VSL Sodba in sklep I Cp 1709/2022

I. Pritožbi stranske intervenientke zoper sklep s 15. 6. 2022 se ugodi in se sklep v II. točki razveljavi.

II. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan v 15 dneh tožniku plačati 290,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2017.

III. V preostalem delu se pritožba drugega toženca, pritožbi prve toženke ter stranske intervenientke zoper sodbo in sklepe pa v celoti, zavrnejo in se sodba v nespremenjenem delu, sklepi pa v celoti, potrdijo.

IV. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek v delovni nezgodi poškodovanega "posojenega" delavca zoper prvo toženko - družbo, naročnico del (za katero tožnik trdi, da bi morala poskrbeti za varnost pri delu), in drugega toženca - izvajalca del ter hkrati lastnika nevarne stvari, ob delu s katero se je 13. 11. 2013 hudo poškodoval tožnik.

2Z vmesno sodbo je bilo že pravnomočno odločeno, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca po temelju utemeljen, saj je bil imetnik krožne žage domače izdelave, ki ni bila tehnično izpravna in atestirana ter ni imela ustreznih varoval. Delna sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo, pa je bila razveljavljena.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku v 15 dneh solidarno plačati: 32.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 8.760,26 za premoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2017 (prvi odstavek I. točke, II. točka in prvi odstavek III. točke izreka); od 1. 6. 2017 dalje pa 150 EUR mesečne rente. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek I. točke, in drugi odstavek III. točke izreka).

4S sklepom P 1047/2017-III-194 z 9. 12. 2021 je tožencema naložilo, da morata tožniku v 15 dneh solidarno plačati 6.023,07 EUR pravdnih stroškov.

5S popravnim sklepom P 1047/2017-III-196 s 15. 12. 2021 je v izrek sodbe vneslo dostavek o solidarni odgovornosti prve toženke in drugega toženca.

6S sklepom P 1047/2017-III-237 s 15. 6. 2022 je zavrglo pritožbi prve toženke in stranske intervenientke zoper sklep o stroških z 9. 12. 2021.

7Zoper sodbo in sklep o stroških se pritožujeta oba toženca in stranska intervenientka; zoper popravni sklep prva toženka in stranski intervenient, zoper sklep o zavrženju pa le stranska intervenientka.

Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti in v izogib nepotrebnemu ponavljanju bistvene pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

8Tožnik je odgovoril na pritožbi prve toženke in stranske intervenientke. Pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožb.

9Pritožba stranske intervenientke zoper sklep o zavrženju je utemeljena; pritožba drugega toženca je delno utemeljena, ostale pritožbe niso utemeljene.

O odgovornosti prve toženke (pritožba prve toženke in stranske intervenientke)

10V skladu s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora delodajalec povrniti škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZDR torej napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. Višje sodišče je v tej zadevi že v predhodni odločbi pojasnilo, da delodajalec ni le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot delavec v smislu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) se namreč šteje tudi oseba, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Sodna praksa je v primerih skupnih delovišč razširila odškodninsko odgovornost med drugim tudi na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.¹

Skupno delovišče

11Pritožbeni očitek prve toženke, da sodišče prve stopnje ni razumelo situacije na delovišču, ni utemeljen. Sodišče si je predstavo o njej ustvarilo na podlagi fotografije (priloga A 123) in izpovedi tožnika ter prič. Dokazna ocena v tem delu ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je logična, razumljiva in življenjsko prepričljiva. Na zadnjem naroku glavne obravnave je sodišče prve stopnje jasno in izrecno zavrnilo vse neizvedene dokaze. V zvezi s tem ni bila uveljavljana nobena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče ni opravilo ogleda, glede na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP, ni upoštevno.²

12Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bilo delovišče, na katerem je tožnik opravljal delo z žago, ki ni bila izpravna, skupno delovišče prve toženke in drugega toženca, je prepričljiva. Že sporazum uporablja izraz skupno delovišče. Fotografija (A 123) navedbam o dveh ločenih deloviščih (oziroma o ločenem delovišču drugega toženca v hali prve toženke) nasprotuje z dveh vidikov. Po eni strani ne izkazuje zatrjevane fizične ločitve delovišč. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v gradbeni jami tako delavci prve toženke kot drugega toženca, in temu prva toženka in stranska intervenientka v pritožbi ne nasprotujeta. Tudi če vsi delavci niso hkrati izvajali vseh nalog (gotovo jih niso – eni so opravljali svoje, s postavljanjem receptorja v ničemer povezano delo, drugi so izkopavali gradbeno jamo in betonirali - izdelovali temelje ter temeljno jamo za receptor, tretji so tam nameščali plošče v stebre³, četrti umerjali višino stebrov, peti pa delo odrejali in nadzirali) in tudi če niso vsi sodelovali pri vseh opravilih (običajno je tako), gre za skupno delovišče.

13Pritožbena graja dokazne ocene v 33. točki na 15. strani obrazložitve sodbe je nepotrebna. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta obstajali dve popolnoma ločeni gradbeni jami. Ta del dokazne ocene predstavlja karikiranje in dokazno oceno izpovedi A. A., gre za pojasnilo sodišča o dokazni (ne)vrednosti dokaza. Dokazna ocena sodišča je prosta (8. člen ZPP), argumenti, ki jih je navedlo, pa so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi.

