VSC Sklep Cp 142/2023

I. Zadevi Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 142/2023 in I Cp 143/2023 se združita v skupno obravnavo tako, da se v nadaljevanju vodita pod opr. št. Cp 142/2023.

II. Pritožbi z dne 1. 3. 2023 se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje P 7/2022 z dne 20. 2. 2023 razveljavi.

III. Pritožba, vložena dne 6. 2. 2023, se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje P 7/2022 z dne 17. 1. 2023.

K izreku pod točko I odločitve:

1Pred Višjim sodiščem v Celju sta v zvezi z obravnavanjem pritožb zoper odločitvi Okrožnega sodišča v Celju P 7/2022 vodeni dve pritožbeni zadevi. V zadevi Cp 142/2023 se obravnava pritožba¹ tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), vložena dne 6. 2. 2023 po pooblaščencu, zoper sklep z dne 17. 1. 2023 o zavrženju tožbe zoper tretjo in četrto toženko. Zoper citirani sklep se je pritožil tudi sam tožnik s pritožbo dne 3. 2. 2023, ki jo je prav tako vložil dne 6. 2. 2023, in ki je bila zavržena s sklepom prvostopnega sodišča z dne 20. 2. 2023; njegova pritožba zoper citirani sklep o zavrženju pritožbe, datirana z dnem 1. 3. 2023, se obravnava v pritožbeni zadevi I Cp 143/2023. Zaradi pospešitve obravnavanja in ekonomičnosti postopka, oboje v povezavi z obstojem pogojev za pritožbeno obravnavanje tudi po tožniku samem vložene pritožbe z dne 3. 2. 2023, je pritožbeno sodišče obe zadevi združilo v skupno obravnavo (300. in 349. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), sedaj vodeno pod opr. št. Cp 142/2023.

K izreku pod točko II odločitve:

2Sodišče prve stopnje je dne 20. 2. 2023 izdalo sklep, s katerim je zavrglo pritožbo tožnika, datirano z dnem 3. 2. 2023 in vloženo dne 6. 2. 2023 (l. št. 124 - 129), s katero je ta izpodbijal odločitev z dne 17. 1. 2023 o zavrženju tožbe zoper tretje in četrto toženko. Odločitev je obrazložilo z določbo 336. člena ZPP, v skladu s katero se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zaradi česar je, ker je bila tožeča stranka v pravnem pouku sklepa z dne 17. 1. 2013 poučena o številu izvodov vložene pritožbe, pa kljub temu ni ravnala v skladu s poukom in vloženo število izvodov ni zadoščalo za sodišče in za nasprotno stranko (106. člen ZPP), pritožbo zavrglo. Pojasnilo je še, da je bil dne 15. 2. 2023 izdani sklep v smeri dopolnitve pritožbe izdan pomotoma.

3Tožnik se pritožuje zoper izpodbijani sklep o zavrženju njegove pritožbe. Primarno predlaga, da se citirani sklep sodišča z dne 20. 2. 2023 v celoti razveljavi in zavrže.

Navaja, da je sodišče prve stopnje s preuranjenim zavrženjem pritožbe zoper sklep o nedopustnosti tožbe zoper tretjo in četrto toženko ravnalo očitno v nasprotju s pravnim poukom sklepa z dne 15. 2. 2023 in aktivnostmi, ki jih je tožeča stranka v zakonskem roku že izpolnila, saj je takoj posredovala dodatno število vlog za druge stranke, kot je to zahteval sklep. Sodišču očita, da na hitro sprejema nove odločitve, da bi preprečilo obravnavo njegove pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Res je, da 336. člen ZPP določa, da se v pritožbenem postopku ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev in da posledično sledi zavrženje pravnega sredstva v primeru, da slednje ni vloženo v zadostnem številu izvodov. Vendar sodišče spregleda, da mora biti stranka na to opozorjena, torej ne le na potrebno število izvodov, ki jih je potrebno vložiti, temveč tudi na posledice njihove nevložitve.² Kot izhaja iz pravnega pouka sklepa P 7/2022 z dne 17. 1. 2023, ta vsebuje opozorilo, da mora biti pritožba vložena pri naslovnem sodišču, pisno, v šestih izvodih. Vendar manjka nadaljnje opozorilo glede postopanja v nasprotnem primeru, to je o zavrženju pritožbe.

