VSRS Sodba I Ips 6070/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na tega obsojenca, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B. se zavrne.

III. Obsojenega B. B. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 6070/2016-293 z dne 7. 1. 2020 obsojenega B. B. spoznalo za krivega storitve pod točko 1. izreka opisanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), obsojena C. C. in A. A. pa za kriva storitve pod točko 2. izreka opisanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsem trem obsojencem je izreklo kazni zapora, in sicer obsojenemu B. B. eno leto in štiri mesece zapora, obsojenima C. C. in A. A. pa vsakemu po eno leto zapora. Pogojne obsodbe, izrečene obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 10603/2017 z dne 6. 4. 2017, pravnomočno dne 22. 4. 2017, in pogojne obsodbe, izrečene obsojenemu C. C. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 49977/2016 z dne 17. 4. 2018, pravnomočno istega dne, ni preklicalo. Vsem trem obsojencem je naložilo, da morajo oškodovani družbi A. d.o.o. solidarno plačati znesek 40.000,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka, ki jih je v plačilo naložilo obsojencema B. B. in C. C., medtem ko je obsojenega A. A. oprostilo njihovega plačila, razen glede krivdno povzročenih stroškov. Vsem trem obsojencem je v nerazdelno plačilo naložilo tudi potrebne izdatke pooblaščencev oškodovane družbe.

2Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega C. C., glede obsojenega A. A. pa po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 2. izreka v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenca C. C. in A. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in tretjem odstavku 217. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter vsakemu od njiju izreklo kazen devet mesecev zapora. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega C. C., v celoti pa pritožbi zagovornikov obsojencev B. B. in A. A., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu B. B. je naložilo plačilo sodne takse v znesku 600,00 EUR.

3Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti:

(i) zagovornik obsojenega B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da navedenega obsojenca oprosti obtožbe; ter

(ii) zagovornik obsojenega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da navedenega obsojenca oprosti obtožbe, oziroma naj, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; hkrati pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

4Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi in Vrhovnemu sodišču predlagala, da ju zavrne kot neutemeljeni. Ocenila je, da se pravnomočna sodba ne opira na nedovoljene dokaze, zato kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V povezavi z zagovorom soobsojenega C. C., ki ga vložnika problematizirata z vidika pravice do zaslišanja obremenilnih prič, meni, da ne gre za odločilni dokaz, na podlagi katerega bi sodišči presojali ostale dokaze v spisu, temveč je sodišče prve stopnje soobsojenčev zagovor vrednotilo kritično, ob hkrati oceni vseh ostalih dokazov, ter svojo dokazno presojo tudi logično obrazložilo. Glede dopisa Interpola je sodišče prve stopnje izvedlo ustrezen dokazni postopek, v katerem je preverilo avtentičnost in verodostojnost navedene listine, kar je tudi obširno obrazložilo, zato je predlagane dokaze v smeri razčiščevanja teh okoliščin utemeljeno zavrnilo in svojo dokazno oceno izčrpno obrazložilo. Sodišči prve in druge stopnje sta se ustrezno opredelili tudi do zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče D. D., medtem ko vložnika glede dokaznega predloga za zaslišanje E. E. ne utemeljita, kako naj bi zatrjevana kršitev pravice do obrambe vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovna državna tožilka meni, da obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza kriterijem iz prvega odstavka 395. člena ZKP, zato tudi kršitev navedene zakonske določbe ni podana, v ostalem pa vložnika uveljavljata razlog, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dopusten.

5Z odgovorom sta bila seznanjena oba obsojenca in njuna zagovornika, ki sta v izjavah vztrajala pri zatrjevanih kršitvah.

B.

6Jedro obeh zahtev za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju kršitve pravice obsojenih B. B. in A. A. do obrambe, ker se izpodbijana pravnomočna sodba opira na (i) zagovor soobsojenega C. C., ki ga ni bilo mogoče preizkusiti v skladu z jamstvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič (prvi odstavek 29. člena Ustave RS v zvezi s točko (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: EKČP), in (ii) na dopis Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015, ki naj bi vseboval podatke iz srbskega sistema za prehajanje državne meje, čeprav obrambi obsojenih B. B. in A. A. ni bilo omogočeno, da preverita izvor (avtentičnost) listine in verodostojnost v njej navedenih podatkov bodisi s pridobitvijo izpiska iz srbskega sistema za prehajanje državne meje bodisi z zaslišanjem avtorja tega dopisa.

