VSM Sklep in sodba I Cp 819/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (točka II in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 959,34 EUR stroškov pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 1.555,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

V. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka in stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje bivših zakoncev spada nepremičnina parc. št. 692, k.o ... z novo stanovanjsko hišo, in odločilo, da je delež pravdnih strank na njej enak, za vsako do 1/2 (točka II izreka sodbe). V točki III izreka je odločilo, da je tožnik A. A. solastnik do 1/2 parc. št. 692, k.o..., kar je toženka dolžna priznati. V točki IV izreka je odločeno o stroških pravdnih strank.

2V točki I izreka sodbe je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Ugotovitveni del tega je enak ugotovitvenemu delu v podrednem zahtevku. V nadaljevanju je ta glasil, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 46.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2018 dalje do plačila.

3Primarni zahtevek je predstavljal obligacijski zahtevek. Zoper njegovo zavrnitev ni pritožbe, torej je odločitev v tem delu pravnomočna.

4Zoper podredni zahtevek, predstavljen v točki 1 te obrazložitve, to je zoper obsodilni del sodbe, se pravočasno, po takratni pooblaščenki, pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnica graja kršitev procesnih pravil, ker je sodišče zavrnilo njen dokazni predlog za pritegnitev drugega izvedenca gradbene stroke, namreč toženka je argumentirano izpodbijala previsoko ocenjeno vrednost nepremičnine. Nadalje se toženka pritožuje zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Ta kršitev je storjena s tem, ko se je sodišče napačno postavilo na stališče, da zemljišče, na katerem je bila zgrajena stanovanjska hiša, ni posebno premoženje toženke: iz dokaznega postopka izhaja, da je toženka predmetno zemljišče, in to na podlagi darilne pogodbe, dobila v dar od dedka in očeta ter da je v zemljiški knjigi tudi lastnica te nepremičnine do celote. Tako ni slediti stališču izpodbijane sodbe, da bi naj ta parcela bila konkludentno podarjena obema pravdnima strankama, če je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) to tako razumela, bi morala vztrajati na tem, da se v darilni pogodbi tudi tožnika navede kot obdarjenca, pa ni. Nazadnje toženka še izpodbija zaključek sodišča, da je bila pomoč njenih sorodnikov avtomatično dana njej in tožniku (ni šlo za manjši prispevek, namreč od njih je dobila parcelo, ti so zgradili klet, od njih je dobila les za tesarska dela, krili so strošek strelovoda ...), hkrati pa da je 10.000,00 EUR, ki da bi jih naj tožnik prejel od mame, darilo, ki je bilo dano izključno njemu.

5Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Višje sodišče je z odločbo I Cp 606/2021 toženkini pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo obsodilni del sodbe in v stroškovnem delu odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 100 % stroškov pravdnega postopka. Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Presodilo je, da iz razloga, ker sta pravdni stranki gradili od leta 2003 do leta 2006, ko niso več veljale določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem zemljišču, ni mogoče šteti, da so imela njuna vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje toženke, stvarnopravne posledice. Navedlo je še, da se Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) uporablja od 1. 1. 2003 dalje in da je ta dosledno uzakonil načelo superficies solo cedit (8. člen SPZ), kar pomeni, da vsako vlaganje pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, drugi zakonec pa lahko zahteva od lastnika tisto, za kar je ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Izjemo od tega predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja - vlagatelja, tega pa tožnik ni zatrjeval, še manj dokazal, namreč v skladu z Zakonom o notariatu (v nadaljevanju ZN) morajo zakonci urediti premoženjska razmerja v obliki notarskega zapisa.

8Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 44/2022 ugodilo reviziji tožnika ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Navedlo je, da je toženka, ne glede na njeno zavzemanje za ugotovitev, da je bila parcela, na kateri sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo, podarjena le njej in je kot taka njeno posebno premoženje, ki naj vpliva na določeno višino deležev, tožniku v svojih trditvah priznavala na spornem skupnem premoženju solastniški delež do 1/8, sodišče druge stopnje pa je ob obravnavi toženkinih pritožbenih navedb, ki po njenem mnenju vplivajo na višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju in posledično na napačno presojo višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, sprejelo nasproten zaključek glede dejanskega vprašanja, ali je zemljišče, na katerem sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo, v solastnini oziroma skupni lastnini pravdnih strank. Ta zaključek, to je, da je bilo zemljišče podarjeno le toženki in gre tako za njeno posebno premoženje, je sodišče druge stopnje utemeljilo na dejstvu, da je toženka po darilni pogodbi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bila parcela podarjena obema zakoncema, temeljilo na izpovedbi tožnika in priče B. B. Takšno dejanje sodišča druge stopnje, opravljeno na pritožbeni seji, presega podlago za spremembo bistvene dejanske ugotovitve, in bi zahtevalo opravo pritožbene obravnave. Posledično je napačno tudi nadaljnje ravnanje sodišča druge stopnje, ki je rešitev obravnavanega spora povezalo s pravili pri vlaganjih v nepremičnino (48. člen SPZ) in zahtevo iz 47. člena ZN o obličnem sklepanju pogodb, ko se urejajo premoženjska razmerja med zakoncema.

9Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke ponovno obravnavalo na seji senata dne 5. 1. 2023, ki je odločil, da je potrebno za razjasnitev zadeve opraviti pritožbeno obravnavo v smeri popolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično pravilne uporabe materialnega prava, ter sklenil, da bo o zadevi, v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP, odločala sodnica posameznica.

10Sodišče druge stopnje je izvedlo narok za pritožbeno obravnavo 13. 2. 2023. Na njem je povzelo vse pred sodiščem izvedene dokaze, zaradi razjasnitve dejanskega stanja in vprašanja pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pa dopolnilno zaslišalo obe pravdni stranki.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- tožnik in toženka sta bila v zakonski zvezi od leta 1999 do leta 2016 in imata tri skupne otroke;

- v letu 2004 do 2006 sta zgradila stanovanjsko hišo na parceli št. 692 k.o. ... Na tem zemljišču je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica toženka, in to na podlagi darilne pogodbe, ki jo je leta 2002 sklenila z dedkom in očetom;

- predmet darilne pogodbe je bilo nezazidljivo zemljišče;

- zemljišče spada v skupno premoženje pravdnih strank: kot prvo zato, ker se je nepremičnina po daritvi z izgradnjo stanovanjske hiše na njej tako bistveno spremenila, da je moč govoriti o novi stvari, in kot drugo zato, ker je bila podarjena obema pravdnima strankama z namenom, da si na njej zgradita stanovanjsko hišo;

- ta hiša je skupno premoženje pravdnih strank, ker je bila zgrajena iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze, in iz daril, danih obema;

- v času daritve leta 2002 je bilo zemljišče vredno 1.500,00 EUR, v času pridobitve gradbenega dovoljenja pred začetkom gradnje, to je bilo leta 2003, 6.000,00 EUR, nepremičnina z zgrajeno stanovanjsko hišo pa je bila ob razpadu življenjske skupnosti leta 2016 vredna 93.500,00 EUR;

- delež zakoncev na skupnem premoženju je enak, ker so se njuni materialni in nematerialni prispevki k skupnemu premoženju izenačili (tožnik je več zaslužil, tudi je v gradnjo vložil 10.000,00 EUR, ki jih je dobil od mame in so bili namenjeni zgolj njemu, toženka pa je več prispevala na nedenarni način).

