196. člen ZUP

Po presoji sodišča so tožniki zaključkom izvedenke nasprotovali z zadostno konkretnimi pravno relevantnimi navedbami, zato bi upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi izvedenka ustno predstavila in obrazložila zaključke svojega izvedenskega mnenja, stranke postopka in uradna oseba pa bi ji imele možnosti zastaviti vprašanja in zahtevati pojasnila, pri čemer bi se izvedenka lahko obrazloženo opredelila do razlik v drugih listinskih dokazilih.

Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno var

Tožniki so s svojimi ugovori in predloženimi strokovnimi mnenji v upravnem postopku zbudili dvom v jasnost in popolnost oziroma pravilnost podanih izvedenskih mnenj, zato bi upravni organ moral postopati skladno z 196. členom ZUP in dokazovanje s postavljenima izvedencema dopolniti. V zvezi z ugovorom, da je ugotovitev vseh odmikov od sosednjih parcel ob upoštevanju 24. člena OPN MOL ID napačna, izpodbijana odločba nima razlogov, niti nanj vsebinsko ni odgovoril organ druge stopnje v pritožbeni odločbi. Zato izpodbijane odločbe v zvezi s pritožbeno odločbo v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Upravni organ se obveznosti obrazložitve odločbe ne more izogniti s pavšalno navedbo, da se je komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in da je svojo odločitev obrazložila, saj ne pove, kaj je pravno relevanten dejanski okvir obravnavane zadeve, niti ne pove, zakaj pripombe tožnikov na strokovno mnenje ne bi bile pravno relevantne, v določenem delu pa niti ne odgovori na tožnikove navedbe v predlogu. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Upravni organ mora v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega, da preizkusi, ali ima mnenje komisije vse sestavine iz 22.c člena ZNB in 193. člena ZUP1, in da strankam omogoči, da se o mnenju komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje komisije. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje komisije.

Sodišče poudarja, da (kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 326/2009) ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost, kot zdravnik, ki izvaja cepljenje. Posebej tudi poudarja, da se sodišče do mnenja ni opredeljevalo z vidika medicinske stroke, ampak z upravnosodnega vidika glede tega, kaj mora tako mnenje (in posledično toženkina odločba) vsebovati ter kako in na kakšen način naj bi odgovorilo na tožničine (četudi laične) pomisleke.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Že navedeno predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti. Ob tem sodišče poudarja, da mora biti nepremičnina, ki se vrača v naravi, v izreku upravne odločbe opredeljena z rezerviranimi parcelnimi številkami na podlagi elaborata parcelacije. Iz določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni o

Predmet upravnega spora je odločitev upravnega organa, da se postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema obeh mld. otrok in njune oddaje v rejništvo, začet na tožničino pobudo, ustavi. Organ je v postopku pred izdajo sklepa v celoti upošteval zakonske zahteve, pri čemer je svojo odločitev oprl na mnenje strokovne komisije prvostopenjskega upravnega organa, izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku.

Upravni organ upoštevanja izvedenskega mnenja, ne da bi bilo ocenjeno glede na ostale dokaze, ne more opravičiti z navedbo, da gre pri izvedenki za strokovnjaka, ki ravna v skladu s pravili stroke, torej smiselno, da v ugotovitve izvedenke ne sme dvomiti niti jih ocenjevati. Dokazna ocena mora vsebovati oceno vsakega posameznega dokaza z navedbo, zakaj mu upravni organ sledi, kar mora biti prepričljivo in logično obrazloženo.

Eden od načinov dokazovanja v upravnem postopku je tudi dokazovanje z izvedenci, kar pomeni, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov v postopku, ki mu upravni organ ne sme zgolj slediti, kot je to v obravnavanem primeru pojasnil drugostopenjski organ, pač pa ga mora oceniti. Določbe ZUP jasno kažejo, da uradna oseba, ki vodi upravni postopek, izvedensko mnenje ocenjuje in ne le sprejema kar je v njem zapisano (196. člen ZUP). To pa pomeni, da mora mnenje oceniti glede na druge dokaze in tudi glede na pomisleke strank v postopku. Predmet urejanja v komasacijskem postopku so le nepremičnine, ki so zajete v komasacijski sklad, kar pa pomeni, da se njihova razmejitev do nepremičnin, ki v ta sklad niso zajete, ne more spreminjati. Tožnici trdita in z izvedenskim mnenjem dokazujeta prav to, torej, da se je ob izvedbi komasacijskega postopka poseglo v njuni nepremičnini, ki nista bili zajeti v komasacijsko območje. Upravni organ, ki vodi postopek komasacije, mora zato te okoliščine raziskati, morebitne napake odpraviti, vse pa v odločbi pojasniti in argumentirati. Dejstvo je, da sta bila akta nična že od njunega nastanka in bi zatorej morala tožena stranka, ki je o zad

V konkretni zadevi gre za situacijo iz 196. člena ZUP, saj se izvida in mnenja obeh izvedencev tako razlikujeta, da gre za upravičen dvom o pravilnosti mnenja. Utemeljeni pa so tudi dvomi tožnice glede pravilnosti določitve posplošene tržne vrednosti predmetnih nepremičnin.

