UPRS Sodba II U 542/2019-24

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 181-1035/2018-10 z dne 12. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da se cepljenje po programu cepljenja pri C. C., rojenemu ... 2017, ne opusti.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika za sina podala predlog za opustitev cepljenja na podlagi drugega odstavka 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Predlagatelja sta predlog za opustitev cepljenja podala zaradi bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki je nezdružljivo s cepljenjem in zaradi alergij na sestavine cepiv. Po cepljenju bi namreč C. C. zelo verjetno doživel hujše reakcije in s tem posledično trajno poslabšanje zdravja, saj ima kronično oslabljen imunski sistem in alergije, poleg tega, zaradi predhodnih reakcij družinskih članov na cepivo (starejše sestre, očeta in matere), predstavlja cepljenje za C. C. veliko tveganje. Krvni alergološki testi so pokazali povišane vrednosti celokupnih IgE protiteles, vendar natančne alergije s preiskavami niso uspeli ugotoviti. Komisija za cepljenje (v nadaljevanju Komisija) je na podlagi preučitve predložene dokumentacije in po opravljenem razgovoru s predlagateljema podala strokovno mnenje, da se cepljenje po programu cepljenja pri C. C. ne opusti. Navedeno je obrazložila s tem, da iz predložene dokumentacije niso razvidni zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja. Nadalje je podala priporočilo, da naj se pri dečku pred cepljenjem opravi testiranje imunskega sistema in kožni test s cepivom v imunološki ambulanti na Pediatrični kliniki. Tožena stranka je strokovno mnenje poslala predlagateljema v izjavo. Ta sta navedla, da natančne izjave o strokovnem mnenju ne morata podati, saj je le-to neobrazloženo in nepopolno. Menila sta, da se Komisija ni opredelila do vseh njunih navedb iz predloga za opustitev cepljenja. Prav tako ne vesta, ali se postopek pred Komisijo nadaljuje ali ne, glede na to, da je Komisija izdala mnenje, da se cepljenje ne opusti, po drugi strani pa predlaga testiranje otroka pred cepljenjem. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da k izjavi na strokovno mnenje ni bilo priloženih novih zdravstvenih dokazov ter zaključuje, da je Komisija izdala strokovno mnenje v skladu s pravili znanosti in medicinske stroke ter na podlagi priložene dokumentacije. Komisija se je prav tako opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in svojo odločitev obrazložila ter s tem zadostila pogojem iz 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upoštevajoč strokovno mnenje je tožena stranka odločila, da se obvezno cepljenje po programu cepljenja pri C. C. ne opusti.

3Tožnika se z izpodbijano odločitvijo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. V njej navajata, da tožena stranka v napadeni odločbi ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejem izpodbijane odločbe, niti razlogov, zaradi katerih zahtevku tožnikov ni bilo ugodeno. Odločba namreč nima obrazložitve, kot jo zahteva 214. člen ZUP in je zato ni moč preizkusiti. Zgolj povzetek navedb tožnikov iz predloga za opustitev cepljenja in njegove dopolnitve, navedb strokovnega mnenja Komisije za cepljenje in pripomb tožnikov na to mnenje, ne predstavlja uvida v razloge, ki so vodili toženo stranko, da je sprejela svojo odločitev. Nepopolno in napačno je ugotovljeno dejansko stanje, izrek je premalo konkretiziran, odločba nima razlogov. Opozarjata, da ni nikjer pojasnjeno, kako in v katerem delu je minister preveril skladnost in zakonitost strokovnega mnenja Komisije. Nadalje menita, da je tudi strokovno mnenje Komisije nezakonito in nestrokovno. Komisija se namreč ni konkretno opredelila do navedb iz predloga za opustitev cepljenja in njegove dopolnitve, s katerimi tožnika utemeljujeta svoje stališče, da je potrebno cepljenje C. C. opustiti. Poleg tega Komisija v svojem mnenju paradoksalno odloči, da se cepljenje ne opusti, zatem pa v obrazložitvi skopo navede, da svetuje, da se pred cepljenjem opravi testiranje imunskega sistema in kožni test s cepivom v imunološki ambulanti na Pediatrični kliniki. Če Komisija že predlaga izvedbo ustreznih alergoloških preiskav, pri čemer so te preiskave po logiki stvari lahko usmerjene izključno v razčiščenje vprašanja, ali je C. C. alergičen na katero od sestavin cepiva, potem je odločitev Komisije, da se cepljenje C. C. ne opusti, v nasprotju s stališčem te iste Komisije, naj se pred cepljenjem opravijo ustrezna testiranja cepilnega obveznika. Svetovana testiranja bi lahko odredila tudi sama Komisija, saj ji navedeno omogoča določba prvega odstavka 22.c člena ZNB. Ker lahko rezultati preiskav pokažejo, da C. C. ne sme biti cepljen, iz trenutne odločbe pa ne izhajajo nikakršni zadržki za cepljenje otroka, je možna situacija, da pride do cepljenja otroka še preden se opravijo ustrezni testi, in v tem primeru tudi do nepopravljive škode na zdravju C. C.