6Nezadostno število izvodov samo po sebi namreč, glede na člen 335 ZPP, ne pomeni nepopolnosti pritožbe, opozorilo v pravnem pouku pa se ni nanašalo na posledice vložitve nezadostnega števila izvodov pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga pritožbi tožnika, datirani z dnem 1. 3. 2023, ugodilo in razveljavilo po prvostopnem sodišču dne 20. 2. 2023 izdani sklep, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika, vložena po njem samem dne 6. 2. 2023.³ Ker je nato to isto pritožbo tožnika, vloženo zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tretje in četrto toženko, za katero obstajajo vsi pogoji za pritožbeno obravnavanje, pritožbeno sodišče tudi vsebinsko obravnavalo, zadeve kljub ugoditvi pritožbe (z dne 1. 3. 2023) ni vrnilo v nov postopek (3. točka člena 365 ZPP).

K izreku pod točko III odločitve:

7Sodišče prve stopnje je dne 17. 1. 2023 izdalo sklep, s katerim je kot nedovoljeno zavrglo tožbo zoper tretje in četrto toženko. Nosilni razlog sprejete odločitve je, da v obravnavanem primeru vsa (nezakonita, malomarna oziroma pristranska) očitana ravnanja (sprejete odločitve in procesno postopanje v postopku) tretje in četrto toženke, ki sta sodnici, predstavljajo kritiko njunega dela kot nosilk sodne veje oblasti pri izvrševanju njune pristojnosti, to je mnenja, danega pri odločanju. Ker je sodnik nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti, je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država (člen 148/1 Obligacijskega zakonika; OZ). Tretje in četrto toženke v pravdnem postopku zato ni mogoče klicati na odgovornost, ker materialna sodniška imuniteta (člen 134/1 Ustave RS) pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

8Tožeča stranka se pravočasno pritožuje po pooblaščencu in izpodbija sklep v celoti. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Navaja, da je bilo delo obeh sodnic takšno, da je bilo v celoti v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in s tem protipravno. Prvostopenjsko sodišče ni dopustilo, da bi tožnik zahtevek zoper obe toženki sploh obrazložil, s čimer mu je odvzelo možnost do pravnega varstva in je zadevo prejudiciralo, saj mu sploh ni dalo možnosti, da bi svojo tožbo predstavil z ustreznimi dokazi, ter šele nato odločilo, ali je protipravnost obeh toženk naklep, huda malomarnost ali kaj drugega. Prav tako razlaga, da 134. člen Ustave RS varuje sodnika ter njegovo nepristranskost in neodvisnost, pomeni v celoti izvotlitev pravice oškodovancev do povračila odškodnine za škodo, ki je nastala kot posledica napačne sodne odločitve, gre pa tudi za izvotlitev pravice po 164. členu OZ. Po 26. členu Ustave RS je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Ne ZPP, ne OZ, ne Ustava RS ne določata posledice zavrženja tožbe zoper sodnika, brez meritornega odločanja.

9Zoper izpodbijani sklep v celoti se pritožuje tudi sam tožnik, ne da bi izrecno navedel pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Ker prvostopno sodišče napačno utemeljuje razloge za nedopustnost tožbe s sklicevanjem na Ustavo RS, češ da za nezakonito ravnanje sodnikov nosi odgovornost država, pojma država pa sklep ne obrazloži, je ta v nasprotju z Zakonom o članstvu Republike Slovenije v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, Mednarodni finančni korporaciji, Mednarodnem združenju za razvoj in Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij (ZMBO),⁴ zato predlaga njegovo zavrženje oz. zavrnitev.

