22.č člen ZNB

Ker se izpodbijana odločba zgolj sklicuje na mnenje in ne vsebuje nobenih odgovorov na uveljavljane razloge tožnikov (glede nezaželenih učinkov po predhodnem odmerku cepiva A). zlasti pa tudi ne na njune izčrpne pripombe na mnenje Komisije, je bila tožnikom kršena pravica do izjave, kot izhaja iz 9. člena ZUP.

Zavrženje predloga tožnikov za opustitev cepljenja brez strokovne (medicinske) presoje dokumentacije in v tem oziru odsotnost konkretizirane obrazložitve, ob dejstvu, da je tožnica v postopku podala zahtevo za razgovor pred komisijo, da je v predlogu za opustitev cepljenja navedla nezaželene učinke in bolezenska stanja, ki so po njenih opažanjih neporesredna posledica cepljenja in izrecno izpostavila tudi, da resnično dejansko stanje hčere ni zajeto v zdravstvenem kartonu otroka, po presoji sodišpča ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.

Komisija poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Mnenje komisije ima naravo izvedenskega mnenja. Z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Stranki je tudi treba dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec.

Toženka na s strani tožnikov opozorjene pomanjkljivosti mnenja in ugovore, ki sta jih imela tožnika na stališče komisije, ni odgovorila, pač pa zgolj navedla, da je minister, upoštevajoč strokovno mnenje, po preverbi skladnosti in zakonitosti strokovnega mnenja, zlasti ali je komisija upoštevala vse zahteve iz 22.c člena ZNB in vse zahteve iz prvega odstavka 214. člena ZUP, odločil, da se obvezno cepljenje ne opusti. Izpodbijana odločba, ki ne vsebuje obrazložitve oziroma odgovora na navedbe o pomanjkljivosti mnenja in ugovore v zvezi s stališči iz mnenja, je obremenjena s kršitvijo 214. člena ZUP. Po 6. točki 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno takšnemu zahtevku strank.

Mnenje, ki ga je komisija podala v obravnavanem primeru, in posledično tudi izpodbijana odločba, ki ga povzema v svoje razloge, nista zadovoljiva. Mnenje obsega povzetek predloga za opustitev cepljenja, prepis treh alinej iz drugega odstavka 22.a člena ZNB ter samo stališče glede (ne)opustitve cepljenja s posameznimi cepivi proti posameznim boleznim. Edina stavka v mnenju, ki ju je mogoče uvrstiti med „razloge“ oziroma „obrazložitev“ v pravem pomenu besede“, sta, da je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ta ugotovitev pa ni v ničemer konkretizirana glede na specifične okoliščine tožnika, navedene v predlogu za opustitev cepljenja; komisija namreč ni z ničemer obrazložila, zakaj stanja, ki so navedena v predlogu, ne predstavljajo pravih kontraindikacij za cepljenje.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Vprašanje obstoja pravne podlage za inšpekcijsko ukrepanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZNB in ZZdrI, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami (o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve), ki so bile že presojena v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka).

Minister, pristojen za zdravje, je pri svoji odločitvi vezan na strokovno mnenje komisije, vendar pa ga mora kot upravni organ preveriti v skladu z 2. alineo prvega odstavka 22.č člena ZNB in obrazložiti razloge za neopustitev cepljenja.

V konkretnem primeru po presoji sodišča ni bil ugotovljen noben izmed razlogov, ki na podlagi ZNB dopuščajo opustitev obveznega cepljenja. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi tožničina mati zahtevala pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije, dodaten zdravstveni pregled hčere ali razgovor pred komisijo, pač pa je le navajala, da je hčerka zdrava in da bi cepljenja lahko negativno vplivala na njeno zdravje.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bili starši otroka seznanjeni s strokovnim mnenjem, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, šele s prejemom te odločbe in jim ni bila dana možnost, da bi se izrekli o svojih pomislekih in dvomih, ki glede na predhodno genetsko pogojeno zdravstveno stanje roditeljev, puščajo dvom o utemeljenosti cepljenja.

Mnenje Komisije bi moralo biti pred izdajo odločbe posredovano tožnikoma v morebitno izjavo oziroma pripombe. Na to napotuje že načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Seznanitev tožnikov z mnenjem šele v odločbi namreč ne pomeni učinkovitega varstva pravic na način, kot jima ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, ne glede na opravljen razgovor pred Komisijo, saj v tej fazi postopka še ni bilo jasno, kakšen predlog bo Komisija organu sploh podala.

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ni zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. To po določbi 22. č člena ZNB izda minister na podlagi mnenja komisije, v njej pa se je dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.