4Tožena stranka tožbi nasprotuje. Povzema postopek izdaje izpodbijane odločbe in poudarja, da je bila tožnikoma dana možnost, da se o mnenju Komisije izjavita. Navaja, da pri odločanju nima diskrecijske pravice in da je strokovno mnenje obvezna in uzakonjena podlaga za izdajo konkretne odločbe. Komisija odloča o zadevi na podlagi zdravstvene dokumentacije oziroma dokaznega gradiva, ki je predloženo predlogu za opustitev cepljenja. K izjavi zastopnikov o strokovnem mnenju nova zdravstvena dokumentacija ni bila priložena, prav tako Komisija v svojem strokovnem mnenju ni podala zahteve za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije oziroma dodatnih zdravstvenih pregledov.

5Nadalje zavrača navedbe o neobrazloženosti odločbe ter pojasnjuje, da 22.a člen ZNB ne daje pravice za odločanje na podlagi diskrecijske pravice, prav tako omenjene pravice ne dajejo členi 6. točke drugega poglavja ZNB. 22.č člen ZNB določa, da mora ministrstvo na podlagi strokovnega mnenja Komisije izdati odločbo. Strokovno mnenje predstavlja obvezno in uzakonjeno podlago za izdajo konkretne odločbe. Komisija se je prav tako opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb vlagateljev in svojo odločitev obrazložila. V dopolnitvi predloga za opustitev cepljenja sta vlagatelja jasno zapisala, da predlagata opustitev cepljenja proti vsem boleznim, proti katerim je cepljenje zakonsko obvezno, kar pomeni za bolezni, ki so navedene v ZNB in programu cepljenja. Ker Komisija v predloženi dokumentaciji ni našla nobenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja za posamezno bolezen iz programa cepljenja, je podala strokovno mnenje, da se pri C. C. cepljenje po programu cepljenja ne opusti. Ker pa vlagatelja ocenjujeta, da ima C. C. hujšo okvaro imunskega sistema, je Komisija svetovala, da se pred cepljenjem opravi testiranje imunskega sistema in kožni test s cepivom v imunološki ambulanti na Pediatrični kliniki, in povzela, da na podlagi trenutno predložene dokumentacije ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja.

6Tožnika v pripravljalni vlogi še poudarjata, da je tožena stranka tista, ki vodi postopek in odloča o pravicah ter obveznostih strank v postopku, in ne Komisija. Komisija je strokovni organ in njeno mnenje ima v tovrstnih postopkih lahko zgolj težo, kot jo ima izvedeniško mnenje. Tožena stranka mora mnenje Komisije v vsakem posameznem primeru preveriti in v odločbi zavzeti stališče o ne/opustitvi cepljenja ter pri tem razloge svoje odločitve ustrezno obrazložiti. Tožena stranka lahko, če meni, da so izsledki Komisije pomanjkljivi, napačni oziroma kadar mnenje ni jasno ali če ni zadostno obrazloženo, od nje zahteva dopolnitev mnenja. Niso zgolj predlagatelji opustitve cepljenja tisti, ki smejo od Komisije, ob preučitvi mnenja, zahtevati dodatna pojasnila in strokovno obrazložene utemeljitve, temveč je to tudi pravica in dolžnost tožene stranke. Posledično tožene stranke ne odvezuje dolžnost ugotovitve resničnega dejanskega stanja, tudi če Komisija ne zahteva pridobitve dodatne zdravstvene dokumentacije ali dodatnih zdravstvenih pregledov, sama toženka pa oceni, da bi takšna dokumentacija oziroma zdravstveni pregledi prispevali k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja, kaj šele, da bi bila tožena stranka vezana na mnenje Komisije.

K točki I. izreka

7Tožba je utemeljena.

8V tem primeru je sporna odločitev organa, da se cepljenje C. C. ne opusti. Tožnika podajata očitek neobrazloženosti odločbe, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve načela materialne resnice.