7Vložnika trdita, da obsojenca B. B. in A. A. oziroma njuna zagovornika niso imeli možnosti zastavljanja vprašanj soobsojenemu C. C. ter na ta način preizkusiti verodostojnosti njegovega zagovora, saj v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj niso bili vabljeni na njegovo zaslišanje, na glavni obravnavi pa soobsojenec zaradi privilegija zoper samoobtožbo ni podal zagovora niti ni odgovarjal na vprašanja. Zahtevi zastopata stališče, da pomeni soobsojenčev zagovor odločilni dokaz zoper obsojenca B. B. in A. A., glede katerega nista imela možnosti uresničevati pravice do zaslišanja obremenilnih prič, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, hkrati pa tudi kršitev njune pravice do obrambe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS in točko (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

8Oba vložnika izpodbijata tudi opiranje pravnomočne sodbe na dopis Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015. Zagovornik obsojenega B. B. meni, da je bila v tej zvezi prekršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave RS), saj njegovi obrambi ni bilo omogočeno razčiščevanje zanj razbremenilnih okoliščin v povezavi s prehajanjem srbske državne meje. Pri tem zatrjuje še kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, češ da je državni tožilec tisti, ki bi moral dokazati izvor in verodostojnost listine, na katero se opira pravnomočna sodba. Na drugi strani uveljavlja zagovornik obsojenega A. A. tudi v tem delu kršitev obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič v smislu točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker naj bi dopis Interpola Beograd po svoji vsebini predstavljal uradni zaznamek tujega varnostnega organa, ki bi ga bilo mogoče preveriti samo z neposrednim zaslišanjem avtorja tega dopisa ali pa s pridobitvijo neposrednega dokaza (tj. izpiska iz srbskega sistema za prehajanje državne meje). Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem dopisom obrambi obsojenega A. A. ni zagotovilo uresničevanja ustavnih in konvencijskih jamstev, na njegovi podlagi pa je pridobivalo tudi drugo dokazno gradivo, je po vložnikovem stališču podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, istočasno pa naj bi bila prekršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Izhodiščno glede zatrjevanih kršitev

9Vrhovno sodišče zavrača najprej sklicevanje obeh vložnikov na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana samo, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje nobenega izmed dokazov, ki ju problematizirata vložnika, ni pridobilo s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj je bilo zaslišanje soobsojenega C. C. izvedeno v skladu s prvim odstavkom 431. člena ZKP, dopis Interpola Beograd pa pridobljen v skladu s policijskimi pooblastili iz drugega odstavka 148. člena ZKP ter na glavni obravnavi prebran v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic obsojencev pri izvajanju dokazov in izdaji sodbe bi lahko na načelni ravni utemeljile samo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v nobenem primeru pa ne morejo v danem primeru pripeljati do zaključka, da so bili dokazi pridobljeni na nedovoljen način in da se zato sodba nanje ne sme opirati.

10Zmotno je tudi stališče zagovornika obsojenega A. A., da predstavlja dopis Interpola Beograd uradni zaznamek tujega organa, na katerega se sodba po določbah ZKP ne more opirati. Zagovornik navedeni dopis zmotno enači z uradnim zaznamkom, ki ga o relevantnih dejstvih in okoliščinah sestavi domača policija, saj gre po vsebini za posredovanje podatkov srbskih varnostnih organov o prehodih njihove državne meje, ki jih je slovenska policija pridobila s pomočjo mednarodnega policijskega sodelovanja. Ker predstavljajo posredovani podatki po svoji vsebini zgolj reprodukcijo podatkov iz srbskega sistema o prehajanju državne meje, predstavlja Interpolov dopis po presoji Vrhovnega sodišča listino oziroma pisanje, ki ga je policija pridobila na podlagi pooblastila, da zbere vse potrebne podatke, ki bi bili lahko koristni za uspešno izvedbo kazenskega postopka (6. točka prvostopenjske sodbe, sklicujoč se na določbo 148. člena ZKP), sodišče prve stopnje pa ga je v dokaznem postopku prebralo kot vsak drug pisni (listinski) dokaz na podlagi prvega odstavka 339. člena ZKP.

11Dokaza, ki ju izpostavljata zahtevi, zaradi razlogov, ki jih navajata vložnika, glede na navedeno nista nedovoljena v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pomeni, da niso nedovoljeni niti dokazi, ki so bili pridobljeni na njuni podlagi, kot skuša s svojimi izvajanji utemeljiti zagovornik obsojenega A. A.