Odgovornost za varstvo pri delu

14Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo besedilo pisnega sporazuma na skupnih deloviščih (priloga A 7 v spisu) in izpovedi prič ter prepričljivo zaključilo, da ne držijo navedbe prve toženke in stranske intervenientke, da je bila prva toženka zgolj naročnica del; naloga koordinatorja pri delu na skupnem delovišču A. A. pa je bila samo delovišče prostorsko razmejiti in ograditi, obenem pa zagotoviti, da so bili delavci drugega toženca seznanjeni z režimom in so spoštovali varnostne ukrepe, ki veljajo v proizvodnih prostorih prve toženke. Sodišče prve stopnje na podlagi besedila sporazuma (pritožbeni očitek stranske intervenientke, da se sklicuje le na naslov sporazuma, ni utemeljen) pravilno zaključi, da je bila prva toženka na skupnem delovišču zadolžena za skupne ukrepe varstva pri delu (3. točka sporazuma - skupne naloge), ki so zajemali tudi uporabo sredstev za delo. Koordinator pri delu na skupnem delovišču za obe strani, pri prvi toženki zaposleni A. A. (4. točka sporazuma - pravice in obveznosti koordinatorja), pa je imel pravico in dolžnost stalno nadzorovati, ali delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih in standardih ter tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporabljajo. Če odgovorni in drugi delavci ne bi izvajali njegovih zahtev, je bil na podlagi sporazuma dolžan delo prepovedati in delavce odstraniti z delovišča, zahtevati odpravo pomanjkljivosti in drugo.

15Iz 2. točke sporazuma res izhaja, da mora izvajalec (to je drugi toženec) svojim delavcem izpolnjevati obveznosti v zvezi z varstvom pri delu, kar izpostavlja prva toženka v pritožbi. A odgovornost drugega toženca ne izključuje odgovornosti prve toženke. V 3. točki sporazuma so določene še skupne naloge in v 4. točki naloge koordinatorja (zgoraj povzeto). Ta del sporazuma tudi pritožbeno sodišče razume enako kot sodišče prve stopnje. Nikjer ne najde omejitve odgovornosti prve toženke na prostorsko razmejevanje in ograditev delovišč ter zagotavljanje, da so bili delavci drugega toženca seznanjeni z režimom in so spoštovali varnostne ukrepe, ki veljajo v proizvodnih prostorih prve toženke. Prvotoženkino pritožbeno izpostavljanje tega, da škodni dogodek ne izvira iz nobene okoliščine, ki bi bila kakorkoli v zvezi z obstojem dveh delovišč, tako ni pravno odločilno.

16Pritožbena navedba, da se prva toženka ukvarja s povsem drugo dejavnostjo in na področju gradbeništva ni ustrezno usposobljena, je brezpredmetna. Odločilno je, da je obveznosti, povezane z varstvom pri delu, s sporazumom prevzela tudi ona in da je organizirala delo (o slednjem več v nadaljevanju obrazložitve).

17Pri razlagi spornih pogodbenih določil se res ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ), a konkretnih navedb o drugačnem skupnem namenu pravdni stranki nista podali, prva toženka predstavlja zgolj svoje razumevanje sporazuma. Dejanski potek dela, ki bo predstavljen v nadaljevanju, pa razlagi prve toženke ne pritrjuje, nasprotno.

Organiziranje in nadziranje dela na skupnem delovišču

18Pritožbena graja, da je napačna, pretežno pavšalna in neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci drugega toženca delo izvajali skupaj z delavci prve toženke ter da temelji zgolj na izpovedi tožnika, ostalih izvedenih dokazov pa sodišče ni "upoštevalo" in je spregledalo, da so takšno vlogo druge toženke zanikale tudi druge priče – sodelavca tožnika – B. B. in C. C., ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi tožnika in fotografije ocenilo še izpovedi ostalih prič, tudi B. B. in C. C., ki ju izpostavljata prva toženka in stranska intervenientka v pritožbi. Pravilno je razumelo pomen njunih izpovedi, pritožnici pa ju razumeta po svoje. Izpoved B. B., "da mu je navodila dajal drugi toženec" in da je "bil D. D. glavni", ter izpoved C. C., "da so bili ves čas prisotni "E. d. d." in da so "oni odrejali delo preko našega šefa", ki ju izpostavljata prva toženka in stranska intervenientka v pritožbi, v ničemer ne izključujeta zaključkov sodišča prve stopnje. Izpoved C. C. zelo jasno kaže na to, da so delovni proces vodili in nadzorovali prav "E. d. d.", drugi toženec pa je zgolj prenašal njihova navodila,⁴ zato je pritožbeno sprenevedanje nerazumljivo in cinično. Višje sodišče je že v predhodni odločbi pojasnilo, da ni odločilno neposredno naslavljanje delavcev in neposredno dajanje navodil. Tudi tisti, ki delo odreja in z delavci komunicira preko nekoga drugega (da je tako ravnal A. A. izhaja tako iz njegove lastne izpovedi kot iz izpovedi delavcev), organizira delovni proces na (skupnem) delovišču.

19Poleg tega pritožbeno sodišče (kot že v odločbi I Cp 1991/2020) opozarja, da je tožnik opravljal delo v korist in pod nadzorom prve toženke, tudi če delavci ne bi delali skupaj ali hkrati na istem delovišču (pa so), ampak bi vsak od njih izvrševal svoje delo in svoje naloge.

