VSC Sodba II Kp 50626/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen pet mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni en mesec zapora (prvi odstavek 55. člena KZ-1) po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 17137/2021 z dne 13. 12. 2021, pravnomočni 27. 1. 2022, in s to sodbo določene kazni je obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet mesecev zapora, v katero je vštelo v celoti prestano kazen po sodbi I K 17137/2021, tj. od 23. 12. 2022 do 23. 1. 2023. Obtoženca je (z izjemo krivdno povzročenih stroškov) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je po izvedbi vseh potrebnih dokazov opravilo celovito oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov v medsebojnem (so)učinkovanju, nato pa s prepričljivimi razlogi, ki nimajo upoštevnih pomanjkljivosti, tehtno in utemeljeno zaključilo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. Na ta način je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter ustrezno uporabilo materialno pravo (z izjemo kršitve kazenskega zakona pri odločbi o kazenski sankciji, vendar v obtoženčevo korist). Pritožbeno zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni zagrešilo. Odločilnim razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje, navedbe pritožbe pa zavrača kot neutemeljene, kot sledi.

5T. i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožnik neuspešno uveljavlja z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje „zanemarilo lastni dokazni sklep“, ko je v dokazne namene prebralo zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 17. 6. 2019 (list. št. 6), nato pa vsebine te listine naj ne bi dokazno ocenilo. Prvo sodišče se je v točki 11 izpodbijane sodbe opredelilo, da je vsebina kazenske ovadbe skladna z vsebino izpovedbe oškodovanca B. B. na glavni obravnavi 10. 1. 2023 (glede poka šipe ob vračanju k osebnemu vozilu VW Polo, parkiranemu ob cesti na ... odpeljanju modrega vozila Fiat Punto, v katerem sta bili dve osebi, v smeri proti ..., razbitja zadnje leve šipe in odtujitve zelene vojaške torbe), s čimer ne le, da vsebine oškodovančevega predloga za pregon ni „zanemarilo“, pač pa je podalo tudi jasno dokazno oceno listine v zvezi z izpovedbo oškodovanca, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo kot verodostojno. Oškodovanec je že nemudoma po kaznivem dejanju na zapisnik navajal, da je nekaj časa vozil za Fiat Puntom proti ..., vendar ga je izgubil, ker je (voznik) najverjetneje zavil na stransko cesto. Res iz zapisnika na list. št. 6 ne izhajajo nadrobnosti oškodovančeve vožnje za avtomobilom storilcev kaznivega dejanja, je pa oškodovanec, ko je bil kot priča zaslišan na glavni obravnavi 10. 1. 2023, natančno pojasnil, da je vozilo dohitel in ga prehitel, pri čemer je ob vzporedni vožnji kot voznika videl obtoženca. Nato je z zapeljanjem pred Fiat Punta voznika prisilil, da je ustavil, vendar pa je voznik izkoristil prihod tovornega vozila, speljal in oškodovancu pobegnil. Sodišče prve stopnje (točka 15 izpodbijane sodbe) je razumno obrazložilo, da je bil na glavni obravnavi oškodovanec sploh prvič zaslišan o okoliščinah prehitevanja vozila Fiat Punto (na predobravnavnem naroku 14. 1. 2020 je bil zaslišan le glede stvari v vozilu VW Polo, vrednosti predmetov, nastale škode in premoženjskopravnega zahtevka), pri čemer je podal celovito, jasno, podrobno, življenjsko logično in popolno izjavo o obravnavanem dogodku. Njegova izpovedba v delu prehitevanja Fiat Punta ni v neskladju z vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ni pa mogoče pričakovati, da bodo navedbe v zapisniku tako nadrobne kot je razjasnitvena izpovedba oškodovanca pred sodiščem. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da v podatkih spisa ni zaslediti niti najmanjše podlage za dvom v oškodovančevo verodostojnost oziroma resnicoljubnost ali za sklepanje, da je skušal obtoženca, ki ga očitno ne pozna, po krivem obremeniti, saj ni razbrati, kakšni motivi bi ga bili pri tem vodili (v postopku navsezadnje ni uveljavljal niti zahtevkov premoženjske narave). Pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje oziroma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje v tem delu pritožbeno ni mogoče vnesti, prav tako pa ne more držati, da izpodbijana sodba nima vseh potrebnih razlogov glede dejstva, da je oškodovanec ob prehitevanju zaznal obtoženca (ki ga je kasneje identificiral prek fotografije na PP Slovenske Konjice, naposled pa še na glavni obravnavi), kar pomeni, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Dvomov v kontekstualno verodostojnost oškodovanca ni mogoče zasejati niti s sklicevanjem na posnetek videonadzorne kamere turistične kmetije ... (USB ključek v prilogi A1), ki prikazuje oškodovančevo vožnjo z avtomobilom VW Polo za temno modrim vozilom Fiat Punto v časovnem razmiku devetih sekund. Kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca, ki je v tem delu pritožnik ne izpodbija, je Fiat Punta dohitel kakšen kilometer naprej proti ..., merjeno od ..., kjer je posnetek nastal. Zato 9-sekundna razlika med obema voziloma pri kmetiji ne more izključiti možnosti, da je oškodovanec vozilo, ki ga je vozil obtoženec, v nadaljnjem kilometru poti lahko dohitel, pri čemer pritožba le špekulira, da sta avtomobila ves čas vozila z enako hitrostjo in torej na enaki razdalji, kot je bila posneta pri kmetiji. Posnetek dogajanja na oddaljenosti celega kilometra od kraja dejanskega srečanja in prehitevanja o sledečem načinu vožnje ne more razkrivati ničesar v tej smeri relevantnega. Prav tako pritožba zgolj špekulira, ko navaja, da vozilo Fiat Punto ni upočasnilo, ne glede na lastnosti in potek ceste z ... proti ...pa nedvomno ni nemogoče, da zasledujoče vozilo na kilometrski razdalji izniči časovno razliko devetih sekund. Pritožbeno izpostavljene okoliščine zato po presoji pritožbenega sodišča ne omajejo verodostojnosti izpovedbe oškodovanca in ne izpodbijajo po prvem sodišču (pravilno) ugotovljenega dejanskega stanja.

7Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve tehtno in utemeljeno razlogovalo, da se je sum v smeri obtoženca kot uporabnika temno modrega vozila Fiat Punto starejšega letnika, ki ga je na kraju kaznivega dejanja zaznal oškodovanec, lahko osredotočil le na podlagi izjave odgovorne osebe H. H. (uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 22. 6. 2019 na list. št. 9), tj. da se s predmetnim vozilom vozi obtoženec kot njihov delavec, ki se je kritičnega dne tudi dejansko nahajal na Rogli in sodeloval pri podiranju šotora. Ne glede na to, da je oškodovanec že ob prijavi dejanja navedel registrsko številko Fiat Punta, policisti z (registrirano) lastnico vozila C. C. zaradi njene nedosegljivosti niso mogli opraviti razgovora. D. D. (UZ o zbranih obvestilih na list. št. 8, v ključnem potrjen s D. D. izpovedbo na glavni obravnavi) je sicer razkril, da je omenjeno vozilo tega dne videl pri cerkvi na ..., kjer so delavci I. podirali šotor, in da je, ko se je nekaj minut čez 14. uro vračal z ..., videl isto vozilo parkirano ob avtomobilu oškodovanca in na vozilu sloneti dva moška, vendarle pa s svojo izjavo obtoženca ni identificiral. Že dne 23. 6. 2019 je policist E. E. z obtožencem, tedaj osumljencem, opravil razgovor in o razgovoru sestavil uradni zaznamek (list. št. 13), medtem ko je bil USB ključek s posnetki videonadzorne kamere F. F. zasežen šele 1. 7. 2019 (zapisnik na list. št. 10 – 11). Pritrditi je zato ugotovitvi prvega sodišča, da je H. H.. očitno moral identificirati obtoženca, saj v nasprotnem ni bilo vzvoda, da bi policist z njim kot osumljencem že 23. 6. 2019 opravil razgovor. Najsi H. H., zaslišan kot priča na glavni obravnavi, obtoženca ni želel obremeniti ali pa se ob upoštevanju velikega števila zaposlenih delavcev, ki so pogosto fluktuirali, za dobra tri leta in pol nazaj ni mogel spomniti, s katerim prevoznim sredstvom (službenimi kombiji oziroma lastnimi vozili) je bil obtoženec kritičnega dne na Rogli (točka 23 izpodbijane sodbe), je logičen dokazni zaključek, da izpovedba H. H. na glavni obravnavi, da izjave v uradnem zaznamku z dne 22. 6. 2019 ni podal, ne more biti resnična. Da so prišli na sled obtožencu po razgovoru z H. H., je zaslišan na glavni obravnavi potrdil tudi E. E., ki je po predočenju drugačne H. H. izpovedbe še enkrat scela decidirano zagotovil, da je „takrat ta oseba to izjavila“. Navsezadnje je sam obtoženec v zagovoru priznal in potrdil, da je bil 17. 6. 2019 na ..., kjer je kot delavec podiral šotor za družbo I., domov pa se je vračal z osebnim vozilom, s katerim se je po poti (zaradi policijskih kontrol) ustavljal. V tej luči ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo izpovedbo policista E. E., da je obtoženca prepoznal s posnetka videonadzorne kamere . Nasprotno je prvo sodišče v točki 15 pojasnilo, da se s posnetka, tj. navkljub drugačnemu zatrjevanju policista, identitete voznika ne da razbrati, zlasti pa navedeno (ker so bili posnetki pregledani šele 1. 7. 2019, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na list. št. 12, obtoženec pa kot osumljenec identificiran že 22. 6. 2019) ni v ničemer odločilno. V omenjenem uradnem zaznamku je policist zapisal, da je voznik osebnega vozila Fiat Punto modre barve, za katerem vozi oškodovanec z modrim VW Polom, „zelo podoben“ osumljencu (s katerim je policist nekaj dni pred tem opravil razgovor), na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je obtoženec vozniku ustrezal po opisu, natančneje glede na lase in postavo, kar je zadoščalo.

