VSL Sodba I Cpg 543/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 18.300,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter plačilo stroškov postopka v višini 1.747,23 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da med pravdnima strankama dne 14. 6. 2019 sklenjena Pogodba o sodelovanju (A2; Pogodba) ni nična in niti navidezna, da zaračunane storitve niso bile navidezne (fiktivne) in da podlaga pogodbe ni nedopustna. Zato je odločilo, da mora tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolniti.

2Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravočasno pritožila tožena stranka. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno zaključilo, da ni nasprotovala vsebini Pogodbe in vsebini računa št. 0002020-51 z dne 8. 9. 2020 (A3; Račun). Vztrajala je, da so bile v pogodbi opredeljene storitve navidezne, da je pogodba navidezna in da pogodbena podlaga ni bila dopustna. Trdila je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker je storitve izvajal g. A. A. in ne tožeča stranka. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odločitvi ni upoštevalo oziroma je zmotno upoštevalo prisilne predpise, in sicer 3. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter 5., 186. in 477. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Trdila je, da so med razlogi sodišča prve stopnje nasprotja ter da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta s sklenitvijo Pogodbe sporazumno uredili plačilo svetovalnih storitev, ki jih je tožeča stranka opravila do ustanovitve tožene stranke. V Pogodbi sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki za opravljene svetovalne storitve plačala 15.000,00 EUR plus DDV. Sporazumno sta ugotovili, da je tožeča stranka opravila 150 svetovalnih ur (3. člen Pogodbe) ter določili vrednost svetovalne ure v višini 100,00 EUR plus DDV (6. člen Pogodbe). Tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo za opravljena dela po Pogodbi. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je Pogodba nična, ker družba v skladu z določilom 5. člena ZGD-1 postane pravna oseba šele z vpisom v register, pri čemer ne more sprejeti obveznosti za nazaj. Nadalje je trdila, da so bile storitve tožeče stranke navidezne in da pogodba nima dopustne podlage. Trdila je tudi, da je plačilo ustanovitvenih stroškov tožene stranke tožeči stranki v nasprotju s prisilnimi predpisi in bi izvršitev plačila predstavljala kršitev gospodarskih, davčnih, računovodskih in kazenskopravnih predpisov.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka v tem postopku ni aktivno legitimirana, ker je storitve "fizično" opravljal A. A. in ne tožeča stranka. Tožeča stranka je pravna oseba. Kot takšna že po naravi stvari ne more opravljati storitev in sklepati dogovorov (ne more izraziti svoje volje). Storitve v njenem imenu in na njen račun opravljajo fizične osebe (njeni zakoniti zastopniki, zaposleni delavci, …), ki tudi sklepajo dogovore v njenem imenu in na njen račun. V tem primeru se je z bodočimi družbeniki tožene stranke v imenu in za račun tožeče stranke dogovarjal zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. Ker je A. A. posedoval ustrezna strokovna znanja, je tudi fizično opravljal storitve, povezane z ustanovitvijo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo med bodočimi družbeniki tožene stranke pred ustanovitvijo tožene stranke jasno, da A. A. pri ustanavljanju tožene stranke nastopa v imenu in za račun tožeče stranke. To nedvomno izhaja tudi iz prvotnega osnutka družbene pogodbe tožene stranke (A5), v katerem je bila kot družbenica tožene stranke navedena tudi tožeča stranka.¹ Prav tako je Pogodbo, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tem postopku, sklenil zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. v imenu in za račun tožeče stranke (kot pogodbena stranka je v Pogodbi navedena tožeča stranka). Tem zaključkom tožena stranka v pritožbi ni konkretizirano nasprotovala. Upoštevajoč pojasnjeno je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v tem postopku aktivno legitimirana, pravilen.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka med postopkom pred njim ni nasprotovala vsebini sklenjene Pogodbe in niti vsebini računa. Ugotavljanje vsebine pogodbe pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, torej ugotavljanje, kaj sta se pogodbeni stranki v Pogodbi dogovorili. Med pravdnima stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, kaj sta se dogovorili v Pogodbi. Torej ni bilo sporno, o čem sta dosegli soglasje volj ob sklenitvi pogodbe. Obe pravdni stranki sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdili, da je bil predmet Pogodbe opravljanje svetovalnih storitev tožeče stranke pri vzpostavitvi GMP sistema za analitski laboratorij do ustanovitve tožene stranke, da je tožeča stranka opravila 150 svetovalnih ur ter da sta vrednost svetovalne ure v Pogodbi določili v višini 100,00 EUR plus DDV. Takšna vsebina dogovora izhaja tudi iz določil Pogodbe (glej 1., 2., 3. in 6. člen Pogodbe) in izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke (glej prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 26. 4. 2022, list. št. 76 do 78). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama nesporna vsebina izstavljenega računa. Le napačna navedba datuma opravljanja storitev na računu, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za odločitev ni bistvena. Med pravdnima stranka je bilo namreč ves čas jasno, na kaj se račun nanaša.