12Ena od navedenih ugotovitev je, da zemljišče, na katerem je bila zgrajena hiša, spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker je bila parcela podarjena obema zakoncema z namenom, da si na njej zgradita hišo. Ta zaključek je pritožbeno sporen in to je bilo sporno že pred sodiščem na prvi stopnji. Na tožnikovo trditev v tožbi, „da sta pravdni stranki v letu 2002 dobili od staršev toženke v dar parcelo v X, v zemljiški knjigi pa je na tej vpisana zgolj toženka“, je toženka v odgovoru na tožbo navajala, „da je dobila parcelo od dedka in očeta ter da je izključno ona vknjižena kot lastnica, ker je bila parcela darilo njej, zato pa da ta ni skupno premoženje pravdnih strank, temveč njeno posebno premoženje“, tožnik pa je v prvi pripravljalni vlogi temu nasprotoval in v tej zvezi dodal, „da sta on in toženka živela pri toženkinih starših in da je toženkin dedek povedal, da je darilo namenjeno obema, saj sta že poročena in imata otroka“. B. B., zaslišana kot priča, je v izvedenem dokaznem postopku potrdila, da je toženkin dedek govoril, da sta on in toženkin oče dala pravdnima strankama parcelo, da si na njej zgradita hišo, in tej priči, ker da ni zainteresirana za izid postopka, je prvostopno sodišče verjelo. To, da je bila parcela podarjena obema strankama, ni del izpovedbe tožnika, podane na naroku 30. 5. 2019 (ob tej priliki je ta izpovedal, „da je od očeta in dedka ona prejela parcelo in da je njena mama, ko so šli v Y, rekla, da naj zdaj dobi parcelo toženka, potem pa si naj onadva med sabo talata“), je pa tožnik na pritožbeni obravnavi, zaslišan kot stranka, pojasnil, da sta imela s toženko namen kupiti hišo stran od njenih, nakar so jima toženkini starši in njen dedek dejali, da je v njihovi neposredni bližini sadovnjak, ki bo podarjen obema, da si na njem zgradita hišo, namreč tako bodo potem lahko oni čuvali vnuke. Tudi je ob tej priliki tožnik izpovedal, da je bil razlog, da je bila v darilni pogodbi darilojemalka izključno toženka, v tem, da je on delal v Avstriji in da so to urejali med tednom, ko ga ni bilo doma. Kot je nadaljeval, kasneje ni zahteval od toženke, da prepiše pol hiše nanj, namreč, ko sta zaradi dovoza do hiše preverjala, ali je ta že vpisana v zemljiški knjigi, sta dobila od tam zaposlene odgovor, da ni potrebno, da urejata prepis polovice tudi nanj, saj se glede na to, da sta zakonca, šteje, da je hiša od vsakega pol. Dopolnjena izpovedba tožnika je prepričljiva, hkrati je ta v skladu z dejstvom, da je tožnik delal v Avstriji in ga zato med tednom res ni bilo doma. Tožnikove trditve so tudi življenjske, namreč pravdni stranki sta reševali stanovanjski problem in pritožbeno sodišče verjame, da so toženkini najbližji sorodniki, ki so v pomoč mladi družini zgradili kletni del hiše, obema, torej tudi tožniku, ki je bil toženkin mož, podarili nezazidljivo zemljišče. Pripomniti je, da je dokazni postopek pokazal, da je bil strošek gradbenega dovoljenja, kar sta nedvomno uredili stranki, neprimerno višji kot vrednost zemljišča, glede na vse to pa ni verjeti toženki, da ji je dedek dejal, da daje parcelo samo njej, pač pa je verjeti priči B. B. in tožnikovi izpovedbi. Pritožbeno sodišče dodaja, da če bi toženka res štela, da je parcela samo njena, da bi bilo logično pričakovati, da bi to povedala tožniku, torej svojemu možu, toženka pa je glede tega na pritožbeni obravnavi izpovedala, da o tem s tožnikom nista govorila. Pritožba toženke tako v tem delu ni utemeljena.