Izpodbijani sklep označuje za preuranjen in pavšalen, ker bi ju sodišče, da bi presodilo, ali sta toženki, ki nista odgovorili na tožbo, ravnali pošteno in strokovno, moralo zaslišati in skrbno preučiti vse dokaze in dejstva. Prvostopno sodišče si odgovornost sodnikov razlaga povsem v nasprotju s sodno prakso in s pojmom država. Navaja, da njegove obtožbe zajemajo celoto nezakonitih dejanj in da sodišče neutemeljeno navaja, da toženki varuje imuniteta, pri čemer odločanje prvostopnega sodišča po principu ?kopiraj in prilepi? ni niti neodvisno niti strokovno, glede na odločitev VS RS II Ips 726/2009, v katerem Vrhovno sodišče graja izmikanje obeh nižjih sodišč glede meritorne odločitve o protipravnem ravnanju sodnika. Sodišče bi moralo pojma Republike Slovenije⁵ in Ustava obravnavati z vidika restriktivne delitve organizirane države od z zakonom novo ustanovljenega subjekta z istim imenom, in na podlagi učinkovanja ZMBO presojati dejanski status družbe RS in s tem položaj sodnikov, glede na neveljavnost Ustave RS na prvotnem ozemlju RS. Ker je tožba naslovljena na korporativno družbo RS, pritožniku tudi ni moč očitati nepravilnosti pri tožbi, saj na ozemlju, ki ga od dne 19. 9. 1994 upravlja družba RS, ne obstoji zakon, ki bi kakršnikoli osebi ali družbi dovoljeval nezakonito ravnanje po veljavnih zakonih.

10Pritožba ni utemeljena.

11Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

12Sodišče prve stopnje ob odločitvi o zavrženju tožbe v točkah 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer ni izrecno navedlo 26. člena Ustave RS,⁶ se je pa pravilno sklicevalo na 148. člen Obligacijskega zakonika ter na 134. člen Ustave RS, katerih uporaba temelji na citiranem členu Ustave RS; ta daje pravno podlago za odgovornost države, če je škoda posamezniku povzročena s protipravnim ravnanjem nosilca oblasti pri izvrševanju oblasti, v konkretnem primeru sodnika.⁷ Zato njegovi pravni zaključki temeljijo na vseh ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo materialno pravo, katerega uporabo preizkusi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,⁸ pravilno uporabljeno.

13Postopkovne kršitve, ki jih pritožba konkretizirano uveljavlja po pooblaščencu in vsebinsko po samem tožniku, niso podane.

14Pritožnik z navedbami v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, da je bilo delo obeh sodnic takšno, da je bilo v celoti v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, ki sta ju bili dolžni upoštevati, povzema svoje tekom prvega postopka in vse do izdaje izpodbijanega sklepa ponujene navedbe, s katerimi je njuna ravnanja označil kot malomarna, nevestna in nezakonita ter kot posledično protipravna, kar je presojalo že prvostopno sodišče in se v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa do tega tudi opredelilo; z zaključki se pritožbeno sodišče strinja. Že prvostopno sodišče je tudi poudarilo, da po tožniku očitana ravnanja obema sodnicama predstavljajo celoto procesnih in materialnopravnih odločitev, kot to pritožba ponovno izpostavlja z navedbo, da obtožbe zajemajo celoto nezakonitih ravnanj.