8V skladu z določilom prvega odstavka 9. člena OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (pacta sunt servanda). Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ). Tožena stranka v tem postopku ni navedla nobenih pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da njena obveznost na podlagi sklenjene Pogodbe ni nastala, je že ugasnila ali je bila spremenjena. Prav tako ni podala nobenih ugovorov, na podlagi katerih bi bilo mogoče, ob upoštevanju veljavnih predpisov, kakorkoli poseči v sklenjen dogovor ali zaključiti, da obveznost ni nastala, ker je sklenjena pogodba nična ali ne obstaja. Ugovori, ki jih poda tožena stranka proti zahtevku tožeče stranke, spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke. Skupna značilnost ugovorov je, da ne posegajo v trditve tožeče stranke o dejstvih (ki substancirajo njen zahtevek), temveč dodajajo trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih, katerih pravna posledica je prenehanje oziroma sprememba pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke.² Zato je bila tožena stranka dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore.

9Zmotno je pritožbeno stališče, da je pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom (5., 186. in 477. členu ZGD-1). V skladu z določilom prvega odstavka 5. člena ZGD-1 pravna oseba pridobi poslovno sposobnost z vpisom v sodni register. Pogodba je bila v tem primeru sklenjena po ustanovitvi tožene stranke. To jasno in nedvoumno izhaja iz datumov, navedenih na Pogodbi, izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter izpiska iz poslovnega registra tožene stranke.³ Zato ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka sprejela obveznost, še preden je pridobila poslovno sposobnost. Le okoliščina, da je tožena stranka po ustanovitvi sprejela obveznost, ki je sicer nastala že pred njeno ustanovitvijo, sama po sebi ne pomeni sklepanja poslov v nasprotju s prisilnimi predpisi (npr. prevzem dolga).

10Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo 186. člena ZGD-1⁴ v tem primeru ni uporabljivo, niti smiselno, saj je treba glede izplačila ustanovitvenih stroškov upoštevati določilo 477. člena ZGD-1.⁵ Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in pravilni. Tožena stranka je namreč družba z omejeno odgovornostjo in ne delniška družba. Zato uporaba določila 186. člena ZGD-1, ki se nanaša na delniško družbo, pri čemer je zakonodajalec v ZGD-1 izrecno uredil tudi izplačilo ustanovitvenih stroškov v družbi z omejeno odgovornostjo, ni ustrezna.

11Iz določila 477. člena ZGD-1, ki se nanaša na plačilo ustanovitvenih stroškov v družbi z omejeno odgovornostjo, ne izhaja, da bi bilo plačilo stroškov ustanovitve družbe družbenikom prepovedano in niti, da bi moralo biti takšno plačilo predvideno v družbeni pogodbi. Družbeniki v skladu z določilom drugega odstavka 477. člena ZGD-1 lahko sklenejo, da se posameznemu družbeniku izplačajo ustanovitveni stroški. Čeprav zakonodajalec v 477. členu ZGD-1 kot upravičence do povračila ustanovitvenih stroškov navaja le družbenike, ni nobenega razloga, da se stroški, ki jih je imela tretja oseba pri ustanovitvi družbe, slednji ne bi izplačali na enak način kot družbenikom. Nobenega razloga namreč ni, da bi bilo plačilo stroškov, ki jih je imela tretja oseba (v tem primeru tožeča stranka) v zvezi z ustanavljanjem tožene stranke, prepovedano.

12V kolikor je zakoniti zastopnik tožene stranke sklenil pogodbo s tožečo stranko za plačilo stroškov, povezanih z ustanovitvijo družbe, brez ustreznega sklepa družbenikov (preko svojih pooblastil), to samo po sebi na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva. Tožena stranka namreč ni dolžna preverjati, ali ima zakoniti zastopnik vsa pooblastila oziroma ustrezne podlage (sklep družbenikov) za sklenitev takšne pogodbe. Prav tako za odločitev v tem postopku ni bistveno, ali bi z izvršitvijo sklenjene pogodbe tožena stranka kršila pravila, ki jo zavezujejo. Tožena stranka je namreč sama dolžna skrbeti, da posluje v skladu z veljavnimi davčnimi, računovodskimi in ostalimi predpisi. V kolikor sklepa posle, ki predstavljajo kršitev teh predpisov, je sama odgovorna za nepravilnosti oziroma je za to odgovoren njen zakoniti zastopnik in mora sama oziroma njen zakoniti zastopnik nositi posledice. V skladu z določilom drugega odstavka 86. člena OZ namreč ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev določenega pogodbe prepovedana samo eni osebi, razen če je v zakonu za posamezni primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. ZGD-1 za primer izplačila ustanovitvenih stroškov družbenikov ali tretjim osebam v družbi z omejeno odgovornostjo v nasprotju z določili 477. člena ZGD-1 kakšnih drugih posledic ne določa. Zato tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je pogodba nična, ker bi z njeno izvršitvijo kršila predpise, ki jo zavezujejo. Prav tako tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi v skladu z veljavnimi predpisi sprožila kakšen postopek za razveljavitev sklenjene Pogodbe.

13Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sklenjena pogodba ni navidezna. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stanki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju sami. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Zato je pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana.⁶ V tem primeru tožena stranka, na kateri je bilo v skladu z določilom 212. člena ZPP trditveno in dokazno breme o navidezni pogodbi, med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih trditev o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je pogodba navidezna. Ravno nasprotno. Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožeča stranka pred ustanovitvijo tožene stranke opravljala določene svetovalne storitve povezane z ustanovitvijo tožene stranke in da sta stranki s Pogodbo uredili plačilo za te opravljene storitve. Iz pojasnjenega sledi tudi, da zaračunane storitve niso bile fiktivne in da kavza pogodbe ni nedopustna (39. člen OZ). Kavza kot glavni namen oziroma razlog za sklenitev navedene pogodbe je bilo plačilo za opravljene storitve. Takšna kavza pa je povsem običajna in dopustna.

14Kot je bilo že pojasnjeno, je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke sklenjena Pogodba. V Pogodbi sta pravdni stranki po zaključku opravljanja storitev tožeče stranke sporazumno ugotovili, da je tožeča stranka za potrebe ustanovitve tožene stranke opravila 150 svetovalnih ur ter sporazumno določili ceno za svetovalno uro v višini 100,00 EUR plus DDV. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je za toženo stranka opravljala razne svetovalne storitve,⁷ da je bil obseg svetovalnih storitev 150 ur in da je bila cena za svetovalno uro 100,00 EUR plus DDV. Kot dokaz je predložila sklenjeno Pogodbo, v kateri so bila ta dejstva sporazumno ugotovljena. S tem je tožeča stranka zadostila svojemu materialnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Procesno trditveno in dokazno breme je tako prešlo na toženo stranka. Slednja le s pavšalnim nasprotovanjem količini in vrsti opravljenih storitev ter dogovorjeni ceni ter pozivi tožeči stranki, da dokaže količino in vrsto opravljenih storitev, svojega trditvenega bremena ni zmogla.

15V skladu z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. To pomeni, da je pravno upoštevno le konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje trditvam nasprotne stranke. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala trditvam tožeče stranke o tem, katere storitve je opravila. Trdila je le, da tožeča stranka ni opravila nekih drugih storitev (torej storitev, za katere tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da bi jih opravila in da bi bile upoštevane v sklenjeni Pogodbi) ter da pri aktivnostih, povezanih z izbranim poslovnim prostorom, ni sodelovala tožeča stranka. Trditvam tožeče stranke, da je sodelovala pri preverjanju ustreznosti ostalih poslovnih prostorov v fazi iskanja ustreznega, pa tožena stranka med postopkom ni nasprotovala.

16Pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da tožena stranka v tem primeru spregleda, da je bila pogodba sklenjena po že opravljenih delih, ko sta obe pogodbeni stranki lahko pravilno ovrednotili količino in vrednost opravljenih svetovalnih storitev. Pri vrednotenju količine in vrednosti del sta v skladu z določilom 3. člena OZ lahko upoštevali tudi druge okoliščine (odškodnina, ker tožeča stranka ni pridobila pričakovanega poslovnega deleža v toženi stranki). V kolikor je tožena stranka menila, da ima sklenjena pogodba napake in je zato izpodbojna, bi morala sprožiti ustrezne postopke. Le subjektivna sprememba stališča tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika in družbenikov o obsegu in vrednosti opravljenega dela tožeče stranke ob ugotovitvi, da se v poslu, ki ga opravlja tožena stranka, ne "cedita med in mleko" tako, kot so pričakovali, ni utemeljen razlog za kakšen koli poseg v sporazumno sklenjeno Pogodbo. Prav tako ni utemeljen razlog za poseg v veljavno sklenjeno pogodbo napačna presoja zakonitega zastopnika tožene stranke. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem primeru, upoštevajoč trditve tožene stranke, ne more preverjati, ali je dogovorjeno plačilo po višini zasluženo in upravičeno. Upoštevajoč pojasnjeno tudi ni nasprotij med razlogi sodbe.