13Navezujoč se na pojasnjeno v točki 11 te obrazložitve, sta pravdni stranki gradili na zemljišču, ki je bilo darilo obema. Na njem sta postala solastnika po enakih deležih, pri čemer je bil delež vsakega od njiju njuno posebno premoženje, ki sta ga vložila v hišo, kot njuno skupno premoženje. Glede na to dilema glede vlaganj v nepremičnino, ki je last drugega, odpade, zato pa tudi ni več pomembno, da je sodišče prve stopnje, in to navkljub temu, da je bila hiša zgrajena v času veljavnosti SPZ, izhajalo iz pravnega standarda nove stvari in tega razlagalo v duhu ZTLR. Enako ni več potrebno ugotavljati, ali je obstajal med strankama dogovor v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, to je, da bo tožnik za primer, da bi s toženko gradil hišo na zemljišču, ki je zgolj njeno, pridobil solastniški delež na slednji, in kar bi narekovalo dajatveni zahtevek na izstavitev zk listine.

14Pritožba ima prav, ko graja dokazno oceno sodišča, da je bilo 10.000,00 EUR, ki bi jih naj prejel tožnik od mame, darilo, ki je bilo dano izključno njemu. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopnega sodišča, da je tožnik ta denar od mame prejel, namreč slednje so skladno potrdili tožnikova mama in njegova brata, vsi zaslišani kot priče. Ni pa slediti oceni prvostopnega sodišča, da so bila ta denarna sredstva namenjena zgolj njemu, ker „da se je njegova mama očitno odločila, da le to predstavlja darilo tožniku - sinu in kot tako vračunljivo darilo po njeni smrti“. V tej zvezi je ugotoviti, da je tožnik v četrti pripravljalni vlogi navajal, „da je bil ta denar neke vrste zamena za to, ker se je odselil z domačije“, in ta trditev, kot pojasni tožnik v svoji izpovedbi, podani na pritožbeni obravnavi, bi naj bila podlaga za to, da je bil ta denar namenjen samo njemu. Sodišče druge stopnje ne deli njegovega mnenja: v pravdnem postopku velja razpravno načelo, kar pomeni, da je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, zato pa samo ne sme niti ugotavljati niti upoštevati dejstev, ki jih ni navedla nobena stranka. Glede na to tožnikova trditev, da je ta denar zamena za to, ker se je odselil z domačije, ne more predstavljati dogovora med njim in mamo oziroma bratoma, da se naj ta denar šteje kot darilo, ki bo vračunano po materini smrti. K temu je dodati, da je življenjsko nesprejemljivo izhodišče, da bi bila pomoč toženkinih sorodnikov (ti so strankama podarili parcelo, zgradili klet, prispevali nekaj lesa ...) namenjena obema pravdnima strankama, že omenjena materialna pomoč tožnikove mame pa zgolj tožniku, ki je, kot izpoveduje tožnikova mama, denar rabil za gradnjo hiše, in ki je, kot izpoveduje tožnik, tudi bil porabljen za nakup vrat v hiši, hišo pa sta kot zakonca gradili obe pravdni stranki.

15To, da je zgoraj omenjeno pomoč tožnikove mame šteti tudi v korist toženke, pa odločilno ne vpliva na tožnikov delež na hiši. Tožnikov delež oziroma delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju je bil pravilno določen na podlagi celovite obravnave vseh okoliščin primera, kot to podrobno izhaja iz točke 34 in 35 obrazložitve izpodbijane odločbe, in za kar je podlaga drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ob tem je še pripomniti, da je tožnik postavil zahtevek v skladu z zakonsko domnevo, to je, da je delež pravdnih strank na hiši enak (prvi odstavek 59. člena ZZZDR), in ni zatrjeval, da je njegov delež višji.

