VSRS Sodba I Ips 21156/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo I K 21156/2016 z dne 15. 10. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto in 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da mora v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi A. d. o. o. plačati znesek 24.137,61 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obsojenec dolžan povrniti stroške tega postopka v višini 3.294,84 EUR ter plačati sodno takso v višini 200,00 EUR in oškodovančeve potrebne izdatke. Prav tako je po prvem odstavku 105. člena ZKP dolžan plačati oškodovani gospodarski družbi prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 24.137,61 EUR, medtem ko je bila ta v presežnem delu s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 21156/2016 z dne 12. 7. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika ter potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo višjega sodišča in prvostopenjsko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, povezanih s pravico do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po 17. in 320. členu ZKP, ter po 14., 15., 22., 23., 25. in 27. členom Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava), kakor tudi po tretjem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. Predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da uveljavljani izpodbojni razlogi niso podani, ter da je v delu zahteve zatrjevan izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in zagovorniku. Prvi se o odgovoru ni izjavil, medtem ko obsojenčev zagovornik v izjavi vztraja pri navedenih izpodbojnih razlogih in njihovi obrazložitvi.

B.

6Vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri so očitki po spremenjenem opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe nekonkretizirani in protislovni. Nekonkretizirani so zato, ker je bilo obsojencu pavšalno očitano točenje goriva v časovnem obdobju 13 mesecev na praktično vseh bencinskih črpalkah, kjer so gorivo točili vozniki, zaposleni pri oškodovani gospodarski družbi. Pri tem ni konkretiziran niti en posamični dogodek z datumom, krajem, količino neupravičeno natočenega goriva in osebo, v korist katere bi naj bilo točeno gorivo. Po vložnikovem prepričanju opisano kaznivo dejanje tudi sicer ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki inkriminira prilastitev zaupanih stvari sebi, medtem ko je obsojenec po konkretnem opisu dejanja točil gorivo v tuja tovorna vozila. Gre za nedopustno široko razlago enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja in na drugi strani za protislovnost konkretnega opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe glede prejemnika koristi ter dodatno še za nejasnost glede vrste koristi in sploh, ali ni bila oškodovani gospodarski družbi povzročena zgolj premoženjska škoda.

7Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik izrecno zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem se nobeno od nižjih sodišč v napadenih sodbah ni odzvalo na konkretizirane očitke v zvezi s tako imenovanimi CVS podatki, na kar je bilo opozorjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v postopku s pritožbo. Ker pa je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega kazenskega postopka po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP, je s pomanjkljivo obrazložitvijo poseženo še v pravice po 14. v zvezi z 22., 23., 25. in 29. členom Ustave.

8Druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP se po obrazložitvi v zahtevi nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov in na uporabo pravila "v dvomu v korist obdolženca" (in dubio pro reo), ki zaradi prenizko postavljenih dokaznih standardov v obsojenčevem primeru ni bilo spoštovano.

B.-1

9Vrhovno sodišče je v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uvodoma ugotovilo, da jo je vložnik zatrjeval že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar jo je tedaj obrazložil le s protislovnostjo konkretno opisanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, ki ji je sedaj v povzeti obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti dodal še pomanjkljivo konkretizacijo opisa dejanja, zaradi katere to prav tako ne more biti kaznivo. Pomeni, da je zahteva v dodanem delu vsebinsko neizčrpana in je Vrhovno sodišče ob neizpolnjenih pogojih iz petega odstavka 420. člena ZKP, v tem delu ni bilo dolžno obravnavati.