8Tako iz izpovedbe priče E. E. kot dopisa PP Slovenske Konjice z dne 20. 1. 2023 (list. št. 105) izhaja, da pri oškodovančevi „prepoznavi“ obtoženca kot osumljenca v svojstvu voznika Fiat Punta v predkazenskem postopku ni šlo za prepoznavo po določbah 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Oškodovanec je na glavni obravnavi v zvezi s tem izpovedal, da je voznika Fiat Punta prepoznal med več fotografijami različnih oseb, ki mu jih je pokazal policist (list. št. 99 – 100; točka 11 izpodbijane sodbe). Sklic na opravljeno „prepoznavo“, ne glede na to, da očitno ni šlo za preiskovalno dejanje v skladu z ZNPPol, še manj po ZKP, pa je vendarle sestavni del izpovedbe oškodovanca, v kateri je slednji opisal potek in uspeh prepoznave obtoženca kot voznika, zato ni razloga, da se na (verodostojno ocenjeno) izpovedbo tudi v tem delu sodba ne bi smela opreti. Dodatne razloge o „prepoznavi“ pritožnik neutemeljeno pogreša, pri čemer ne gre spregledati, kot povedano v prejšnji točki, da je bil obtoženec kot tedanji osumljenec identificiran na podlagi izjave H. H., prav v tej posledici pa je bila oškodovancu sploh lahko bila prikazana njegova fotografija (med fotografijami drugih oseb). S tem se je sum, da gre za enega od (so)storilcev obravnavanega kaznivega dejanja, le še utrdil, ni pa bila „prepoznava“, o kateri res ni bil sestavljen zapisnik oziroma uradni zaznamek, kakršna koli monumentalna točka (pred)kazenskega postopka.