Omejitev ustavne pravice do dostopa do informacij javnega značaja je treba v primeru konflikta z interesom državnega organa razlagati ozko, vendar ne tako ozko, da legitimen interes državnega organa povsem zvodeni. Zato je treba v obzir vzeti vse okoliščine primera in upoštevati, da ima posredovanje dokumenta kot informacije javnega značaja za posledico, da ga lahko zahteva katerakoli oseba, v primeru najmanj treh zahtev pa ga je organ tudi dolžan posredovati v svetovni splet. Ko se, kot v obravnavanem primeru, zatrjuje, da bo razkritje dokumenta o shemi podatkovne baze ogrozilo varnost informacijskega sistema, ki je ključen za poslovanje in s tem delovanje ne le ministrstva, ampak tudi ostalih uporabnikov sistema, od ministrstva ni mogoče zahtevati zagotovila, da bo dejansko prišlo do vdora v informacijski sistem in vseh zatrjevanih negativnih posledic. Z dokaznim standardom onkraj dvoma mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja varnosti informacijskega sistema.

Tožniku kljub temu, da je izrazil željo, da svoja stališča pojasni na seji senata, ta možnost ni bila omogočena, ne glede na to, da je odgovoril na dopis, s katerim so mu bili poslani izvidi in mnenja.

Tožnika utemeljeno ugovarjata, da se je upravni organ oprl na neobrazloženo strokovno mnenje komisije za cepljenje in posledično tudi njegova obrazložitev ni zadostna in je pomanjkljiva v smislu 214. člena ZUP. V mnenju je sicer navedeno, da se je komisija usmerila na razloge za opustitev cepljenja, vendar so podani le zaključki na splošnem nivoju. Tako strokovno mnenje, ki je v upravnopravnem smislu pomanjkljivo, ne more biti zadostna podlaga za izdajo odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Pomanjkljivega mnenja Komisije za cepljenje ni mogoče preizkusiti in posledično tudi ne sprejeti kot podlago za odločitev, ampak je treba ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti po določbi 196. člena ZUP.

Ugotovljeno dejansko stanje za opredelitev ravnanja tožeče stranke kot nedopustnega je pomanjkljivo v smeri ugotovitve, ali bi tožeča stranka z izvedbo ADSL/PSTN morala izvesti investicije v omrežje in nato oceniti višino investicij glede na strošek končnih uporabnikov, ki priključka ISDN pred izvedbo ADSL niso imeli (končnih uporabnikov s priključkom PSTN). Šele ob tem tehtanju (uporaba načela sorazmernosti), torej ugotavljanju, ali je višina investicij in drugih potrebnih vložkov podjetja v zagotavljanje dostopa do ADSL/PSTN sorazmerna s koristmi potrošnikov (ob upoštevanju tudi njihovih stroškov pri vezavi ADSL/PSTN, ob predpostavki, da je bil potrošnikom omogočen dostop ADSL/ISDN in tehnični zmogljivosti obeh dostopov), bo mogoče ugotoviti ali zatrjevana investicija s strani tožeče stranke izpolnjuje pogoj objektivne ekonomske opravičljivosti. Razumno in normalno delovanje podjetja, ki nima namena izkrivljati konkurence in je v okviru svobodne gospodarske pobude (inovacije, zmanjševanje stroškov, učinkovitosti podjetja), ni zloraba. Po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza po

ZVojI v 1. odstavku 97. člena določa, da upravna enota oz. ministrstvo ugotavlja odstotek invalidnosti na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. To pomeni, da ga mora upravni organ obvezno pridobiti, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje ugotavljanja relevantnih dejstev tudi z drugimi dokazi in torej postopanja po določbi 1. odstavka 164. člena ZUP, po kateri se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi, pri čemer se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (2. odstavek istega člena). V izvidu in mnenju mora biti zato navedeno najmanj, katero konkretno medicinsko dokumentacijo je komisija pregledala oz. obravnavala pri svojem delu, kaj je iz nje razvidno, katera dejstva je ugotovila in kakšen je njen sklep na podlagi tako ugotovljenih dejstev. S tem, ko je zdravniška komisija v mnenju z dne 17. 2. 2009 zavrnila uporabo RTG slik kot dokazov, ki bi jih lahko uporabila pri pripravi svojega mnenja z navedbo, da so brez imena slikane osebe in datuma, na dveh sli

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.