12Očitki obeh zahtev se po navedenem zožijo predvsem na zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z zatrjevano kršitvijo pravice obsojencev do obrambe, zato se je Vrhovno sodišče osredotočilo na presojo teh kršitev. Izhodiščno je presojalo zatrjevano kršitev pravice obsojencev do zaslišanja obremenilnih prič, saj so pogoji, pod katerimi lahko obramba doseže izvajanje razbremenilnih dokazov, strožji.¹

O pravici do zaslišanja obremenilnih prič

13Pravica do zaslišanja obremenilnih prič (29. člen Ustave RS v zvezi s točko (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP), na katero se sklicujeta oba vložnika, obdolžencem v kazenskem postopku zagotavlja, da se seznanijo z obremenilnimi izjavami in v zvezi z njimi zaslišujejo njihovega avtorja bodisi takrat, ko so bile izjave dane, bodisi pozneje v postopku.² Namen pravice je,³ da se obrambi omogoči vplivanje na izid postopka tako, da učinkovito preizkusi za obdolženca obremenilne izjave. Obramba ima načeloma možnost, da doseže navzočnost avtorja obremenilne izjave pred sodiščem in ga preko postavljanja vprašanj o odločilnih dejstvih primera sooči s svojo verzijo dogodkov, oziroma na druge načine s postavljanjem vprašanj preizkusi njegovo zanesljivost in verodostojnost. V središču navedenega jamstva je torej pravica obdolženca, da preizkusi verodostojnost in zanesljivost obremenilnih izjav tako, da se mu omogoči ustno zasliševanje njihovega avtorja v svoji navzočnosti.⁴

14Pojem „obremenilna priča“ je, kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS, funkcionalno opredeljen in odvisen od narave konkretnega dokaza ter okoliščin vsakokratne zadeve.⁵ Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se po uveljavljenih stališčih ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku.⁶ Pod okrilje tega pojma so bili v dosedanji praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča poleg prič že uvrščeni soobdolženci, ki v kazenskem postopku podajo obremenilne izjave,⁷ pa tudi druge osebe, na primer sodni izvedenci, ki so izdelali za obdolženca obremenilno izvedensko mnenje, ali policisti, ki so sestavili za obdolženca obremenilna uradna poročila.⁸

Glede zagovora soobsojenega C. C.

15Zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijata opiranje pravnomočne sodbe na zagovor soobsojenega C. C., ki ga je ta podal v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Iz podatkov kazenskega spisa v tej zvezi izhaja, da obsojenca B. B. in A. A. ter njuna zagovornika o soobsojenčevem (tedaj: soobdolženčevem) zaslišanju niso bili obveščeni, kar po stališču sodišča druge stopnje v danem primeru ustreza določbam ZKP, ki ne predpisujejo, da morajo biti pri zaslišanju obdolženca v preiskavi navzoči tudi soobdolženci, niti sodišču ne nalagajo dolžnosti, da jih o zaslišanju obvesti (7. točka izpodbijane drugostopenjske sodbe). Na glavni obravnavi se je soobsojeni C. C. branil z molkom, zato je sodišče prve stopnje prebralo njegov zagovor (prvi odstavek 325. člena ZKP), medtem ko na vprašanja strank oziroma sodišča ni želel odgovarjati.

16Merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič se, kot že omenjeno, uporabljajo (tudi) v primeru, ko obremenilno izjavo poda soobdolženec v istem, vzporednem ali predhodnem postopku.⁹ Če soobdolženec kot avtor obremenilne izjave kasneje med postopkom koristi privilegij zoper samoobtožbo in se brani z molkom (oziroma ne želi odgovarjati na vprašanja), se po utrjeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP),¹⁰ ki ji ustreza tudi dosedanja presoja Vrhovnega sodišča,¹¹ šteje, da obdolženec tedaj ne more uresničevati svoje pravice do obrambe in v tem okviru jamstev, ki izhajajo iz pravice do zaslišanja obremenilnih prič.

