22.b člen ZNB

Komisija za cepljenje poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Ta mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank.

Strokovno mnenje komisije je podlaga za odločanje toženke, kar pa slednje ne odvezuje dolžnosti, da svojo odločbo ustrezno obrazloži. Če tega na podlagi preskopega strokovnega mnenja komisije ne more storiti, mora od komisije zahtevati dopolnitev mnenja oziroma njena dodatna pojasnila. Tudi ko gre za strokovna vprašanja, mora biti namreč presoja komisije in toženke argumentirano obrazložena, tako da je mnenje oziroma na njegovi podlagi sprejeto odločitev mogoče preizkusiti.

Izpodbijana odločba nima obrazložitve, ki bi zadostila zakonsko predpisanemu standardu, saj toženka v obrazložitvi zgolj opisuje potek upravnega postopka, citira navedbe tožnikov ter povzame vsebino strokovnega mnenja komisije. Iz obrazložitve odločbe pa ni jasno razvidno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno v postopku, niti razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.

Ker zakon ureja obvezo cepljenja, se v zvezi z obveznimi cepljenji ne postavi vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasja za cepljenje, za kar se zavzema predlagatelj, saj je starš otroka dolžan cepiti, kot mu nalaga ZNB.

Upravni organ mora v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega, da preizkusi, ali ima mnenje komisije vse sestavine iz 22.c člena ZNB in 193. člena ZUP1, in da strankam omogoči, da se o mnenju komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje komisije. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje komisije.

Sodišče se strinja s toženko, da v ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa citirani drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba (druga alineja prvega odstavka 22. č člena ZNB) in (glede na izdajo odločbe v upravnem postopku) razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.

V ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba in razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.

Tožnika utemeljeno ugovarjata, da iz obrazložitve odločbe ni jasno razvidno v postopku ugotovljeno dejansko stanje, obrazložitev pa je pomanjkljiva tudi v smislu razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. O predlogu za opustitev cepljenja odloča toženka, podlago za odločanje pa predstavlja strokovno mnenje komisije, kar pa toženke ne odvezuje dolžnosti, da svojo odločitev ustrezno obrazloži in se pri tem konkretno izreče glede navedb in dokazov tožnikov.

V primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v tem primeru odločitve, da se cepljenja tožnice ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja mld. otroka ali celo do smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe zadostuje že najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo. Sodišče sodi, da je tožnica s svojimi navedbami o zdravstvenih težavah in družinski anamnezi zadostila navedenemu standardu za izdajo začasne odredbe.

V obravnavanem primeru je komisija za cepljenje v svojem strokovnem mnenju navedla zgolj, da v priloženi dokumentaciji ni našla razlogov za opustitev cepljenja. Prav tako se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do vseh ugovorov tožnikov v zvezi z zdravstvenim stanjem deklice, zaradi katerih sta tožnika tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Izpodbijana odločba ne navaja strokovnih ali drugih razlogov odločilnih za presojo ugovorov, ki sta jih podala tožnika v vlogi in v odgovoru na strokovno mnenje komisije kot razlog za predlagano opustitev cepljenja, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj pomanjkljivo obrazložena odločba tožnikoma ne omogoča uresničitve pravice do pravnega sredstva.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bili starši otroka seznanjeni s strokovnim mnenjem, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, šele s prejemom te odločbe in jim ni bila dana možnost, da bi se izrekli o svojih pomislekih in dvomih, ki glede na predhodno genetsko pogojeno zdravstveno stanje roditeljev, puščajo dvom o utemeljenosti cepljenja.

Tožniku bi morala biti pred upravno odločitvijo o zadevi omogočena vpogled v izvedeniško mnenje ter podaja argumentiranih ugovorov zoper ugotovitve iz mnenja.

Mnenje Komisije za cepljenje ima naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti.

Komisija za cepljenje je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Komisija za cepljenje je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Tožnika utemeljeno ugovarjata, da se je upravni organ oprl na neobrazloženo strokovno mnenje komisije za cepljenje in posledično tudi njegova obrazložitev ni zadostna in je pomanjkljiva v smislu 214. člena ZUP. V mnenju je sicer navedeno, da se je komisija usmerila na razloge za opustitev cepljenja, vendar so podani le zaključki na splošnem nivoju. Tako strokovno mnenje, ki je v upravnopravnem smislu pomanjkljivo, ne more biti zadostna podlaga za izdajo odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje je treba starše otroka še pred izdajo upravne odločbe seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo. Načelo zaslišanja stranke nalaga, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnici pred izdajo odločbe strokovno mnenje Komisije za cepljenje ni bilo vročeno, kar pomeni, da ji ni bila dana možnost, da bi se o njem izrekla. To pa je v danem primeru še posebej pomembno, saj obvezno cepljenje predstavlja poseg v ustavne pravice posameznika.

Mnenje Komisije za cepljenje ima naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora torej zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa bi bilo treba starše seznaniti. Organ bi moral po tem, ko je prejel mnenje Komisije, le-tega poslati nazaj Komisiji v dopolnitev, saj nima obrazložitve, kot jo zahtevata tako 3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP, kot tudi 2. alineja prvega odstavka 22. č. člena ZNB.

Starši otroka morajo biti pred izdajo odločbe, s katero se odloči o predlogu za opustitev cepljenja, seznanjeni s strokovnim mnenjem komisije, ki je po svoji naravi izvedensko mnenje. Odločba pa mora vsebovati vse obvezne sestavine po ZUP, obrazložitev pa mora po 214. členu ZUP obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, četudi so laične narave.