20V skladu s 622. členom OZ ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti. Vsakršno sodelovanje prve toženke pri projektu zato, kot pravilno izpostavlja stranska intervenientka v pritožbi, res ne bi avtomatično pomenilo, da je prva toženka prevzela vlogo "dejanskega delodajalca", a ravnala je tako, da jo je. Bistvo je, da je bila (resda v pogodbenem odnosu z drugim tožencem, a je prevzela tudi obveznosti do tožnika) ona dolžna opravljati že večkrat povzete naloge, kar je povzročilo, da je bila odgovorna za varstvo pri delu. Delo je organizirala, odrejala in nadzirala v smislu načina izvršitve posla, ne zgolj v smislu opredelitve predmeta pogodbe, torej končnega rezultata, ki naj ga podjemnik doseže. Pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS II Ips 207/2014 pritožnici zato ne koristi. Njeno ravnanje na skupnem delovišču in obveznosti, ki jih je prevzela s sporazumom, so namreč takšni, kot je bil položaj prve toženke, organizatorke del na gradbišču, v citirani zadevi.

21To, da se je okoliščine, da je razrez letvic, ob katerem se je poškodoval tožnik, naročil prav A. A., spomnil le tožnik, ni nič neobičajnega. Število dokazov, ki potrjujejo neko dejstvo, pri dokazni oceni ni odločilno. Odločilna je njihova dokazna moč, prepričljivost. Pritožbena graja dokazne ocene tožnikove izpovedi višjemu sodišču ne vzbudi nikakršnega dvoma. Natančno branje izpovedi in soočenja ne kaže, da bi se tožnik spomnil vse več podrobnosti oziroma sproti dopolnjeval okoliščine, kot skušata predstaviti pritožnici. Njegovo izpoved je treba razumeti v luči ob poškodbi doživetega šoka, posttravmatske stresne motnje, ki se je razvila pri tožniku, in mnenja izvedenca, ki je potrdil, da je to vplivalo na spomin. Ni nenavadno, da se je tožnik podrobnosti spomnil ob pogovoru o njih in ob soočenju. Ob tem je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bolj prepričljiv od priče A. A., ki se je ponavljal: "Jaz sem kontakt imel samo z D. D. in z njim nič. D. D. je bil kontaktna oseba ... Ker sem jaz izvajal z D. D. Njegove, njega niti po imenu nisem poznal ... jaz pa nisem dela odrejal. D. D. sem, skoz smo, morate zdaj, da koliko, za konkretno stvar ne morem trdit, ampak, ampak, kar sem kontaktiral, sem z D. D." Na vprašanje, če je tožniku naročil, naj to naredi, je odgovoril, da ne. Na vprašanje, kako pa je bilo, pa: "Zato ker detajle se niti ne spomnim." Ne gre torej le za to, kdo ima interes za izid postopka, kar izpostavlja pritožnica (in je, a skupaj z ostalimi argumenti, izpostavilo tudi sodišče prve stopnje), ampak za prepričljivost in konsistentnost izpovedi, ki ju je sodišče prve stopnje v skladu z napotki iz 8. člena ZPP ter življenjsko prepričljivo dokazno ocenilo v 33. in 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče v dokazno oceno ne dvomi.

22Pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je A. A. vedel, da bo moral tožnik letvice, ki mu jih je naročil izrezati, rezati prav na krožni žagi, je drobnjakarska. Stranska intervenientka navaja, da takšne trditve stranki nista podali, sodišče pa zanjo ni izvedlo nobenega dokaza. Tožnik je trdil, da "mu je bilo naloženo, da izreže ozke lesene trakove, s katerimi bi se zapolnili razmiki v oplati in beton ne bi uhajal" ter trdil, da je šlo za skupno delovišče prve toženke in drugega toženca. Takšne trditve dopuščajo ugotavljanja, kdo mu je dal navodilo za delo. V dokaznem postopku z zaslišanjem tožnika se je izkazalo, da je bil to A. A., nato pa še drugi toženec. Sklep sodišča, da je A. A. vedel, da bo tožnik delo opravil prav s sporno krožno žago, je nekoliko neroden. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da prva toženka odgovarja za neizvedene ukrepe varstva pri delu, je pravilen sklep, da bi prva toženka (zanjo pa A. A., ki je delo odredil) kot tista, ki je bila zadolžena za vprašanje uporabe sredstev za delo (3. točka sporazuma, skupne naloge) to morala in mogla vedeti, A. A. kot oseba odgovorna za ukrepe varstva pri delu (4. točka sporazuma), pa preprečiti.

23A poleg tega sporna okoliščina (torej navodilo A. A. tožniku) niti ni posebej odločilna. Izkazuje sicer, da je prva toženka delo tudi organizirala in odrejala (četudi večinoma z naročili drugemu tožencu, torej s posrednim odrejanjem, kar priznava tudi A. A. v svoji izpovedbi), a na to, kot je bilo že obrazloženo, kažejo tudi drugi dokazi. Sicer pa to, da je A. A. tožniku odredil delo, samo po sebi ni protipravno. Protipravno je, da ni poskrbel za varna sredstva za delo, ko mu to, kakšna je bila krožna žaga, ni moglo oziroma mu glede na njegove naloge ni smelo ostati neznano. Prav uporaba sredstev za delo je spadala med skupne naloge, skrb za spoštovanje ukrepov varstva pri delu (brez omejitve) pa je bila naloga koordinatorja pri delu na skupnem delovišču.

24Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o tem, ali je tožnik opravljal delo v korist in pod nadzorom prve toženke: - s tem ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je bila zadolžena za uporabo sredstev za delo, koordinator pri delu na skupnem delovišču za obe strani, - pri prvi toženki zaposleni A. A. pa je imel pravico in dolžnost stalno nadzorovati, ali delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih in standardih ter tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporabljajo ter v zvezi s tem ukrepati. Pritožbeni očitek stranskega intervenienta v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

25Prva toženka (mimo ugotovitev sodišča prve stopnje) v pritožbi izpostavlja še, da je njen varnostni inženir, F. F., drugega toženca opozoril na neustreznost žage in dal navodilo, da se delo z njo preneha in se jo odstrani. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da izpovedi G. G., B. B. in C. C. izkazujejo, da trditve tožene stranke, da je F. F.: 1. tožniku prepovedal uporabo krožne žage, 2. da je bila ta odstranjena, 3. da je bila nato ponovno vklopljena izven delovišča, niso resnične. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da krožna žaga do škodnega dogodka ni bila odstranjena oziroma prestavljena, prva toženka in stranska intervenientka vsebinsko ne izpodbijata. Ukvarjata se le z vprašanjem, ali je F. F. na neustreznost žage opozoril drugega toženca. Četudi bi bilo takšno opozorilo varnostnega inženirja prve toženke drugemu tožencu izkazano, pa ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da žaga ni bila odstranjena ali premaknjena in da tožniku prekinitev dela z njo ni bila odrejena ter ob neizpodbijani ugotovitvi, da za delo, ki mu je bilo izrecno odrejeno, ni bilo drugega orodja, takšno opozorilo ne bi prekinilo vzročne zveze, kot to napačno menita pritožnici. Zgolj z opozorilom drugemu tožencu (tudi če bi bilo to izkazano) obveznosti, ki jih je prva toženka prevzela v 3. in 4. točki pisnega sporazuma na skupnih deloviščih, ne bi bile izpolnjene.

Posebej o elementih civilnega delikta

26Stranska intervenientka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je utemeljen, če sodišče ugotovi, da so podani vsi elementi civilnega delikta, to je: nedopustno ravnanje oz. škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter toženkina odgovornost. V skladu z določbo 131. člen OZ je tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. dokazati, da mu je bila škoda povzročena prav z ravnanjem oziroma opustitvijo tožene stranke. Toženec pa je dolžan povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena OZ). Izpodbijana sodba vsebuje jasne in obsežne razloge o obstoju škode (49. do 93. točka obrazložitve). Izrecnih zaključkov o protipravnosti, vzročni zvezi in krivdi ni, a to ne predstavlja očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za vprašanja materialnega prava, ob tem pa izpodbijana sodba vsebuje ugotovitve o vseh pravno odločilnih dejstvih (na pritožbene očitke nanje je bilo odgovorjeno zgoraj), tako lahko pravne zaključke izriše pritožbeno sodišče.⁵ Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka tista, ki je organizirala delo in bi morala (na podlagi pisnega sporazuma na skupnih deloviščih) poskrbeti za varno opravljanje dela, a je to opustila, saj za delo, ki ga je moral opraviti tožnik, ni bilo varnega orodja, utemeljujejo sklep, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Iste ugotovitve utemeljujejo tudi sklep, da je med opustitvami prve toženke in škodo, ki je nastala ob poškodovanju s krožno žago domače izdelave, ki ni bila tehnično izpravna in atestirana, podana vzročna zveza. Kaj naj bi sicer botrovalo amputaciji dveh prstov, obsežni rani še dveh s prekinitvijo kit upogibalk, prstnih arterij in prstnih živcev ter obsežni rani sprednje strani dlani na bazi prstov, pritožnica ne pojasni. Stranska intervenientka prav tako ne pojasni, s čim naj bi prva toženka ali stranska intervenientka dokazali, da prva toženka za nastalo škodo ni kriva. Ob tem, in ker se krivda domneva, če toženec ne dokaže drugače, ni jasno, kakšne razloge o krivdi bi morala izpodbijana sodba vsebovati.

Še o odgovornosti

27Stranska intervenientka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da so razlogi sodišča o objektivni odgovornosti in nevarni stvari (12. do 15. točka obrazložitve) napačni. Tožnik prvi toženki res ni pripisoval odgovornosti za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, ampak je trdil, da ta kljub temu, da so se dela s sporno žago opravljala dlje časa, ni storila ničesar, da bi zagotovila varnost delavcev v skladu z obveznostjo, ki je bila sprejeta s sklenjenim sporazumom o skupnih deloviščih med toženkama. Še posebej je solidarno odgovorna zaradi opustitve dolžnega ravnanja A. A., ki je bil določen za koordinatorja za varnost pri delu (tožba, list. št. 1 in 2 v spisu). Tožnik je trdil, da je šlo za eno skupno delovišče, na katerem so dela istočasno izvajali tudi delavci prvotožene stranke, ... dolžnost nadzorovanja spoštovanja varnostnih ukrepov ... je bila na strani prve toženke, za to je bil zadolžen A. A. (pripravljalna vloga, list. št. 43 b v spisu) ter da so se dela izvajala ob sodelovanju obeh toženk (list. št. 64 v spisu). Gre torej za očitke v smeri krivdne odgovornosti dejanskega delodajalca. Prav tem pa je sodišče prve stopnje vsebinsko pritrdilo in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

O prispevku tožnika

28Ali je bil tožnik za varno delo usposobljen in bi zato mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen, ter kako more in mora v takšnem primeru ravnati, sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo. Poudarilo je, da mora v prvi vrsti delodajalec poskrbeti za varen način dela, delavec pa je dolžan delodajalčeva navodila upoštevati (34. člen ZDR-1) in opraviti delo (33. člen ZDR-1) ter izpostavilo sodbo VDSS Pdp 426/2019, v kateri je bilo zavzeto stališče, da delavcu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti. Tudi po prepričanju višjega sodišča je to pravno odločilno. Tožnik po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega⁶ in opusti opravljanje nevarnega dela. Zadnjega ni naredil. Obravnavani tožnikovi opustitvi težo vsekakor zmanjšuje okoliščina, da mu je bilo dano izrecno navodilo, da mora delo opraviti. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in s tem, ko ni bilo ustreznega orodja za delo, delavca prepustil samemu sebi in ga tako naravnost usmeril, da delo opravi na edini možni način, ki je bil z vidika varnosti pri delu povsem nesprejemljiv. Ob tehtanju vsega pojasnjenega tudi višje sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, in da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti prve toženke po 3. odstavku 153. člena OZ.⁷