17Sodobna praksa ESČP v primerih, kadar obdolženec ne more neposredno zaslišati avtorja obremenilnih izjav, narekuje celovito in medsebojno povezano presojo treh vprašanj (kriterijev), s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.¹²

18Presoja navedenih kriterijev v obravnavani zadevi najprej pokaže, da obsojenima B. B. in A. A. v fazi posameznih preiskovalnih dejanj ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje soobsojenega C. C. zato, ker določbe ZKP v tej postopkovni fazi navzočnosti obdolžencev in njihovih zagovornikov pri zaslišanju soobdolžencev izrecno ne zahtevajo. Takšna procesna situacija je ustvarila tveganje, da obsojenima B. B. in A. A. kasneje v kazenskem postopku ne bo omogočeno uresničevanje pravice do neposrednega zaslišanja soobsojenca,¹³ ki se je v danem primeru tudi uresničilo, saj se obsojeni C. C. na glavni obravnavi ni zagovarjal. Koriščenje ustavno zagotovljenega privilegija zoper samoobtožbo je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen razlog, da obsojenec na glavni obravnavi ni odgovarjal na nobena vprašanja (četrta alineja 29. člena Ustave RS), s tem pa tudi opravičljiv razlog, da sodišče soobsojencema na glavni obravnavi ni uspelo zagotoviti njegovega neposrednega zaslišanja, da bi lahko preizkušala in izpodbijala verodostojnost njegovih izjav.¹⁴

19Vrhovno sodišče je nadalje presojalo trditve obeh vložnikov, da predstavlja zagovor C. C. edini oziroma odločilni dokaz, na katerega se opira izpodbijana obsodilna sodba. Glede na razloge pravnomočne sodbe je presojo v tem delu opravilo za vsakega obsojenca posebej.

20Obrazložitev dokazne ocene, ki se nanaša na obsojenega B. B. v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije (10. do 15. točka prvostopenjske sodbe), pokaže, da se sodišče prve stopnje pri utemeljevanju obsodilne sodbe v nobenem oziru ne opira na zagovor soobsojenega C. C. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da naj bi bila C. C. v preiskavi predočena „sporna listina“ (tj. dopis Interpola Beograd), v zvezi s katero naj bi nastala soobsojenčeva „sporna izjava“, vendar pri tem niti iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti (ki po prvem odstavku 424. člena ZKP zamejuje presojo Vrhovnega sodišča v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom), niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri del soobsojenčevega zagovora naj bi bil po vložnikovem stališču odločilen za sprejeto dokazno oceno. Razlogi pravnomočne sodbe razkrivajo, da predstavlja ključen obremenilni dokaz za preslepitven namen obsojenega B. B. podatek o beleženju vozila VW Transporter na srbski državni meji, ki izhaja iz dopisa Interpola Beograd (13. in 14. točka prvostopenjske sodbe), medtem ko se zagovor soobsojenega C. C. pri utemeljevanju kazenskopravnega očitka zoper obsojenega B. B. sploh ne omenja, temveč ga sodišče prve stopnje navaja samo pri razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov, v dodatno podkrepitev presoje, da so podatki iz dopisa Interpola Beograd verodostojni (5. točka prvostopenjske sodbe). Za obsojenega B. B. zagovor soobsojenca torej ni bil odločilni, še manj pa edini obremenilni dokaz, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba, niti v kontekstu celotne dokazne ocene ni imel precejšnje (obremenilne) teže, saj je sodišče prve stopnje o izvršenem kaznivem dejanju goljufije sklepalo na podlagi številnih drugih dokazov (zlasti izpovedb prič in listinske dokumentacije). V opisani procesni situaciji se pokaže, da pravica obsojenega B. B. do učinkovite obrambe zaradi nezmožnosti neposrednega zaslišanja soobsojenega C. C. ni bila v ničemer okrnjena, saj sta sodišči obsodilno sodbo utemeljili na drugih, na kontradiktorni glavni obravnavi izvedenih dokazih, kar pomeni, da tudi očitek njegovega zagovornika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS in 6. členom EKČP v tem delu ni utemeljen.