10Čeprav je zatrjevano kršitev kazenskega zakona v vsebinsko izčrpanem delu zahteve, po njeni obrazložitvi prej uvrstiti v bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni našlo podlage za ugotovitev, da konkretno opisano dejanje v izreku prvostopenjske sodbe ne bi ustrezalo zakonsko opisanemu kaznivemu dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in da zato ni kaznivo. Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi. Enako velja za navedbo v konkretnem opisu dejanja o oškodovanosti gospodarske družbe A. d. o. o., ki po protipravni prilastitvi njenega premoženja kot že nastali prepovedani posledici prav gotovo ni ničesar pridobila. Pomeni, da v drugem delu zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, kot po ugotovljenem logičnem zaporedju med okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja in okoliščinami, potrebnimi za njegovo natančno označbo v opisu dejanja, tudi ni podana posredno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Po uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik prezre razloge v 33. do vključno 38. točke ter razloge v 60. in 63. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerih se je sodišče prve stopnje do izpisanih podatkov tako imenovanega CVS sistema opredeljevalo samostojno in v povezavi z drugimi dokazi. Podobno velja za razloge v 8. in 12. točki ter v 14. do 15. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča, pri čemer za te, zaradi vsebinske razlike o predmetu odločanja v postopku s pritožbo ne morejo veljati enake zahteve (standardi) kot tedaj, ko je predmet odločanja posameznikova krivda po konkretno opisanem kaznivem dejanju v obtožbi. Glede na ugotovljeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter posebej za sodbo višjega sodišča dodatno zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP kot druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP nimata podlage v povzetem stanju stvari in posledično ne moreta biti podani. Ko vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve izpisane podatke iz navedenega sistema ocenjuje še sam ter jih povezuje z nekaterimi drugimi dokazi, ne zatrjuje nobene od že preizkušenih dveh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ampak posreduje njihovo dokazno oceno, ki je metodološko vzeto pogoj za trditev o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskemu stanju kot izpodbojnem razlogu, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

12Vrhovno sodišče je tudi v zvezi z uveljavljanimi kršitvami določb iz 3. točke 420. člena ZKP, ki naj bi po obrazložitvi v zahtevi vplivale na zakonitost napadenih sodb najprej ugotovilo, da je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo grajal zavrnitev dokaznih predlogov po: a) zaslišanju prič B. B., C. C. in D. D., ki bi lahko opisale druženje z obsojencem v gostinskem lokalu 9. 6. 2014 in o količini popitih alkoholnih pijač, preden je podal izjavo, na katero ta sodba, glede na prepoved iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti oprta, b) postavitvi izvedenca toksikologa in informatika ter c) po pridobitvi potnih nalogov za čas pred v obtožbi očitanem obdobju in vozniških kartic za obdobje, zajeto v obtožbi. Vložnik v obrazložitvi zahteve navajane zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju prič B. B. in E. E. zaradi dokazovanja, da je obsojenec v času pod obtožbo plačeval gorivo sodelavcem, da so ga točili v druga vozila oškodovane gospodarske družbe, ker so presegli limit na karticah ali ker njihove kartice niso delovale, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni grajal. V zvezi s slednjim je zahteva tako znova vsebinsko neizčrpana in ne, da bi bile obrazložene ovire iz petega odstavka 420. člena ZKP, ki so vložniku preprečevale, da bi zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz sestava bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavljal na enak način že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. S tem bi bila namreč odprta pot v preizkus zahteve še v delu, ki ga sicer Vrhovno sodišče po ugotovljeni prekoračitvi vložnikovega procesnega razpolaganja ni dolžno opraviti.

13Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo. V obravnavani zadevi je bilo predlagano zaslišanje prič B. B., C. C. in D. D. ter postavitev izvedenca toksikologa oz. kliničnega psihologa, glede dejstev pred nastankom obsojenčeve izjave z dne 9. 6. 2014, s ciljem ugotovitve resničnosti njene vsebine ter zlasti dovoljenosti načina po katerem je bila ta izjava pridobljena. Sodišče prve stopnje je predlagano izvedbo dokazov zavrnilo kot nepotrebno, ker je po razlogih v 12. in 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, predhodno ugotovilo, da navedena obsojenčeva izjava ni dokaz, na katerem sodba ne bi smela biti oprta. Z vidika dokazovanega dejstva, zavrnitev dokaznih predlogov tako ni bila v ničemer protipravna. Ne v smislu pravilne uporabe določb ZKP in ne v smislu kršitve pravic obrambe, kot temeljev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišča so namreč po prvem odstavku 18. člena ZKP prosta tudi pri odločanju o dokaznih predlogih, medtem ko posameznikova pravica do izjave v kazenskem postopku iz drugega odstavka 5. člena ZKP, kot ena od izpeljav zagotovljenega izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ter tretjega odstavka 6. člena EKČP še ne pomeni dolžnosti sodišča ravnati po takšni izjavi, s čemer bi bila ravno navedena prosta presoja dokazov zanikana. Enako velja za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov, ki so se nanašali na beleženje prevoženih kilometrov, ko je po razlogih v 9. točki prvostopenjske sodbe jasno, da se je sodišče prve stopnje z vsebino dokaznih predlogov po postavitvi izvedenca informatika ter po pridobitvi vozniških kartic in potnih nalogov seznanilo ter jih kot neodločilne ali nepotrebne v četrti, peti in deveti alineji navedene točke obrazloženo zavrnilo. Ravnalo je torej znotraj danih zakonskih pooblastil in ne da bi obsojenca, ki se je po razumljivih razlogih prvostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih v kazenskem postopku večkrat in vsebinsko različno izjavljal, v navedeni pravici do izjave kakorkoli prizadelo.

