193. člen ZUP

Ob opisanem dejanskem stanju v zvezi z zdravstvenim stanjem mld. A. A. in zakonsko določenimi razlogi za opustitev cepljenja (drugi odstavek 22.a člena ZNB) se sodišče ne strinja s tožbenim očitkom, da mnenje strokovne komisije ne bi bilo obrazloženo. Tožnika namreč obstoja prvih dveh razlogov nista niti zatrjevala, glede tretjega razloga pa je komisija v strokovnem mnenju pojasnila, da alergične in druge bolezni v družini in sorodstvu, okužbe dihal in alergične bolezni pri mld. A. A. niso razlog za opustitev cepljenja. In če je temu tako (torej, da zdravstvena stanja, ki jih v predlogu opisujeta tožnika in izhajajo tudi iz zdravstvenega kartona mld A. A., niso razlog za opustitev cepljenja, kar je strokovna ocena, v katero se sodišče ne spušča), je pa s tem strokovna komisija tudi pojasnila, zakaj se ni odločila za izvedbo dodatnih zdravstvenih pregledov v smislu določbe prvega odstavka 22.c člena ZNB.

Komisija za cepljenje poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Ta mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank.

Upravni organ se obveznosti obrazložitve odločbe ne more izogniti s pavšalno navedbo, da se je komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in da je svojo odločitev obrazložila, saj ne pove, kaj je pravno relevanten dejanski okvir obravnavane zadeve, niti ne pove, zakaj pripombe tožnikov na strokovno mnenje ne bi bile pravno relevantne, v določenem delu pa niti ne odgovori na tožnikove navedbe v predlogu. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Komisija poda (zgolj) mnenje o obstoju razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja, o opustitvi oziroma o neopustitvi cepljenja v upravnem postopku pa odloči minister kot stvarno pristojni upravni organ. Mnenje komisije ima naravo izvedenskega mnenja. Z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Stranki je tudi treba dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec.

Upravni organ mora v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega, da preizkusi, ali ima mnenje komisije vse sestavine iz 22.c člena ZNB in 193. člena ZUP1, in da strankam omogoči, da se o mnenju komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje komisije. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje komisije.

Sodišče se strinja s toženko, da v ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa citirani drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba (druga alineja prvega odstavka 22. č člena ZNB) in (glede na izdajo odločbe v upravnem postopku) razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.

V ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba in razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.

Mnenje, ki ga je komisija podala v obravnavanem primeru, in posledično tudi izpodbijana odločba, ki ga povzema v svoje razloge, nista zadovoljiva. Mnenje obsega povzetek predloga za opustitev cepljenja, prepis treh alinej iz drugega odstavka 22.a člena ZNB ter samo stališče glede (ne)opustitve cepljenja s posameznimi cepivi proti posameznim boleznim. Edina stavka v mnenju, ki ju je mogoče uvrstiti med „razloge“ oziroma „obrazložitev“ v pravem pomenu besede“, sta, da je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ta ugotovitev pa ni v ničemer konkretizirana glede na specifične okoliščine tožnika, navedene v predlogu za opustitev cepljenja; komisija namreč ni z ničemer obrazložila, zakaj stanja, ki so navedena v predlogu, ne predstavljajo pravih kontraindikacij za cepljenje.

Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije z dne 19. 10. 2016, ki je napisano na obrazcu. To mnenje ni obrazloženo in zaradi svoje pomanjkljivosti ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je namreč izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo.

Izpodbijana odločitev temelji na mnenju posebne zdravniške komisije, ki je napisano na obrazcu. To mnenje pa ni obrazloženo in je zato pomanjkljivo in kot tako ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Mnenje posebne zdravstvene komisije je izvedensko mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo, kot to določa drugi odstavek 193. člena ZUP, da ga je mogoče po pravilih tega postopka preizkusiti.

Mnenje Komisije za cepljenje ima naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti.

Po ustaljeni upravnosodni praksi ima mnenje komisije za cepljenje naravo izvedenskega mnenja, njegova vsebina mora zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti.

Mnenje Komisije za cepljenje ima naravo izvedenskega mnenja. Vsebina mnenja mora torej zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa bi bilo treba starše seznaniti. Organ bi moral po tem, ko je prejel mnenje Komisije, le-tega poslati nazaj Komisiji v dopolnitev, saj nima obrazložitve, kot jo zahtevata tako 3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP, kot tudi 2. alineja prvega odstavka 22. č. člena ZNB.

Komisija za cepljenje v svojem mnenju sicer navaja, da je proučila predlog tožnikov, vendar pa se do razlogov, glede katerih tožnika menita, da so ovire za cepljenje, ni opredelila in nanje ni odgovorila. Zgolj njen sklep, da ni zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja še ne pomeni ustrezne obrazložitve njenih ugotovitev in strokovnih dognanj. Pomanjkljivo strokovno mnenje ne more biti podlaga za izdajo upravne odločbe. V takem primeru mora upravni organ zahtevati dopolnitev mnenja.

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, četudi so laične narave.

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Komisija je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje mnenje. Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen ZUP. Tožniki so bili z mnenjem Komisije seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe. S tem jim je bilo onemogočeno, da opozorijo na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Pomanjkljivo strokovno mnenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Strokovno mnenje, ki ga je izdelala komisija, je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. V postopku je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

ZVojI v 1. odstavku 97. člena določa, da upravna enota oz. ministrstvo ugotavlja odstotek invalidnosti na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. To pomeni, da ga mora upravni organ obvezno pridobiti, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje ugotavljanja relevantnih dejstev tudi z drugimi dokazi in torej postopanja po določbi 1. odstavka 164. člena ZUP, po kateri se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi, pri čemer se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (2. odstavek istega člena). V izvidu in mnenju mora biti zato navedeno najmanj, katero konkretno medicinsko dokumentacijo je komisija pregledala oz. obravnavala pri svojem delu, kaj je iz nje razvidno, katera dejstva je ugotovila in kakšen je njen sklep na podlagi tako ugotovljenih dejstev. S tem, ko je zdravniška komisija v mnenju z dne 17. 2. 2009 zavrnila uporabo RTG slik kot dokazov, ki bi jih lahko uporabila pri pripravi svojega mnenja z navedbo, da so brez imena slikane osebe in datuma, na dveh sli