21Za obsojenega A. A. je procesna situacija drugačna. Pravnomočna sodba navedenemu obsojencu očita, da je kaznivo dejanje prikrivanja storil v sostorilstvu s soobsojenim C. C. tako, da sta dne 11. 11. 2015 v Ljubljani od neznane osebe prevzela vozilo VW Transporter in ga še istega dne odpeljala v Srbijo (kamor sta vstopila 12. 11. 2015 ob 2.23 uri) ter ga izročila neznani osebi, pri tem pa bi morala oziroma mogla vedeti, da vozilo večje vrednosti izvira iz kaznivega dejanja. Iz obrazložitve sodbe (zlasti 16. do 20. točka prvostopenjske sodbe) je razvidno, da sodišče prve stopnje svoje dokaze zaključke gradi prvenstveno na zagovoru soobsojenega C. C., ki je opisal okoliščine v zvezi s prevzemom vozila v Sloveniji, opravljenim prevozom preko Madžarske v Srbijo, izročitvijo vozila neugotovljeni osebi ter povratkom obeh obsojencev z avtobusom nazaj v Slovenijo, vse v sodelovanju s soobsojenim A. A. Dokazna ocena soobsojenčevega zagovora se prepleta s podatki o prehajanju srbske državne meje, kot izhajajo iz dopisa Interpola Beograd, kar po presoji sodišča prve stopnje deloma ovrže navedbe C. C. (o času prevzema vozila v Ljubljani), deloma pa potrjuje njegov zagovor (glede vstopa obsojencev v Srbijo in njunega takojšnjega povratka v Slovenijo z avtobusom). Sodišče prve stopnje se pri dokaznem sklepanju v podporo opravljeni dokazni oceni sklicuje še na podatke o zaznanih kontaktih dveh telefonskih številk, ki naj bi ju uporabljala obsojenca C. C. in A. A., vendar omenjene dokaze vrednoti na način, da potrjujejo zagovor C. C. in časovne podatke o prehajanju srbske državne meje (18. točka prvostopenjske sodbe). Zagovor soobsojenega C. C. ima nazadnje v razlogih pravnomočne sodbe pomemben spoznavni prispevek pri presoji sostorilstva (20. točka prvostopenjske sodbe) in oceni krivdnega odnosa obeh obsojencev do dejanja (9. točka drugostopenjske sodbe), kar vse pritrjuje stališču zahteve zagovornika obsojenega A. A., da je glede tega obsojenca zagovor soobsojenca C. C. odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba.

22V takšnem položaju je treba oceniti, ali sta sodišči prve in druge stopnje v zadostni meri poskrbeli za uravnoteženje slabšega položaja obrambe obsojenega A. A., kjer so relevantni: (i) pristop sodišč k obremenilni izjavi avtorja, ki ga obramba ni imela možnosti neposredno zaslišati; (ii) preostali obremenilni dokazi in njihova dokazno moč; ter (iii) procesni ukrepi, ki so uravnotežili slabši položaj obrambe, ker ni imela možnosti neposrednega zaslišanja avtorja obremenilnih izjav.¹⁵

23Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi sodišči prve ali druge stopnje zagovor obsojenega C. C. ocenjevali posebno previdno in z zavedanjem, da je lahko verodostojnost njegovih izjav v primerjavi z izjavami prič vprašljiva,¹⁶ dokazna vrednost njegovih navedb pa manjša zato, ker niso bile preizkušene z neposrednim postavljanjem vprašanj ostalih udeležencev postopka. Drugič, dokazna ocena pravnomočne sodbe pokaže, da zagovor soobsojenca podpirajo samo podatki iz dopisa Interpol Beograd o prehajanju srbske državne meje dne 12. 11. 2015, medtem ko je soobsojenčev zagovor, na katerega se pri dokazni presoji opira sodišče prve stopnje, širši in zajema tudi opis poti ter ostalih okoliščin očitanega kaznivega dejanja (npr. prevzem avtomobila v Ljubljani ter njegova pot preko Madžarske do Srbije). Glede teh okoliščin ne obstajajo, z izjemo soobsojenčevega zagovora, nobeni drugi neposredni dokazi o udeležbi obsojenega A. A. pri očitanem kaznivem dejanju. In tretjič, Vrhovno sodišče v podatkih spisa ne prepozna prav nobenih procesnih ukrepov, ki bi obrambi obsojenega A. A. omogočili učinkovito izpodbijanje verodostojnosti soobsojenčevega zagovora ter s tem uravnotežili slabši položaj, s katerim je bil obsojenec soočen zaradi nezmožnosti neposrednega zaslišanja avtorja zanj obremenilnih izjav.

24Pravnomočna sodba se torej za obsojenega A. A. v odločilni meri opira na zagovor soobsojenca, ki ga obsojenčeva obramba med postopkom ni imela priložnosti neposredno zaslišati oziroma na druge ustrezne načine preizkusiti verodostojnosti njegovih izjav, zato je v tem delu zaradi kršitve pravice obsojenega A. A. do obrambe in, širše, njegove pravice do poštenega sojenja, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

Glede dopisa Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015

25Zagovornik obsojenega A. A. skuša doseči uporabo meril za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič tudi glede dopisa Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015. Vložnik odpira s tem vprašanje, ali je mogoče pod pojem „obremenilne priče“ uvrstiti tudi listinske dokaze, o čemer se Vrhovno sodišče v dosedanji praksi še ni posebej izreklo, trdnih stališč o dometu pravice do zaslišanja obremenilnih prič pa nista sprejela niti Ustavno sodišče RS niti ESČP.¹⁷