9Obvezno cepljenje in njegova opustitev je urejena v določbah 22. do 25. člena ZNB. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZNB¹ določa, da ministrstvo, pristojno za zdravje (šesti odstavek 22.a člena ZNB) predlog za opustitev cepljenja, ki sta ga v tem primeru na podlagi petega odstavka 22.a člena ZNB podala tožnika kot starša, pošlje Komisiji za cepljenje (prvi odstavek 22.b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev, in če oceni za potrebno, lahko zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku da Komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (tretji odstavek 22.c člena ZNB). Na podlagi strokovnega mnenja Komisije pa minister, pristojen za zdravje, v upravnem postopku izda odločbo o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena ZNB).

10Iz navedenega izhaja, da Komisija poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Minister kot upravni organ mora zato v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

11ZNB v členih 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje Komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (drugi odstavek 22.c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je Komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člena ZUP. Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (prvi odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja Komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidarno uporabiti določbe ZUP.² Navedeno pomeni, da mora o vseh vprašanjih, ki niso urejena v ZNB, postopati po določbah ZUP in nič drugače. Načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če starši pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja Komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člen ZUP.³

12V četrtem odstavku 22.c člena ZNB je določeno, kaj mora strokovno mnenje vsebovati. Na podlagi strokovnega mnenja Komisije pa minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi. Tožena stranka je vezana na strokovno mnenje Komisije za cepljenje, vendar pa mora kot upravni organ preveriti, ali je strokovno mnenje Komisije sestavljeno v skladu z 2. alineo prvega odstavka 22.č člena ZNB in 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Namreč mnenje Komisije ima naravo izvedeniškega mnenja, vsebina mnenja pa mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je potrebno starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni ob podaji predloga za opustitev cepljenja in na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev Komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezane s prevelikimi stroški). Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Vse navedeno izhaja tudi iz pojasnilne dolžnosti, ki zavezuje otrokovega zdravnika, kadar ta izvaja cepljenje, zavezuje pa torej tudi strokovno Komisijo, da strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave.⁴

13Tožena stranka je na podlagi citiranih določb ZNB po presoji sodišča sicer pravilno pojasnila, da je pri odločanju vezana na strokovno mnenje Komisije, vendar pa sodišče poudarja, da mora pri odločanju preveriti, ali je to mnenje sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22.č člena tega zakona, obrazložitev odločitve o predlogu za opustitev cepljenja pa mora vsebovati tudi vse razloge, določene v 214. členu ZUP, zlasti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

14Po ustaljeni sodni praksi⁵ ima namreč mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja. Zato mora vsebina mnenja zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti (kot je sodišče podrobneje pojasnilo že v 12. točki te obrazložitve in se v izogib ponavljanju na to sklicuje). Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije, kot že rečeno, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

15V obravnavanem primeru je Komisija v svojem mnenju glede cepljenja C. C. povzela navedbe staršev in zgolj navedla, da se je Komisija pri pregledu dokumentacije usmerila na zdravstvene razloge za opustitev cepljenja, med katere se štejejo alergije na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ter bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Iz navedenega je zaključila, da se cepljenje po programu cepljenja pri C. C. ne opusti. Nato je še podala pristavek, da svetuje, da se pred cepljenjem opravi testiranje imunskega sistema in kožni test s cepivom. Za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije ali za dodatne zdravstvene preglede se Komisija ni odločila, razlogov za to pa v mnenju ni pojasnila, čeprav je zakonska določba iz prvega odstavka 22.c člena ZNB jasna, ko pravi, da lahko Komisija, če oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede.

16Takšna obrazložitev mnenja je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da odločbe, ki na tem mnenju temelji, ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Komisija namreč ni konkretno odgovorila na navedbe v predlogu o zdravstvenem stanju sina tožnikov, prav tako tudi ne na navedbe o družinski anamnezi, saj iz obrazložitve ni jasno, zakaj te navedbe niso relevantne.

17Temeljna pravica v upravnem postopku je pravica do izjave, ki pa je tožena stranka ni spoštovala, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnikoma je sicer posredovala mnenje Komisije in ju pozvala, naj se o tem izjavita, kar sta tudi storila, tožena stranka pa je nato njune navedbe zgolj povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, ni pa nanje odgovorila, četudi je bistvena pravica do izjave ne le to, da ima stranka možnost, da se izjavi, pač pa da organ odgovori na njene relevantne navedbe (ali pojasni, zakaj niso relevantne). S tem, ko tožena stranka ni odgovorila na navedbe tožnikov, je njuno pravico do izjave izvotlila. Tej svoji obveznosti se ne more izogniti s sklicevanjem na vezanost na mnenje Komisije, pač pa mora v primeru, če Komisija na navedbe v vlogi za opustitev cepljenja ni odgovorila, ali je stranka podala pripombe na to mnenje, zahtevati ustrezno dopolnitev mnenja. V navedenem mnenju pa se mora Komisija argumentirano izjaviti tudi o predlogih predlagateljev po morebitnih dodatnih pregledih. Sodišče ob tem poudarja, da se do mnenja Komisije ne opredeljuje z vidika medicinske stroke, pač pa z upravnosodnega vidika glede na to, kaj mora tako mnenje in posledično obrazložitev odločitve tožene stranke vsebovati, ter kako in na kakšen način mora biti odgovorjeno na pomisleke stranke, pa četudi so ti laične narave.