O solidarni odgovornosti

29V pritožbenem postopku je izpodbijana tudi odločitev sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prve toženke in drugega toženca. Ob pravnomočni odločitvi, da drugi toženec objektivno odgovarja, ker je bil imetnik nevarne stvari in ob ugotovitvah, da je bila prva toženka tista, ki je organizirala delo in bi morala poskrbeti za nadzor nad varnim opravljanje dela, a tega povsem očitno ni naredila, je takšna odločitev pravilna. Kadar je k nastanku škode, ki izvira iz nevarne stvari, prispeval tretji (oseba, ki je zunaj sfere imetnika nevarne stvari) v skladu s 4. odstavkom 153. člena OZ ta za nastalo škodo oškodovancu odgovarja solidarno z imetnikom stvari. Ugovor, da bi bilo mogoče ugotavljati delež tretjega (torej prve toženke) in objektivno odgovorne osebe, ni utemeljen. To je vprašanje, o katerem se odloča v regresni pravdi med solidarnimi dolžniki.⁸

O odškodnini (pritožbe prve toženke, drugega toženca in stranske intervenientke)

O očitani bistveni kršitvi

30Prva toženka meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se odločitve o odmeri odškodnine ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni "navedlo kakršnihkoli primerljivih primerov iz sodne prakse in preprosto določilo zneske odškodnine brez navedbe oprijemljivih argumentov, ki bi se jih dalo na kakršenkoli način preveriti". Res je, da izpodbijana sodba o uporabi načela objektivne pogojenosti odškodnine nima konkretnih razlogov, to pa vendarle ne predstavlja očitane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

31Na vprašanje, kakšen mora biti standard obrazloženosti uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine na prvi stopnji sojenja, je Vrhovno sodišče RS odgovorilo v sodbi II Ips 195/2015. Pojasnilo je, da to, da sodišče prve stopnje pri uporabi načela objektivne pogojenosti ni transparentno (prav to prva toženka očita v pritožbi), vsekakor predstavlja obrazložitveno pomanjkljivost, a vsaka obrazložitvena pomanjkljivost še ne predstavlja kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker so računalniške in knjižne baze sodne prakse javno dostopne, je izpodbijano sodbo še vedno mogoče preizkusiti. Pravni odgovor, ki pripada pritožnici, sme dati pritožbeno sodišče.

O poškodbah

32Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, travmatologa ugotovilo, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo - amputacijo četrtega in petega prsta, obsežno rano na drugem in tretjem prstu s prekinitvijo kit upogibalk, prstnih arterij in prstnih živcev ter obsežno rano sprednje strani dlani na bazi prstov. Zaradi poškodbe se je pri njem razvila še popoškodbena stresna motnja z relativno hudimi epizodami depresivnega stanja, kar je terjalo dolgotrajno psihiatrično zdravljenje. Tem ugotovitvam pritožniki ne nasprotujejo.

33Pritožbena graja odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je pretežno posplošena.

O telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem

34V pritožbah ni nasprotovanja ugotovitvam sodišča prve stopnje o trajanju in jakosti telesnih bolečin ter obsegu nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je torej vsaj tri dni prestajal stalne hude bolečine, kasneje občasne hude – kumulativno 10 dni; kumulativno vsaj štiri mesece srednje hude bolečine; do konca zdravljenja in še sedaj ter v bodoče, pa je ob aktivnostih s poškodovano roko prestajal, prestaja in bo prestajal lažje bolečine, ki hitro preidejo v srednje hude. V SB Novo mesto je bil hospitaliziran šest dni, operiran v splošni anesteziji, bil je povsem odvisen od negovalnega osebja, prejemal je infuzije, 36 dni je nosil mavčno longeto, od 21. 2. 2014 je predvsem ponoči nosil posebno kompresijsko rokavico in ekstenzijsko opornico, bil je rentgensko slikan, večkrat je bil opravljen CT glave, preiskavi EMG in EEG, prejel je veliko analgetikov, antibiotike, zdravila proti depresiji, vsaj petdesetkrat opravljal terapijo, več kot dvajsetkrat je bil pri specialistih in več kot petdesetkrat pri osebni zdravnici. Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo na 15.000 EUR, torej 12,3 povprečne plače v času izdaje sodbe.

35Za precej lažje poškodbe, bistveno krajše zdravljenje in krajša bolečinska obdobja ter manj nevšečnosti je bilo v zadevi VS RS II Ips 343/2003⁹ oškodovancu prisojenih 7,5 povprečnih plač. 9 povprečnih plač je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prisodilo oškodovancu v zadevi II Ips 348/2002¹⁰ s primerljivo (ne povsem enako) poškodbo, daljšo hospitalizacijo, krajšim zdravljenjem, ki ni imel nobenih psihičnih težav, bolečinsko obdobje pa je bilo primerljivo. Oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 518/2002¹¹ s podobnim tipom poškodb, ki je prestajal krajša bolečinska obdobja kot tožnik, podobno hude nevšečnosti, celotno zdravljenje pa je bilo precej krajše, je bilo prisojenih skoraj 13 povprečnih plač. Oškodovancu v zadevi II Ips 416/2000¹², katerega poškodba je bila sicer nekoliko hujša, zdravljenje pa krajše in je prestal manj nevšečnosti kot tožnik, je bilo prisojenih 15,6 povprečnih plač. Za podobno hude bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (ter ob drugačnih poškodbah) pa oškodovanki v zadevi II Ips 305/2001¹³ skoraj 13 povprečnih plač in oškodovancu v zadevi II Ips 539/2005¹⁴ približno 11 povprečnih plač. Odmerjena odškodnina se torej povsem ustrezno umešča v za podobno hude telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju odmerjene odškodnine.

