46. člen ZNPPol

Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP. Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepozna

Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.

UZ o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah v skladu s 46. členom ZNPPol v skladu s sodno prakso ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, temveč zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, kar je v konkretnem primeru izpovedba priče, dana pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba priče ne more biti predmet izločitve, temveč se lahko tekom sojenja zgolj zastavi vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se nanaša na pravilnost ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa na zakonitost prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.

Sklicevanje na opravljeno prepoznavo po fotografijah, ne glede na to, da ni šlo za preiskovalno dejanje po ZNPPol ali ZKP, je sestavni del oškodovančeve izpovedbe, na katero se sodba sme opreti. Z odtujitvijo zaprte torbe iz vozila sostorilca nista selektivno izbrala stvari, ki sta si jih protipravno prilastila, hkrati pa nista vedela, da so v torbi le stvari majhne vrednosti, zato t.i. subjektivni element majhne tatvine ni izpolnjen.

Oprava prepoznave predpostavlja, da je oseba, ki opravlja prepoznavo, to osebo predhodno že videla. ZNPPol v tretjem odstavku 46. člena določa le, da mora biti zagotovljeno, da oseba, ki opravlja prepoznavo, pred začetkom prepoznave ne vidi posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala, zato dejstvo, da je priča B. B. videl storilca in nato njegovo fotografijo na njegovem Facebook profilu na dan storitve prekrškov, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izvedene prepoznave na policiji, poleg tega so bile pri postopku prepoznave uporabljene fotografije, ki so bile pridobljene iz uradnih evidenc CRP RS. Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa je dobljeni podatek o tem, da naj bi šlo za A. A., preverila tako, da je z zbiranjem dodatnih informacij oziroma kontrolo tega podatka na družbenem omrežju Facebook ugotovila, da gre za isto osebo, kot je obravnavana. V takem primeru storilec ni v slabšem položaju kot prekrškovni organ, saj nobeden nima možnosti zaslišanja tega neznanega moškega. Tudi sicer dejstvo, da ni jasno, kdo je bil ta neznani moški, ni odločilno, ker je podatek, ki ga je posredoval, postal del procesno veljavnih dokazov, saj je bil p

Prepoznave oseb po fotografijah na policiji v skladu s 46. členom ZNPPol ter "prepoznave" obdolženca kot storilca predmetnega kaznivega dejanja na glavni obravnavi s strani priče v okviru njene izpovedbe ne gre enačiti s sodno prepoznavo kot formalnim preiskovalnim dejanjem, urejenim v 242. členu ZKP. Prepoznava oseb po fotografijah, ki jo opravi policija, ni dokaz v procesno formalnem, ampak le v spoznavnem smislu, zato sodišče na uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi sodbe ne sme opreti.

Navedbe zagovornikov, ki poskušajo prepričati, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih, so netočne in jim zato ni slediti. To velja tudi za navedbe o nezakonitosti opravljene prepoznave obdolženca, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila v obravnavanem primeru taka prepoznava v smislu določb 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije sploh opravljena. Navedenim pričam je obdolženčevo fotografijo pokazal prijatelj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato zagovorniki s takimi zavajajočimi navedbami ne morejo uspeti, še manj pa s tem vzbuditi dvom o načinu ugotovitve identitete storilca obravnavanega kaznivega dejanja.

Okoliščina, da je bil ovaditelj v trenutku vložitve ustne ovadbe tajni delavec v drugi kazenski zadevi, sama po sebi ne pomeni, da je policija (že takrat) usmerjala njegova ravnanja zoper obdolženega A. A. Glede na podatke spisa se je aktivnost policije pričela šele z naknadnim preverjanjem informacij ovaditelja s klasičnimi metodami dela. Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije - v nadaljevanju ZNPPol), katere policisti opravljajo tudi s pridobivanjem in vrednotenjem informacij (drugi odstavek 148. člena ZKP, prvi odstavek 11. člena ZNPPol ter prvi odstavek 33. člena ZNPPol), zaradi česar je mogoče zaključiti, da so policisti s preverjanjem informacij ovaditelja postopali v skladu s svojimi pooblastili. Zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij in izjava, ki jo v zvezi s prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (izjava po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 148. členu ZKP), nista nedovoljena dokaza, saj sta pridobljena skl

V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva. Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.

Sodna prepoznava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni nezakonita in je opravljena po določbah 242. člena ZKP, pritožnik pa tudi z ničemer ni izkazal, da sta priči osebe, ki naj bi jih prepoznavala, videla pred začetkom prepoznave. Priči sta v predkazenskem postopku res opravili prepoznavo oseb po fotografijah, vendar to ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na zakonitost izvedene sodne prepoznave, ki se je nenazadnje opravila več kot leto in pol kasneje. Pritožba pa spregleda tudi, da ne gre za nezakonit dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisa niti takrat, ko prepoznava ni opravljena na način, določen z 242. členom ZKP, terja pa slednje večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti takšnega dokaza.

Če državni tožilec določenih dejstev ne zatrjuje ali zanje ne ponudi dokazov, potem sodišče ob odločanju o priporu dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.