9V točkah 17 – 18 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, sledeč dokazni oceni izpovedbe priče C. C, dovolj prepričljivo sklepalo, da je bil posestnik in uporabnik vozila Fiat Punto, s katerim sta se storilca odpeljala s kraja kaznivega dejanja, v kritičnem obdobju prav obtoženec, kar na sintezni ravni dopolnjuje in zaokrožuje zanj obremenilno dokazno vrednotenje prvega sodišča. C. C., ki je bila po podatkih e-RISK (list. št. 87 – 88) lastnica vozila, črtanega iz registra 10. 2. 2019, je na glavni obravnavi izpovedala, da je imela vozilo parkirano pred blokom, prav v času poteka prometnega dovoljenja (torej registracije 10. 2. 2019) pa ga je prestavila v garažno hišo ..., od koder je izginilo. V prosti izpovedbi je sprva res navedla, da naj bi se to dogajalo „sigurno dve leti“ nazaj, vendar je po predočenju evidentiranega datuma prenehanja registracije potrdila, da „ste mi zdaj povedali“, kdaj je to bilo, da je za letnice ne gre držati za besedo, da je imela občutek, da je dve leti, je pa celo še več. Nadalje je izpovedala, da je bil Fiat Punto dva do tri tedne parkiran v garažni hiši, po izginotju pa je po spletu okoliščin, ki jih je povzela, ugotovila, da je vozilo odpeljala oseba po imenu G. G. in ga prodala obtožencu. Kje se avto nahaja, je ugotovila približno dva meseca po izginotju, nakar se je (kar dvakrat) oglasila pri obtožencu, da bi ji vozilo vrnil, a ji je slednji odvrnil, da ga je kupil za 250,00 EUR, da je njegovo in ga je oče še malo preuredil, zato ga ne bo vrnil. Iz takšne izpovedbe ne more izhajati noben dvom v časovnico opredeljenega dogajanja, ki pokaže, da je bil obtoženec posestnik Fiat Punta po okvirnem preteku dveh do treh tednov, nato pa še dveh mesecev po 10. 2. 2019, kar je približno v mesecu maju 2019, obravnavano kaznivo dejanje pa je bilo izvršeno 17. 6. 2019. Gre torej za posredni dokaz (indic) obremenilne narave, ki utrjuje dokazno oceno obsodilne sodbe. Res sam zase ne dokazuje obtoženčeve krivde, vendar na slednjo kažejo drugi izvedeni dokazi, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim namigom, da je ostalo neraziskano, kdo je imel predmetno vozilo v posesti na ... 17. 6. 2019. V tej luči pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče G. G., ki naj bi glede na substanciranje dokaznega predloga (list. št. 122) povedal, komu in na kak način je avto odsvojil, ali ga je odsvojil obtožencu ali komu drugemu, in o časovnih okoliščinah te odsvojitve. Sodišče prve stopnje (točka 7 izpodbijane sodbe) je tak dokazni predlog pravilno zavrnilo ter ob umeščenosti v dokazno oceno izpovedbe C. C. kot iskrene, resnicoljubne in verodostojne (točka 23) razumno argumentiralo, da je bil obtoženec v času kaznivega dejanja (sodeč po obiskih C. C. pri njemu) nedvomno že posestnik in uporabnik Fiat Punta z registrsko oznako ..., kar pomeni, da mu je G. G. vozilo prodal pred tem. Z zaslišanjem G. G., ki zatorej ne bi mogel izpovedovati o pravno relevantnih dejstvih, ne bi bilo moč razjasnjevati dejanskega stanja v tej kazenski zadevi, zavrnitev dokaznega predloga pa je skladna z merili, ki so se v tej optiki že dodobra ustalila v (ustavno)sodni praksi. Zavrnitev je vsebinsko vpeta v rezultate izvedenega dokaznega postopka, ki ne razkrije predlagane priče kot domnevno razbremenilne, zaradi česar o kršitvi pravice do obrambe ne more biti govora.

10V izpodbijani sodbi je izvršitveno ravnanje obtoženca tehtno pravno opredeljeno po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, torej kot velika tatvina (tj. izvršena na vlomen način). Pravna kvalifikacija po drugem odstavku 204. člena bi izključevala uporabo prvega odstavka 205. člena KZ-1 zgolj v primeru, če bi bilo izkazano, da si je obtoženec skupaj s sostorilcem prilastil tuje premične stvari majhne vrednosti – t. i. objektivni pogoj (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), istočasno pa tudi, da si je hotel prilastiti prav stvari take vrednosti (subjektivni pogoj). Z drugimi besedami – če je imel storilec namen, da si prilasti stvari nad majhno vrednostjo, njegov izplen pa je ostal pod to mejo (kot v konkretnem primeru, ko je vrednost odtujenih predmetov znašala 200,00 EUR, s čimer je izpolnjen le objektivni pogoj), gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1. Opredelitev po drugem odstavku 204. člena KZ-1 bo na mestu takrat, kadar bo storilec vzel natančno določen(e) predmet(e) majhne vrednosti oziroma tak(e) predmet(e) vzel med drugimi stvarmi, ki bi jih lahko vzel. Če storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, vključno z vrednejšimi predmeti, pa šele po izvršeni tatvini ugotovi, da ni vrednih predmetov, je podano temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1. V primerih, ko storilec izvrši tatvino predmetov, glede katerih ne ve, kakšne vrednosti so, ni govora o naklepu prilastiti si stvari majhne vrednosti in subjektivni pogoj ne more biti izpolnjen.