17V skladu z določili ZPP (5. člen, prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) ter ustaljeno sodno prakso⁸ dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank o pravno odločilnih dejstvih, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve o pravno odločilnih dejstvih naj postavijo (t. i. informativni dokaz). Trditvena podlaga je okvir spora, brez katere nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.⁹ Glede na navedeno tako sodišče ne sme izvajati dokazov, če stranka ne poda "zadostnih" trditev o pravno odločilnih dejstvih.

18V skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da se dokazi izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev – pravno odločilnega dejanskega stanja. Pravdna stranka, ki predlaga posamezni dokaz, nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teze. Sodišču prav tako ni treba izvajati dokazov o nespornih dejstvih (prvi odstavek 214. člena ZPP). Substanciranje dokaznega predloga tako pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.¹⁰ Zato sodišče ni dolžno izvajati predlaganih dokazov, če jih predlagatelj nezadostno substancira. V tem primeru tožena stranka ni niti v pritožbi pojasnila, o katerih pravno odločilnih konkretno zatrjevanih spornih dejstvih bi lahko izpovedale predlagane priče. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič (C. C., D. D. in E. E.).

19Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

21Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 18.300,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 50 točk za končno poročilo stranki ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (13,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 839,97 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 503,98 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki v skladu z določilom tarifne številke 43 OT ni priznalo priglašenih stroškov za pregled pritožbe in sestanek s stranko, saj so ti stroški že zajeti v drugih storitvah. Pritožbene stroške v višini 503,98 EUR je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ V prvotnem osnutku družbene pogodbe tožene stranke je bila kot družbenica tožene stranke navedena tudi tožeča stranka. Pred vpisom družbe v sodni register se je sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke B. B., ki je v skladu z njegovo izpovedjo v toženo stranko vložil največ sredstev, premislil in odločil, da tožeča stranka ne bo družbenica tožene stranke.
² Primerjaj: VSRS Sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.
³ Pogodba je bila sklenjena 14. 6. 2019 (A2), tožena stranka pa je bila vpisana v sodni register 14. 12. 2018 (izpis iz sodnega registra, A4).
⁴ Določilo 186. člena ZGD-1 določa: "(1) Posebne ugodnosti se lahko posameznim delničarjem ali tretji osebi določijo samo v statutu z navedbo upravičenca teh ugodnosti. (2) Samo v statutu se lahko določijo tudi stroški, ki jih družba povrne delničarjem ali drugim osebam kot nadomestilo ali plačilo za pripravo ustanovitve družbe. (3) Če posebne ugodnosti ali stroški iz prvega in drugega odstavka tega člena niso določeni v statutu, pogodbe in pravna dejanja, s katerimi se dajejo take ugodnosti ali določi povrnitev stroškov, proti družbi nimajo pravnega učinka. Tega ni mogoče odpraviti s spremembo statuta, potem ko je družba vpisana v register. (4) Določbe o posebnih ugodnostih in stroških iz prvega in drugega odstavka tega člena se lahko spremenijo šele po petih letih od vpisa družbe v register."
⁵ Določilo 477. člena ZGD-1 določa: "(1) Družbeniki morajo zagotoviti sredstva za ustanovitev družbe sorazmerno z višino svojih osnovnih vložkov. (2) Če družbeniki tako sklenejo, se jim stroški za ustanovitev družbe vrnejo, enemu ali več družbenikom pa se lahko izplača nagrada za delo pri ustanovitvi družbe. (3) Stroški in nagrade iz prejšnjega odstavka se lahko izplačajo družbenikom samo iz dobička družbe; družbeniki pa lahko sklenejo, da imajo ta izplačila prednost pred siceršnjimi zahtevki družbenikov do udeležbe pri dobičku."
⁶ M. Dolenc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 50. členu, str. 360 in 361 ter VSL Sodba II Cp 524/2021 z dne 9. 4. 2021.
⁷ Tožeča stranka je trdila, da je nudila svoj know-how v zvezi z vzpostavitvijo dogovorjenega sistema za izvajanje storitev kontrolno-analiznega in razvojnega laboratorija po smernicah GLP in GMP. Trdila je, da je izvajala dela namenjena vzpostavitvi dogovorjenega sistema, in sicer je nudila svoj know-how, strokovno vedenje in zanje, svetovanje, opravljala je številne oglede morebitnih primernih prostorov za družbo, pripravljala dokumente za vpis družbe v register, pripravljala sezname laboratorijske opreme in pridobivala ponudbe, sodelovala pri poslovnih dogovorih, pregledovala možnosti pridobitve nepovratnih sredstev, sodelovala na sestankih in pri komunikaciji povezani z ustanovitvijo družbe (glej II. točko dopolnitve tožbe).
⁸ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.
⁹ Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010.
¹⁰ Primerjaj: A. Galič, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, komentar 22. člena Ustave RS, točka 22, sklep USRS, št. 266/01 z dne 25. 4. 2002 in sodbo VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.