14Po drugi strani se je Vrhovno sodišče strinjalo z vložnikom, da je bil dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., ki mu je sodišče prve stopnje sprva sledilo, zavrnjen tudi zaradi pričine nedosegljivosti, kot je bil zaradi nedosegljivosti zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče E. E. To je neposredno potrjeno z razlogi v prvi alineji 9. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Res je še, da navedbe iz opravičila z dne 21. 9. 2020, po katerih si je B. B. poškodoval roko in da se zdravi v Nemčiji, po sodišču prve stopnje niso bile preverjene, medtem ko je bilo k opravičilu priče E. E., priloženo Odpustno pismo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 10. 7. 2020. Vendar, kot je bilo v 12. točki obrazloženo, je bilo zaslišanje teh dveh prič predlagano za dokazovanje drugega dejstva in zlasti pa zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi s tem dejstvom, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bila grajana. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. B. in E. E. zaradi njune nedosegljivosti je tako z vidika dokazovanja dejstev pred nastankom obsojenčeve izjave z dne 9. 6. 2014, s ciljem ugotovitve resničnosti njene vsebine ter zlasti dovoljenosti načina, po katerem je bila ta izjava pridobljena, brezpredmetna in je Vrhovno sodišče v smeri nepravilne uporabe drugega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 329. člena ZKP ni preizkušalo.

15Vložnik zatrjevano kršitev pravila "v dvomu v korist obdolženca," izvaja iz domneve nedolžnosti, ki je lahko po 27. členu Ustave izpodbita le s pravnomočno sodbo in ko je sodišče po drugem odstavku 3. člena ZKP prepričano o storilčevi krivdi. Obdolženec mora biti tedaj oproščen ne le v primeru dvoma (in dubio pro reo), ampak tudi v primeru utemeljene verjetnosti, da je storil kaznivo dejanje, saj se verjetna dejstva, ki so obdolžencu v korist, štejejo za resnična. Pomen pravila je pri tako imenovanih indičnih sodbah toliko večji, ko je zahtevan krog indicev, ki v konkretni prvostopenjski sodbi ni bil dosežen. Ključni dokaz so bili namreč vhodni podatki, ki pa sta jih postavljena izvedenca v izvidih pomanjkljivo in mestoma nekompetentno obdelala ter v mnenjih prišla do ugotovitev, ki niso zanesljive in bi jih potem bilo treba šteti obsojencu v korist, namesto v škodo.

16Vrhovno sodišče povzeti obrazložitvi v konkretni zadevi ne pritrjuje. Po razumljivih razlogih sodbe, ta v dokaznem smislu ne temelji zgolj na navedenih vhodnih podatkih in še manj samo na dveh izvedenskih mnenjih. Dokazov je zaznavno več, med katerimi so tudi izpovedbe prič F. F., G. G., H. H. in I. I., ki so obsojenčev zagovor, v katerikoli od njegovih različic, zanikale, kar je bilo nato s številnimi listinskimi dokazi in ter izvedenskimi mnenji samo še potrjeno. Če vložnik takšni potrditvi z izraženim dvomom v ugotovitve navedenih izvedencev nasprotuje, po vsebini ne uveljavlja kršitve pravila, ki v primeru dvoma zapoveduje obsojenčevo oprostitev in s tem spremembo prvostopenjske sodbe, ampak se spušča v oceno pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

17Glede na ugotovljeno, in ker v zahtevi zatrjevane kršitve 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave niso samostojno obrazložene, temveč zgolj v posledici neuspešno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki bi naj vplivale za zakonitost sodnih odločb iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

18Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98a. členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Po pridobljenih podatkih s strani sodišča prve stopnje je obsojenec oče štirih nepreskrbljenih otrok, ki mora po prvostopenjski sodbi vrniti stroške kazenskega postopka, plačati oškodovančeve potrebne izdatke ter sodno takso in nato še sodno takso po sodbi višjega sodišča. Predvsem pa mora ravnati po naloženem posebnem pogoju, ki ga je že v roku enega leta dolžan izpolniti.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.