11Sledeč navedenim tako doktrinarnim kot v judikaturi utrjenim izhodiščem je sodišče prve stopnje (točka 21 izpodbijane sodbe) utemeljeno zaključilo, da sta si obtoženec in neznani sostorilec z odtujitvijo zelene vojaške torbe, ki je bila (glede na oškodovančevo izpovedbo na predobravnavnem naroku) zaprta, nameravala protipravno prilastiti vse in čim več vredn(ejš)ih predmetov, ki bi jih v zaprti vojaški torbi našla, na kar je moč sklepati iz okoliščine, da sta odtujila celo torbo, ne pa morda posamezen predmet ali predmete iz nje. Prav tako se je prvo sodišče opredelilo, da sta (so)storilca vzela vse, kar sta v tistem trenutku našla, pri čemer je oškodovanec izpovedal, da so bili drugi vrednejši predmeti v vozilu nezaznavni (denarnica in telefon v zaprtem predalu) ali vsaj težje zaznavni (sončna očala v etuiju pod armaturno ploščo), kar pa ne drži za vidno zeleno torbo na zadnjem sedežu. Ugotovljeno ne dopušča zaključka, da sta obtoženec in neznani sostorilec selektivno izbirala predmete, ki sta si jih prisvojila, hkrati pa nista mogla vedeti, da so v torbi zgolj stvari majhne vrednosti. Posledično ni dvoma, da subjektivni element za konstrukcijo t. i. majhne tatvine pri obtožencu ni izpolnjen. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti pri kritiki, da v dokaznem postopku ni bilo razjasnjeno, kateri predmeti in kje so se v vozilu še nahajali, saj je natanko o tem izpovedoval oškodovanec v okviru predobravnavnega naroka. Domneva izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, podana zgolj na ravni verjetnosti („povsem mogoče je“), da sta storilca zaznala prihod oškodovanca (iz gozda) in sta se zato hitro odpravila (odpeljala) s kraja, ni nerazumna, zlasti pa v ničemer ne omaje pravilne pravne opredelitve, utemeljene v popolni ugotovitvi odločilnih dejstev (tudi) v tej smeri. Okoliščina, da je oškodovanec prišel na cesto „nekoliko nižje“ kot pri parkiranem vozilu, ne izključuje možnosti, da sta ga izvrševalca kaznivega dejanja vendarle opazila, hkrati pa ne gre za odločilno dejstvo, o katerem bi morala izpodbijana sodba vsebovati decidirane razloge.

12Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotoviti je, da ni nobenega temelja za spremembo te odločbe v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave in mu za obravnavano kaznivo dejanje določilo primerno kazen zapora tudi po višini, ki odraža težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženca ter podane obteževalne (obsežna predkaznovanost, pretežno zaradi premoženjskih deliktov, tj. specialno povratništvo) in olajševalni okoliščini (odsotnost premoženjske škode v sferi oškodovanca in očetovstvo mladoletnima otrokoma). Pri odmeri enotne zaporne kazni (ob upoštevanju določenih kazni petih mesecev zapora in enega meseca zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 17137/2021 na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1) pa je prvo sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, saj bi morala biti izrečena enotna kazen višja od obeh posameznih določenih kazni in nižja od seštevka posameznih kazni, kar je med petimi in šestimi meseci zapora (četrti odstavek 46. člena KZ-1). Z izrekom enotne kazni zapora v trajanju petih mesecev je sodišče prve stopnje ravnalo v obtoženčevo korist, državno tožilstvo pa pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji ni vložilo.

13Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere bi se moralo pritožbeno sodišče odzvati po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP, pri čemer je po 2. točki uradni preizkus mogoč le v primeru, ko je bil kazenski zakon prekršen v škodo obtoženca). Zato je bila pritožba na podlagi 391. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

14Ker je obtoženec upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ga je pritožbeno sodišče, ne glede na neuspeh zagovornika s pritožbo, enako kot že sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).