15Prav tako ni moč pritrditi pritožbeni graji, da mu je bila odvzeta možnost do pravnega varstva. Ne le, da je prvostopno sodišče tožnika s sklepom z dne 30. 5. 2022 njegovim predhodnim navedbam primerno pozvalo na dopolnitev tožbe z dejstvi, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnik je, tokrat po pooblaščencu ? odvetniški družbi, ki jo tvorijo odvetniki kot prava vešče osebe, svojo prvotno laično tožbo tudi dopolnil z vlogo z dne 29. 6. 2022, naslovljeno kot ?tožba?, zato pritožbeno po vsebini uveljavljana graja zaradi kršitve pravice do izjave (8. točka 339. čl. ZPP) ni podana. Tožniku je tudi še vedno, ne glede na sprejeto odločitev; zagotovljeno pravno varstvo; daje mu ga določba člena 148 OZ v prvem odstavku, ki v primeru, kot je konkretni, napotuje na odgovornost države; takšno pravno varstvo tožnik nenazadnje tudi dejansko uveljavlja v obravnavanem primeru, glede na to, da je ena od toženih strank v zvezi z istovrstnimi očitki sodnicama tudi država.⁹ Zato ni utemeljena pritožbena navedba o izvotlitvi pravice oškodovanca do povračila odškodnine za škodo, nastale zaradi zatrjevane napačne sodne odločitve, in o izvotlitvi pravice po 164. členu OZ. Zadnje citirani člen določa pravila o načinu povrnitve škode, torej šele za primer ugotovljene odgovornosti, zato o izvotlitvi omenjene pravice zaradi izpodbijane odločitve, ki sodi v predhoden preizkus tožbe,¹⁰ ni moč govoriti. Kljub temu, da ima pritožba prav, ko navaja, da je v odškodninskem pravu vzpostavljeno načelo, da praviloma vsak odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči, kot tudi, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države, pa je v pravnem sistemu RS, upoštevaje dikcijo 26. člena Ustave RS in 148. člena OZ, iz katerih izhaja, da za napake pri ali v zvezi s sodniško funkcijo odgovarja država kot za lastna ravnanja, sprejeto načelo primarne odgovornosti države.¹¹ Pravica oškodovanca do povračila škode pa ne pomeni, da mora poleg države odgovarjati tudi sodnik, zato zakonska dikcija 1. odstavka 134. člena Ustave RS prav tako ne predstavlja zatrjevane izvotlitve pravice oškodovanca do povračila škode.

16Tudi je mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju, da se pri zapolnitvi pravnega standarda ?protipravno ravnanje? izhaja iz narave sodnikovega dela, in da se vsak primer presoja od primera do primera, vendar pa je kljub drugačnemu stališču pritožbe, na podlagi določb Ustave RS mogoče sprejeti tudi odločitev o zavrženju tožbe zoper sodnika, torej ne da bi sodišče odločalo meritorno. Takšno odločitev omogoča določba drugega odstavka 134. člena Ustave RS o imuniteti sodnika, ki predstavlja določbo o materialni poklicni imuniteti, in je kot takšna absolutna ovira za začetek sodnega postopka, in sicer za ravnanja sodnikov, ki predstavljajo mnenje pri odločanju na sodišču. Do omenjenega se je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno opredelilo v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Da bi šlo za očitke, ki ne sodijo v okvir ravnanj, zajetih v materialni imuniteti sodnika, ali da bi jih prvostopno sodišče napačno okvalificiralo, pritožba ne uveljavlja.

17Na dodatne pritožbene navedbe samega tožnika pritožbeno sodišče še odgovarja, da drži, da tretje in četrto toženka nista odgovorili na tožbo, vendar jima ta niti ni bila vročena v odgovor, kot to izhaja iz spisovnih podatkov, kar glede na naravo sprejete odločitve tudi ni bilo potrebno. Pritožnik se ne strinja z zaključkom o odgovornosti države za ravnanja sodnika, za katera ta uživa imuniteto. Navaja, da se sodišče enako kot v zadevi P 33/2022, za katero z obravnavano zadevo ne obrazloži povezave niti ne podaja drugih konkretnih okoliščin, razen da gre za odločanje po principu ?kopiraj in prilepi?, zato gre v tem delu za povsem pavšalen očitek in sodišče nanj ne more bolj določno odgovoriti, sklicuje na sodno prakso¹² in članek Jana Zobca iz Pravnega letopisa 2013.¹³ Oboje po pritožbenih navedbah pomeni prilagajanje odločitev na način, kot so odločali drugi. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je prvostopno sodišče ob ugotavljanju konkretnih pravno pomembnih dejstev odločalo v skladu z aktualno sodno prakso,¹⁴ ki jo je v obrazložitvi tudi navedlo.¹⁵ Kritika, da sodišče ni odločalo neodvisno in strokovno, predstavlja pritožnikov lasten zaključek. Pritožnik niti s sklicevanjem na judikat VS RS II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, glede katerega navaja, da je tamkajšnji tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi namernega zavlačevanja postopka in namenoma sprejete napačne odločitve, v zvezi s čimer posplošeno in po lastni opredelitvi navaja, da gre za identičen primer kot je obravnavani, ne izpodbije pravilnosti po prvostopnem sodišču najprej povzetih sicer skopih trditev o očitkih toženkama (točka 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa), do katerih konkretne vsebine se je nato opredelilo v obliki ugotovitev (točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in za katere je presodilo, da gre za očitke, ki sodijo v okvir ravnanj, zajetih v materialni imuniteti sodnika.

18Pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče napačno utemeljuje razloge za nedopustnost tožbe z določbami na ozemlju družbe Republike Slovenije neveljavne Ustave o odgovornosti države za nezakonito ravnanje sodnikov, ker da je bila RS ustanovljena 19. 9. 1994 kot korporativna družba organov IBRD, IFC, IDA in MIGA na podlagi ZMBO, zaradi česar je bila prvotni RS odvzeta suverenost, in Ustava ne velja, so mestoma težje razumljivi, predvsem pa ne vzdržijo formalne pravne presoje. Pritožba najprej priznava nastanek države Republike Slovenije ter sprejetje Ustave, oboje v letu 1991, vendar z ničemer razumnim¹⁶ ne utemelji trditev o odvzeti ji suverenosti z zatrjevanim nastankom istoimenske nove korporativne družbe RS, ustanovljene 19. 9. 1994. Četudi je Državni zbor RS sprejel ZMBO, ki je začel veljati s 25. 2. 1993, in ki ureja zgolj vprašanja nasledstva RS po bivši skupni državi SFRJ v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, v Mednarodni finančni korporaciji, v Mednarodnem združenju za razvoj in v Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij, sprejem citiranega zakona ne pomeni prenehanja obstoja RS ali neučinkovanja Ustave RS na njenem ozemlju kot najvišjega pravnega akta v državi, ki je bil sprejet 23. 12. 1991, in temelji na dne 25. 6. 1991 sprejeti Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti RS¹⁷ kot podlagi za razglasitev neodvisne in samostojne RS.

19Ker pritožnik z nobeno od pritožbenih navedb ne uspe omajati zaključka prvostopnega sodišča, da je v tožbi obema toženkama očitana ravnanja, s katerimi naj bi mu povzročili škodo, opredeliti kot ravnanja, zajeta v materialni imuniteti sodnika, in ker se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper tretje in četrto toženko.

¹ Nedatirana.
² U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010.
³ Ko je bila priporočeno oddana na pošto (člen 112/2 ZPP).
⁴ Ur. l. RS št. 10/1993.
⁵ V nadaljevanju tudi RS.
⁶ Ta v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, ter v drugem odstavku še, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
⁷ Poseben zakon, ki ga omenja člen 26/2 Ustave, tega vprašanja ne ureja.
⁸ Drugi odstavek člena 350 ZPP.
⁹ Glej l. št. 40a, 40b, 43 ? 58.
¹⁰ Ob predpostavki pravilnosti odločitve.
¹¹ Ta ima nasproti sodniku ob določenih predpostavkah možnost uveljavljati regres, torej tudi, če bi šlo za dejanje, storjeno namenoma.
¹² Navaja primera II Cp 274/2022 z dne 4. 3. 2022 in VSL sklep II Cp 980/2022 (prav: 2019) z dne 27. 9. 2019.
¹³ Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj.
¹⁴ Prvostopno sodišče se sklicuje na judikata, ki ju izpostavlja pritožba (glej opombo št. 11).
¹⁵ Tako sicer tudi neomenjena odločba VSL II Cp 1897/2022 z dne 19. 1. 2023.
¹⁶ Tudi ne s priloženima listinama s printanimi podatki matičnih oz. davčnih številk RS, Okrožnega sodišča v Ljubljani, Policije.
¹⁷ Ur. l. RS št. 1/91-I, 19/91.