O strahu

36Zaradi narave dogodka se je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje hudo ustrašil, saj je utrpel zelo hudo telesno poškodbo. Hud strah za življenje je prestajal do konca oskrbe v bolnišnici. Kasneje je prestajal dolgotrajen strah za izid zdravljenja. Zaradi hude okvare prstov, ki se ni zadovoljivo popravljala, se mu je razvila še relativno huda posttravmatska motnja, ki se je izražala v obliki depresivnih stanj. Trajanje sekundarnega strahu skupaj z razvojem depresivne motnje je trajalo praktično ves čas zdravljenja, do 3. 11. 2016, kar je tri leta.

37Pritožbene navedbe drugega toženca, da tožnik ni mogel utrpeti primarnega strahu, saj svojega poškodovanja ni načrtoval niti pričakoval, do poškodbe je prišlo v hipu, tožnik je izgubil zavest, nezgode pa se več mesecev ni spominjal, delno predstavljajo pritožnikovo laično nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca. Ta je ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja strokovno prepričljivo pojasnil, kaj potrjuje, da se je tožnik ob poškodbi hudo ustrašil. Izguba zavesti takoj po poškodovanju strahu ne izključuje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o strahu nekoga, ko mu žaga zareže v prste, je življenjsko prepričljiva in razumljiva vsakomur. Zaradi izgube zavesti je bil tožnikov strah ob dogodku gotovo kratkotrajen, nedvomno pa je bil tako intenziven, da je v daljšem časovnem obdobju porušil njegovo duševno ravnovesje, na kar kaže tudi razvoj posttravmatske motnje.

38Odškodnina 1.500 EUR, torej 1,2 povprečni plači, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo za strah, pa je tako nizka, da bi bila na spodnji meji celo, če bi bila odmerjena le za tožnikov tri leta trajajoči strah za izid zdravljenja. Zaključkov o jakosti in trajanju strahu za izid zdravljanja pa pritožniki v ničemer ne izpodbijajo. Tožnikov strah je bil primerljiv, če ne hujši od strahu oškodovancev v že zgoraj omenjenih zadevah II Ips 416/2000 (3,7 povprečnih plač), II Ips 518/2002 (3,7 povprečnih plač) in vsekakor hujši od strahu oškodovanca v zadevi II Ips 348/2002, ki je prestajal le kratkotrajen intenziven primarni strah (1,5 povprečnih plač).

O duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

39Posledice nesreče pri tožniku so trajne anatomske in funkcionalne – ima obsežno brazgotino sprednje strani leve dlani na bazi prtov, prsti od kazalca do mezinca so zelo zabrazgotinjeni, gibljivost levega zapestja je zmanjšana za približno 30 %, gibljivost prstov je močno zavrta, kazalec je stalno upognjen za 45 stopinj, sredinec je v stalno pokrčenem položaju, vsi prsti so v nenaravnem položaju, tožnik ne more narediti pesti in iztegniti prstov razen palca, zelo neroden je pri finih gibih z levo roko, v njej nima moči, ničesar ne more močno prijeti, pincetni prijem je zelo slab, praktično neuporaben že za dviganje lažjih stvari, občutljivost na dotik je močno zmanjšana, v prstih tožnik čuti neprijetno mravljinčenje. Z levo roko lahko tožnik dvigne kozarec vode, že pollitrske steklenice pa ne, roka je praktično neuporabna. Priznana mu je bila 50 % telesna okvara.

40Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnika, da se je njegovo življenje po zaključenem zdravljenju spremenilo, izgubil je poklic, doma še žarnice ne more zamenjati, z levo roko ne more prijeti vilic, ne more si odrezati kruha, ne more opravljati nobenega dela, kjer sta potrebni obe roki. Na hude duševne bolečine kažejo tudi depresivne epizode. Pritožbena navedba drugega toženca, da tožnik pri prikazovanju nezmožnosti opravil, ki naj jih ne bi mogel več opravljati, močno pretirava, očitno predstavlja grajo dokazne ocene v tem delu. Ta je prepričljiva že ob povprečno skrbnem branju in razumevanju prejšnje točke obrazložitve. Res ima tožnik še zmeraj levo roko z vsemi prsti in res je njegova primarna roka desnica, kar izpostavlja pritožba. Vse ostale navedbe pa so bodisi sprenevedanje bodisi popolno nerazumevanje narave, v 37 točki obrazložitve pojasnjenih posledic nesreče, bodisi predstavljajo nerazumevanje človekove dvoročnosti. Navedbe so takšne, da si odgovora ne zaslužijo, a pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da je menjava žarnice (najpogosteje) delo na višini. Morda jo je možno priviti z eno roko, ob tem pa je nedvomno potrebna varna opora druge roke, če že ne za privijanje, pa za dvig, stanje na višini in sestop. Roka, v kateri tožnik praktično nima moči, njeni prsti so v nenaravnem položaju, nima fine spretnosti in z njo ne more močno prijeti, ne nudi nikakršne opore pri rezanju kruha. Da je mogoče kruh odrezati brez trdne opore, je lahko le prepričanje nekoga, ki kruha še ni rezal. Pri različnih aktivnostih pri katerih ljudje rabimo obe roki (tožnikove težave je sodišče prve stopnje povsem jasno omejilo na te aktivnosti) so pomembne različne sposobnosti rok – pri enih groba moč, pri drugih fini gibi ali pa sposobnost zaznave dražljajev (občutljivost na dotik). Pri tožniku je okrnjeno vse to, zato pritožbeno sodišče v zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo pri tožniku do znatnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne dvomi.

