, razen pred vrhovnim sodiščem, nadomešča tudi odvetniški kandidat, velja le za zagovornika po pooblastilu, ne pa tudi za zagovornika po uradni dolžnosti.

Narok za izrek kazenske sankcije je bil opravljen brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna. Za odvetnika, ki je bil obtoženki postavljen po uradni dolžnosti, je bil prisoten le odvetniški kandidat, zato ni mogoče trditi, da je bil na naroku zagovornik navzoč. Drugače kakor za zagovornika, ki si ga obtoženi vzame sam in ga v skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZKP lahko nadomesti odvetniški kandidat, peti odstavek 70. člena ZKP določa, da se za zagovornika po uradni dolžnosti lahko postavi samo odvetnik. Nadomeščanje zagovornika po odvetniškem kandidatu se torej nanaša le na zagovornika po pooblastilu.

Peti odstavek 70. člena ZKP določa, da se za zagovornika po uradni dolžnosti lahko postavi samo odvetnik. Po določbi tretjega odstavka 67. člena ZKP sme sicer zagovornika, razen v postopku pred Vrhovnim sodiščem, nadomeščati odvetniški kandidat, vendar se to nanaša samo na zagovornika po pooblastilu, ne pa tudi na zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti postavljen odvetnik, je obtoženega na predobravnavnem naroku ter na glavni obravnavi namesto oziroma za odvetnika zastopala odvetniška kandidatka. Glede na to, da drugi odstavek 70. člena ZKP določa, da mora imeti obtoženec zagovornika, če oziroma ko mu je odvzeta prostost in dokler traja zoper njega odrejeni pripor in ker zakon ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika lahko nadomeščal odvetniški kandidat, je šteti, da obtoženi v predmetni zadevi na preobravnavnem naroku ter glavni obravnavi dejansko ni imel zagovornika. Nenavzočnost obtoženčevega zagovornika, ko zakon določa obvezno obrambo, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP glede vprašanja, ali je bila glavna ob

Dolžnosti sodišča iz 120. člena ZKP, na katere se pritožnica v pritožbeni obrazložitvi pri tem sklicuje, se nanašajo na določena pisanja, kot so obtožni akt, sodba itd. in ne denimo še na obvestila obdolžencu o pozivanju strokovnega pomočnika k predložitvi pooblastila.

Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.

Če je odločba o BPP odvetniku, določenemu za izvajanje BPP, vročena tik pred iztekom zakonskega roka za vložitev pravnega sredstva, ali celo pozneje, je možna le smiselna uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje in s tem omogočeno uresničevanje pravice do obrambe.

Obsojenec torej ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, saj je imel možnost, da bi se zagovarjal s pomočjo zagovornika, pa se je tej možnosti sam odpovedal, zato je pritožba zagovornika obsojenca v tej smeri neutemeljena. Sicer pa pritožba ob tovrstnih dilemah ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Odločilna dejstva so dejstva iz opisa dejanja, povzetem v izreku sodbe. Objektivna resnost grožnje ne more biti odvisna od posameznikovega dojemanja izrečenih besed kot izvršitvenega ravnanja, temveč je treba izhajati iz njihove vsebine.