16Pritožba toženke tudi ni utemeljena, ker sodišče ni sledilo njeni zahtevi za postavitev drugega izvedenca. Ugotoviti je, da je v postopku angažirani izvedenec gradbene stroke C. C. (v nadaljevanju izvedenec), vezano na pripombe, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, izdelal pisno dopolnitev in v njej pojasnil, zakaj pri ocenitvi tržne vrednosti nepremičnine ni uporabil načina tržnih primerjav, konkretno izvedenec navaja dva razloga: prvi je ta, da je Z specifični trg z zelo malo transakcijami in da od 1. 1. 2018 dalje na območju Z občin (izvzete so Č in D) ni bila prodana niti ena hiša, zgrajena po letu 2000 (tako ni izpolnjena osnovna zahteva, ki se tiče kvalitete in količine vhodnih podatkov), drugi pa je ta, da je namen ocenjevanja ugotavljanje parcialnih vrednosti posameznih sklopov in zemljišča, kar je možno oceniti le z nabavno vrednostnim načinom. Tako toženkinemu nestrinjanju z vrednostjo nepremičnine, pri čemer je podlaga za vrednost te mnenje, ki je celovito, razumljivo in logično obrazloženo, ter v katerem ni zaznati nasprotij, nejasnosti in pomanjkljivosti, ni mogoče slediti, razen tega zgolj toženkino nestrinjanje ni in ne more biti utemeljen razlog za angažiranje novega izvedenca.

17Iz tožbenega zahtevka, podanega na prvi stopnji (sprememba tožbe je mogoča do zaključka glavne obravnave, kot to določa prvi odstavek 184. člena ZPP, zato sodišče druge stopnje ni izhajalo iz zahtevka, spremenjenega na pritožbeni obravnavi), je razvidno, da tožnik meri na pridobitev lastninske pravice na hiši kot skupnem premoženju. ZZZDR v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v trajanju zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Gre za skupno lastnino, opredeljeno v 72. členu SPZ. Skupna lastnina nastane v primerih, predvidenih v zakonu, in eden od zakonov, ki predvideva nastanek skupne lastnine, je tudi ZZZDR. V obravnavani zadevi, kot je bilo ugotovljeno, so izpolnjene okoliščine za nastanek skupne lastnine in v takem primeru se vknjižba opravi na podlagi izdane pravnomočne ugotovitvene sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Gre torej za primer odločbe, s katero je ugotovljen obstoj pravice, in na osnovi te odločbe bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vknjižbo pravice. Ker je poleg ugotovitve skupne lastnine prvostopno sodišče v točki II izreka določilo tudi deleža na skupnem premoženju, se bo že na podlagi te točke izreka pri nepremičnini parc. št. 692 k.o. ... za tožnika vpisala solastninska pravica do 1/2. Glede na to pravni interes tožnika za predlagano v točki III izreka ni podan. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) delno ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v točki III razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo (351., 354. člen ZPP). V ostalem delu pritožba toženke ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Toženka je s pritožbo (razen glede točke III izreka, odločitev o kateri pa na njen uspeh ni vplivala) propadla, zato mora tožniku povrniti stroške pritožbene obravnave (prvi odstavek 154. člena ZPP). Le te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Tako je tožniku priznati: 1.000 točk za pristop na narok 13. 2. 2023 in 80 točk za odsotnost iz pisarne tega dne ter 100 točk za čas porabljen za ta narok in 50 točk za končno poročilo stranki, skupaj 1.230 točk; tudi je tožniku priznati 12,3 točke materialnih stroškov in 20,6 točk kot 22 % DDV, vse skupaj 1.512,9 točk, oziroma, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, znesek 907,74 EUR; tudi je tožniku priznati 51,60 EUR za stroške kilometrine, vse skupaj tako 959,34 EUR.

19Tožnik je uspel z revizijo, zato stroški revizijskega postopka bremenijo toženko (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške tega postopka je sodišče odmerjalo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter je tožniku priznalo: 1.200 točk za sestavo revizije (tarifna številka 22 Odvetniške tarife, 12 točk materialnih stroškov, 264 točk kot 22 % DDV, skupaj 1.476 točk, oziroma, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, znesek 885,60 EUR; tudi je tožniku priznati takso za revizijo v višini 670,00 EUR, vse skupaj tako 1.555,60 EUR.

20Ker je pritožnica s pritožbo uspela v neznatnem delu, z revizijo pa je uspel tožnik, toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).