41Kam v zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti merijo pritožbene navedbe, da ni izkazano, da bi bilo slabše plačano delo varnostnika, za katero se je tožnik, ki je bil poškodovan pri 35 letih, usposobil in ga opravlja, ker zaradi posledic poškodbe ni bil več sposoben opravljati dela v izbranem poklicu – gradbeništvu, pa ni povsem jasno.

42Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo 15.000 EUR oz. 12,3 povprečne plače v času izdaje sodbe.

43Dejstvo, da oškodovanec prejema invalidnino je po sodni praksi res treba upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot utemeljeno izpostavlja drugi toženec v pritožbi in se pri tem sklicuje na odločbo ZPIZ z 21. 10. 2014, na podlagi katere je bila tožniku odmerjena invalidnina (priloga A 100 v spisu). A invalidnina se ne upošteva matematično, torej z aktuarskim izračunom in odštetjem dobljenega zneska od odškodnine, ampak po prostem preudarku¹⁵ in ob objektivizaciji odškodnine. Primerjava prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi za podobne poškodbe in predvsem podobno hude posledice, pokaže, da odmerjena odškodnina nikakor ni previsoka. Oškodovancem v že zgoraj omenjenih zadevah VS RS II Ips 348/2002 je bilo za primerljive duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojenih 19 povprečnih plač; za nekoliko hujše posledice (ker je bila poškodovana dominatna roka) v zadevi VS RS II Ips 518/2002 kar 37 povprečnih plač; v zadevi II Ips 343/2003 19 povprečnih plač, v zadevi VS RS II Ips 416/2000 pa 42 povprečnih plač. Primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi torej pokaže, da je odmerjena odškodnina pod spodnjo mejo odškodnin za podobno hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato korekcija odmerjene odškodnine z upoštevanjem invalidnine ne bi bila na mestu.

Skaženost

44Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki si je roko ogledalo na naroku 17. 5. 2021, da so prsti tožnikove levice v nenaravnem položaju, bolj ali manj stalno upognjeni, česar ni mogoče prikriti, da to vzbuja nezaželeno pozornost in da tožnik to stanje občuti kot skaženost, utemeljujejo odmero odškodnine iz tega naslova. Zakaj opisana sprememba zunanjosti ne bi predstavljala skaženost, drugi toženec v pritožbi ne pojasni. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je skaženost pravni, ne strokovni standard, zaradi česar je sicer ključen tudi izvedenčev opis sprememb zunanjosti, nikakor pa njegova (napačna pravna) ocena, da se človek počuti skaženega šele, če se ne želi pojavljati v javnosti.¹⁶

45Odmerjena odškodnina 1.000 EUR (manj kot ena povprečna plača v času izdaje izpodbijane sodbe) nikakor ne odstopa navzgor v primerjavi z odškodninami za podobne posledice. V zadevi VS RS II Ips 348/2002 so bile oškodovancu prisojene 3 povprečne plače, v zadevi VS RS II Ips 343/2003 skoraj 3 povprečne plače, v zadevi VS RS II Ips 634/2004¹⁷ 1,5 povprečne plače, oškodovancu v zadevi II Ips 769/2009¹⁸ pa 3,2 povprečne plače.

46Skupaj je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 26,6 plač. Ker je medsebojna primerjava odškodnin, odmerjenih za vse oblike nepremoženjske škode skupaj, nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih, je pritožbeno sodišče naredilo še tak preizkus. Ta pokaže, da je prisojena odškodnina ob teži poškodbe, trajanju zdravljenja in bolečinskih obdobij ter obsegu in teži trajnih posledic na spodnji meji odškodnin, prisojenih za podobno hude poškodbe rok. Oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 769/2009 je bilo ob manjših posledicah prisojenih 24 povprečnih plač; oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 416/2000, ki je prestajal manj bolečin in nevšečnosti od tožnika, le sekundarni strah, hujšo skaženost ter primerljive duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo prisojenih 71 povprečnih plač; oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 518/2002 s primerljivimi bolečinami in nevšečnostmi ter strahom in nekoliko hujšo skaženostjo ter duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 60 povprečnih plač; oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 348/2002 s primerljivimi bolečinami (hude so trajale nekoliko dlje), daljšo hospitalizacijo, a krajšim zdravljenjem, pri katerem je bil ugotovljen le primarni strah ter s primerljivo skaženostjo in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo prisojenih 33 povprečnih plač; oškodovancu v zadevi VS RS II Ips 343/2003 z manj obsežnimi telesnimi bolečinami, blažjimi nevšečnostmi, precej krajšim obdobjem strahu za izid zdravljenja, primerljivo skaženostjo in manj hudimi trajnimi posledicami pa je bilo prisojenih 31 povprečnih plač.

47Pretežno posplošene pritožbene navedbe, da je odmerjena odškodnina previsoka, se torej izkažejo za neutemeljene.

O odškodnini za premoženjsko škodo

48Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca konkretizirano, torej tudi z opisom opravil, ugotovilo, da je tožnik po odpustu iz bolnice: - dva meseca rabil 5 ur tuje pomoči dnevno, - nato šest mesecev po 2 uri dnevno, - od tedaj dalje pa po eno uro. Takšnim ugotovitvam pritožniki ne nasprotujejo.