18Ker se izpodbijana odločba zgolj sklicuje na mnenje in ne vsebuje nobenih odgovorov na uveljavljane razloge tožnikov (glede alergij, nezaželenih učinkov cepiv ter bolezni in zdravstvenega stanja), zlasti pa tudi ne na opozorilo o neobrazloženosti mnenja ter na nejasnost, ko Komisija svetuje testiranje otroka pred cepljenjem, je tožnikoma bila kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP.

19Tožnika utemeljeno uveljavljata, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj upravni organ ne navaja dejanskega stanja in razlogov zanj, temveč zgolj povzema navedbe tožnikov, strokovno mnenje in pripombe tožnikov na to mnenje ter ugotavlja, ne da bi to kakorkoli obrazložil, da se je Komisija opredelila do vseh strokovnih navedb, svojo „odločitev“ obrazložila in s tem zadostila pogojem iz 193. člena ZUP. Tudi če bi bilo v konkretnem primeru mogoče razumeti, da dejansko stanje, na katerem temelji odločitev organa, pomenijo povzete navedbe iz strokovnega mnenja, pa odločbe kljub temu ni mogoče preizkusiti, saj se organ ne opredeli do navedb v predlogu niti do pripomb na strokovno mnenje, ki sta jih tožnika podala in ki jih ponavljata tudi v tožbi. Zgolj navedba, da k izjavi na strokovno mnenje ni bilo priloženih novih zdravstvenih dokazov, namreč nikakor ne pomeni odgovora na navedbe tožnikov v izjavi. Upravni organ se tej obveznosti ne more izogniti niti s pavšalno navedbo, da se je Komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in da je svojo odločitev obrazložila, saj (kot rečeno) ne pove, kaj je pravno relevanten dejanski okvir obravnavane zadeve, niti ne pove, zakaj navedbe tožnikov, vključno s pripombami v izjavi na strokovno mnenje, ne bi bile pravno relevantne, niti nanje ne odgovori. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravičen je tudi očitek tožnikov, da v odločbi manjka navedba nalezljive bolezni, zoper katero naj se ne opusti cepljenje, kar je glede na določbo prvega odstavka 22.č. člena ZNB bistvena sestavina odločbe in predhodno tudi mnenja Komisije (četrti odstavek 22.c člena ZNB).

20Ker je po povedanem izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Glede na navedeno mora upravni organ v ponovljenem postopku v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega, da preizkusi, ali ima mnenje Komisije vse sestavine iz 22.c člena ZNB in 193. člena ZUP, in da strankam omogoči, da se o mnenju Komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje Komisije ter odločbo ustrezno obrazložiti. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje Komisije (196. člen ZUP). Dodati pa je še, da ima Komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost kot otrokov zdravnik, kadar ta izvaja cepljenje, in da ta pojasnilna dolžnost Komisijo zavezuje, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev (morebiti) laične narave. Pri tem bo treba skladno tretjim odstavkom 190. člena ZUP strankam dati možnost, da se izjavijo o tem, kdo naj bo izvedenec, v konkretnem primeru član strokovne Komisije.⁶

21Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279 a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom ZUS-1. Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a. člena ZPP).

K II. točki izreka:

22Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.⁷ Tako je pri odmeri višine stroškov tožnikov, čeprav sta jih stranki priglasili na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnikoma, ker je bila zadeva rešena na seji in ju je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

¹ Odločba je bila izdana 17. 7. 2019, ko je veljal ZNB Uradni list RS, št. 69/95, 25/04 - odl. US, 47/04 - ZdZPZ, 119/05.
² Subsidiarna uporaba ZUP (ki ga mora tožena stranka uporabiti v skladu s prvim odstavkom 22.č člena ZNB) po 3. členu tega zakona namreč pomeni, da mora tožena stranka postopati po določbah ZUP v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 in sodba I U 1348/2019 z dne 17. 12. 2020).
³ Tako tudi v III U 400/2011 z dne 3. 3. 2012.
⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010.
⁵ Sklep X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 Vrhovno sodišče RS, I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019, ...
⁶ Tako tudi I U 1965/2010 z dne 12. 1. 2012.
⁷ Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.