26Vrhovno sodišče je pri presoji zastavljenega vprašanja izhajalo iz namena pravice do zaslišanja obremenilnih prič in presodilo, da lahko iz nje izhajajoča jamstva obdolžencu v kazenskem postopku pripadejo samo v primeru, ko ima določen dokaz testimonialno naravo in je treba zaradi presoje njegove verodostojnosti obdolžencu praviloma omogočiti neposredno soočenje z njegovim avtorjem. Vrhovno sodišče je tako denimo v dosedanji praksi že odločilo, da se merila za postavljanje vprašanj avtorju obremenilnih izjav uporabljajo tudi v primeru (pisnega) elektronskega sporočila, ki ga je v breme obdolžencev zapisala soobdolženka iz vzporednega kazenskega postopka.¹⁸ Vendar pa sprejeta stališča ne pomenijo, da se merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič raztezajo na vsakršne listinske dokaze, ki nimajo nobene testimonialne vrednosti in za presojo njihove verodostojnosti ni nujno, da se obdolženec sooči z njihovim avtorjem. Vprašanje, ali obdolžencu pripadejo specifična jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič, je namreč vselej odvisno od narave in vsebine dokaza v vsakem posameznem primeru, prvenstveno pa od vprašanja, ali ima določen dokaz testimonialno naravo in je treba zato obdolžencu, da bi bil kazenski postopek zoper njega pošten, omogočiti neposredno zaslišanje avtorja takšnega, zanj obremenilnega dokaza.

27V konkretnem primeru je iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov kazenskega spisa razvidno, da je za vse obsojence obremenilen zbir podatkov o tem, da sta bila A. A. in C. C. dne 12. 11. 2015 ob 2:23 uri v vozilu VW Transporter (reg. št. ...) evidentirana na vhodu v Republiko Srbijo, nato pa istega dne ob 9:25 uri še na izhodu iz Republike Srbije na avtobusu linije Beograd-Ljubljana. Iz dopisa Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015 izhaja, da so bili navedeni podatki pridobljeni s preverjanjem v sistemu za prehajanje srbske državne meje, kar je bilo nato s pomočjo mednarodnega policijskega sodelovanja posredovano slovenski policiji.

28Vrhovno sodišče ugotavlja, da za obsojence v konkretnem kazenskem postopku niso obremenilne morebitne izjave policistov, njihova osebna opažanja ali zaznave, ki bi bile zabeležene v listini oziroma uradnem dokumentu, temveč so zanje obremenilni podatki, ki pomenijo po svoji vsebini golo reprodukcijo podatkov iz sistema o prehajanju srbske državne meje. Tovrstni podatki nimajo v okoliščinah obravnavanega kazenskega postopka nobene testimonialne vrednosti, ampak izkazujejo (le), da so varnostni organi Republike Srbije zbirali in obdelovali (osebne) podatke o osebah in vozilih, ki so prehajali njihovo državno mejo, ter jih nato posredovali slovenski policiji. V takšnem primeru, ko so torej za obsojence obremenilni izključno podatki iz informacijskega sistema oziroma uradnih evidenc, se po presoji Vrhovnega sodišča jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič ne morejo uporabiti, kar posledično pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni bilo dolžno zagotoviti neposrednega zaslišanja avtorja Interpolovega dopisa, kot sta to predlagala oba vložnika.

29Pravica do poštenega sojenja in v tem okviru pravica do obrambe (29. člen Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP) posameznikom v kazenskem postopku vendarle zagotavljata raznovrstne možnosti za obrambo, ki med ostalim vključujejo tudi izpodbijanje verodostojnosti zanje obremenilnih dokazov (vključno z listinskimi dokazi) in nasprotovanje njihovi uporabi.¹⁹ V danem primeru je bila ta možnost obsojenima A. A. in B. B. ter njunima zagovornikoma zagotovljena na način, da so med sojenjem lahko izpodbijali: (a) avtentičnost dopisa Interpola Beograd, ko so problematizirali vprašanje njegovega izvora, in (b) verodostojnost dopisa, ko so problematizirali vprašanje resničnosti njegove vsebine. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je avtentičnost dopisa preizkusilo z zaslišanjem prič F. F. in G. G., katerih izpovedbe so se ujemale tudi s poizvedbami pri PUL SKP in GPU UKP, kar vse je nudilo podlago za presojo, da predstavlja dopis Interpola Beograd uradni dokument Interpolove korespondence (5. in 17. točka prvostopenjske sodbe v zvezi s 6. točko drugostopenjske sodbe). Kolikor zagovornik obsojenega B. B. tej oceni nasprotuje in z zahtevo trdi, da iz listine ne izhaja noben podatek o njenem izvoru, uveljavlja s tem razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

30Zagovornika obeh obsojencev sta med dokaznim postopkom oporekala tudi verodostojnosti podatkov, navedenih v dopisu Interpola Beograd, in v tej zvezi predlagala, da se preveri njihova resničnost, med drugim s pridobitvijo neposrednega izpisa podatkov iz sistema za prehajanje srbske državne meje. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge v tej smeri zavrnilo kot nepotrebne, ker ni podvomilo v podatke, ki so jih srbski varnostni organi s pomočjo Interpola posredovali slovenski policiji (5. točka prvostopenjske sodbe). Vložnika v zahtevah vztrajata pri svojih predlogih, ki jih zagovornik obsojenega B. B. utemeljuje z zatrjevanjem, da so posredovani podatki konstrukt slovenske policije in niso rezultat resničnih poizvedb v srbskem sistemu za nadzor državne meje, medtem ko zagovornik obsojenega A. A. ne pojasni, zakaj naj informacije srbskih varnostnih organov ne bi bile resnične.

31Vrhovno sodišče je pri presoji teh očitkov upoštevalo, da so bili obremenilni podatki pridobljeni s policijskim sodelovanjem v okviru mednarodne organizacije Interpol, v kateri veljajo stroga pravila o kvaliteti podatkov, ki se posredujejo preko Interpolovega informacijskega sistema, kar povečuje jamstvo, da so podatki točni in ažurni.²⁰ Temu se v obravnavani zadevi, navezujoč na navedbe zagovornika obsojenega A. A. o nezakonitem delovanju slovenske policije, pridruži še domneva, da v pravni državi pristojni organi dokaze zbirajo, pridobivajo, predlagajo in izvajajo v skladu s predpisi in strokovnimi pravili.²¹ To domnevo lahko stranke vselej izpodbijajo in zahtevajo preverjanje zakonitosti delovanja državnih organov, vendar morajo pri tem – če zakon sodišča ne zavezuje, da preizkusi zakonitost dokazov po uradni dolžnosti – s konkretnimi navedbami utemeljiti in izkazati, da bi bil določen dokaz lahko nedovoljen. Stranke temu bremenu v konkretnem primeru niso zadostile, saj so med sojenjem samo s posplošenimi trditvami izražale sum v (ne)resničnost podatkov o evidentiranih prehodih srbske državne meje, kot izhajajo iz dopisa Interpola Beograd z dne 4. 12. 2015, ne da bi pri tem svoja zatrjevanja podprla s kakršnimi koli preverljivimi navedbami. Takšne, z ničemer podprte trditve obrambe ne morejo sprožiti dolžnosti državnega tožilca, da še dodatno preverja resničnost pridobljenih podatkov (drugi odstavek 17. člena ZKP), še manj pa obveznosti sodišča, da preverja njihovo verodostojnost na način, da z mednarodno pravno pomočjo doseže posredovanje izpiskov iz srbskega sistema za prehajanje državne meje.

32Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, po tem, ko se je prepričalo v avtentičnost dopisa Interpola Beograd, utemeljeno zavrnilo predloge zagovornikov A. A. in B. B. za dodatno preverjanje podatkov o prehajanju srbske državne meje, svojo presojo pa tudi razumno obrazložilo (5. in 17. točka prvostopenjske sodbe, ki ji pritrjuje tudi 6. točka drugostopenjske sodbe), zato v tej zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, navezujoč se na 29. člen Ustave RS in prvi odstavek 6. člena EKČP, ni podana.

C.

33Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je bila v okoliščinah konkretnega primera prekršena pravica obsojenega (zdaj: obdolženca) A. A. do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje soobsojenca, na zagovor katerega se v odločilni meri opira izpodbijana sodba, zahtevi za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na A. A., razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426.člena ZKP). Pri tem se do ostalih očitkov zahteve, ki so zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe v tej fazi postopka postali brezpredmetni, v obrazložitvi ni posebej opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno zaslišati soobsojenega C. C. v navzočnosti obdolženega A. A. ter nato pri izdaji sodbe upoštevati standarde, ki jih za pošteno sojenje določa ustaljena (ustavno)sodna praksa glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič.

34Zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B. je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, saj pri presoji ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona in s tem povezanih kršitev določb Ustave RS oziroma EKČP (prvi odstavek 425. člena ZKP). Navedenega obsojenca je, kljub neuspehu v postopku z izrednim pravnim sredstvom, oprostilo plačila sodne takse, saj gre za prejemnika denarne socialne pomoči, ki prestaja zaporno kazen v drugi kazenski zadevi (98.a člen ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

35Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (81. točka obrazložitve).
² Tako že odločbi Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in Up-719/03-18 z dne 9. 3. 2006, med novejšimi denimo Up-697/21-21 z dne 16. 2. 2023 (19. točka obrazložitve) in Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023 (8. točka obrazložitve).
³ V nadaljevanju povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-697/21-21 z dne 16. 2. 2023 (20. točka obrazložitve)
⁴ Sodba ESČP v zadevi Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu Kraljestvu z dne 15. 12. 2011 (127. točka obrazložitve), enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-697/21-21 z dne 16. 2. 2023 (19. točka obrazložitve).
⁵ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023 (11. točka obrazložitve).
⁶ Odločba Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023 (19. točka obrazložitve).
⁷ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-719/03-18 z dne 9. 3. 2006, ki so ji sledile tudi sodbe Vrhovnega sodišča, denimo I Ips 19335/2010-158 z dne 13. 12. 2011 (9. točka obrazložitve), I Ips 58924/2011-305 z dne 30. 5. 2013 (5. točka obrazložitve), I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019 (23. točka obrazložitve) in I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (81. točka obrazložitve).
⁸ Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-754/04-14 z dne 14. 9. 2006, Up-483/05-19 z dne 3. 7. 2008, Up-657/13-15 z dne 12. 11. 2015.
⁹ Glej opombo 7 te sodbe.
¹⁰ Sodbi ESČP v zadevah Vidgen proti Nizozemski z dne 10. 7. 2012 (42. in 47. točka obrazložitve) in Strassenmeyer proti Nemčiji z dne 2. 5. 2023 (73. in 74. točka obrazložitve), prim. tudi sodbo v zadevi Cabral proti Nizozemski z dne 28. 8. 2018, nanašajoč se na pričo, ki zavrne izpovedovanje zaradi privilegija zoper samoobtožbo (33. točka obrazložitve).
¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 58924/2011-305 z dne 30. 5. 2013, kasneje tudi sodba I Ips 19335/2010-158 z dne 13. 12. 2011.
¹² Sodbi ESČP v zadevah Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011 in Schatschaschwili proti Nemčiji z dne 15. 12. 2015; v presoji Vrhovnega sodišča recimo sodbi I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 (12. točka obrazložitve) in I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (82. točka obrazložitve).
¹³ ESČP je že presodilo, da lahko (pomanjkljiva) nacionalna zakonodaja, ki ne omogoča navzočnosti obdolženca pri zasliševanju drugih (so)obdolžencev, prispeva k ugotovitvi kršitve konvencijskih pravic obdolženca (glej sodbo v zadevi Oddone in Pecci proti San Marinu z dne 17. 1. 2020, 96. točka obrazložitve).
¹⁴ Prim. sodbo ESČP v zadevi Strassenmeyer proti Nemčiji z dne 2. 5. 2023 (74. točka obrazložitve), sklicujoč se na sodbo Vidgen proti Nizozemski z dne 10. 7. 2012 (42. točka obrazložitve) .
¹⁵ Sodba ESČP v zadevi Schatschaschwili proti Nemčiji z dne 15. 12. 2015 (145. točka obrazložitve).
¹⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-719/03-18 z dne 9. 3. 2006 (12. točka obrazložitve).
¹⁷ Obravnavanemu vprašanju se v novejši praksi Ustavnega sodišča RS približuje odločba Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023, v judikaturi ESČP pa sodbe v zadevah Mirilashvili proti Rusiji z dne 11. 12. 2008 (159. točka obrazložitve, sklicujoč se na Georgioi Papageogiou proti Grčiji z dne 9. 5. 2003), in Chap Ltd proti Armeniji z dne 4. 5. 2017 (46. do 48. točka obrazložitve).
¹⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (81. do 86. točka obrazložitve).
¹⁹ Prim. stališča ESČP v sodbi Horvatić proti Hrvaški z dne 17. 10. 2013 (78. točka obrazložitve), nanašajoč se na verodostojnost stvarnih dokazov.
²⁰ Glej 12. člen Interpolovih pravil o obdelovanju podatkov (angl. Interpol's Rules on the Processing of Data).
²¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008 (15. točka obrazložitve), I Ips 4259/2018 z dne 8. 7. 2021 (20. točka obrazložitve)