49Stranska intervenientka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je primerna urna postavka za tujo pomoč 5 EUR. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego utrjena sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu brezplačno nudijo družinski člani, kot je bilo pri tožniku. V takem primeru praviloma ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč. V starejši sodni praksi se je za tujo pomoč priznavala urna postavka v višini od 4 EUR¹⁹ do 6 EUR²⁰, kasneje pa se je ustalila pri 5 EUR²¹, a je lahko tudi višja.²² Tako ob upoštevanju starejše kot novejše sodne prakse, se očitek o previsoko priznani urni postavke izkaže kot neutemeljen.

50Enako velja za pritožbeni navedbi drugega toženca, da sodišče pri odločanju o odškodnini za tujo pomoč ni uporabilo predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Najprej pritožbeno sodišče opozarja na določbo 169. člena OZ, po kateri sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Tuja pomoč v odškodninskem pravu nima enakega pomena kot tuja pomoč po merilih ZPIZ.²³ Kako in v kakšnem obsegu bi lahko tožnik povzročeno škodo odpravljal po pravilih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilno.

51Utemeljeno pa drugi toženec izpostavlja, da je s predložitvijo izpisov ZZZS (priloge B 6 do B 10 v spisu) izkazal, da je tožniku potne stroške plačal ZZZS. Dokazi, ki jih je predložil, izkazujejo plačilo 290,63 EUR. Pritožnik je res predlagal tudi, naj sodišče opravi poizvedbe o vseh plačanih potnih stroških, a podlage, da bi sodišče opravilo poizvedbe, ni bilo, naloga stranke je namreč predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Da jih pritožnik ne bi mogel pridobiti, sam ni niti trdil; to, da jih je celo predložil, pa jasno kaže, da jih je lahko pridobil.

52Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel povračila potnih stroškov (seveda le v delu, v katerem to ni izkazano s potrdili ZZZS), pa je prepričljiva.

Še o stroških

53Najprej mora pritožbeno sodišče pojasniti, da je odločitev o stroških postopka akcesorna. Tega ne spremeni od odločitve o glavni stvari ločena odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov (kakor bi se pravilno glasil izrek sklepa z 9. 12. 2021).²⁴ Od odločitve o glavni stvari ločena odmera stroškov torej ne more povzročiti, da bi bila v roku za pritožbo zoper sodbo vložena pritožba zoper odločitev o stroških prepozna samo zato, ker je prej iztekel (krajši, petnajstdnevni) rok za pritožbo zoper kasneje izdani sklep o odmeri stroškov.

54Sicer pa so pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških neutemeljene. Ocena, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, ob tem pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pravilna in utemeljuje odločitev o stroških na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Ureditev, da lahko sodišče o stroških postopka odloči skupaj z odločitvijo o glavni stvari ali pa tedaj odloči le po temelju, po pravnomočnosti pa izda še sklep o odmeri stroškov, ne izključuje odločitve o stroških postopka pred pravnomočnostjo (gre za neke vrste dopolnilni sklep). Sklep z 9. 12. 2021 torej ni nezakonit, ker je bil izdan po izdaji sodbe in pred njeno pravnomočnostjo.

55Ker pritožniki same odmere stroškov ne izpodbijajo, je višje sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa, ob katerem je ugotovilo, da ni obremenjen s kršitvami materialnega in procesnega prava, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

56Višje sodišče je torej na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi stranske intervenientke zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sklepa s 15. 6. 2022 in sklep razveljavilo. Na podlagi 358. člena ZPP je delno ugodilo pritožbi drugega toženca in sodbo v II. točki izreka glede drugega toženca spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 290,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2017. Na podlagi 353. člena ZPP je višje sodišče pritožbo drugega toženca v preostalem delu in v celoti pritožbi prve toženke ter stranske intervenientke zoper sodbo kot neutemeljene zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo. Neutemeljene so tudi pritožbe zoper odločitev o pravdnih stroških in zoper popravni sklep, zaradi česar jih je višje sodišče zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

57Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

58Višje sodišče je odločilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Prva toženka in stranska intervenientka s pritožbama zoper sodbo nista uspeli; uspeh stranske intervenientke s pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe njenega procesnega položaja ni v ničemer spremenil; drugi toženec je uspel v minimalnem delu; stroški tožnikovega odgovora na pritožbi pa glede na vsebino sodbe, pritožb in samega odgovora ne predstavljajo potrebnih stroškov.

¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 634/2004, II Ips 199/2007, II Ips 210/2010 in II Ips 207/2014.
² Pritožnica pa niti ne pojasni, kaj bi lahko skoraj desetletje po škodnem dogodku z ogledom ugotovilo in kako je v času sojenja pred sodiščem prve stopnje izgledalo tedanje delovišče.
³ Kot posebej izpostavlja sama prva toženka v pritožbi.
⁴ Nepotrebno je torej pritožbeno prepisovanje izpovedi, na primer izpovedi C. C.: "Oni so odrejali delo preko našega šefa, on pa potem nam."
⁵ Prim. VS RS sodba II Ips 195/2015.
⁶ Pritožbeno sodišče opozarja tudi na ugotovitev v 11. opombi sodbe in sklepa I Cp 1709/2020 z 19. januarja 2021.
⁷ Prim. odločbo VS RS II Ips 54/2022.
⁸ Tako: Jadek Pensa, D. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 871.
⁹ Primer št. V/44 na strani 380 monografije Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010.
¹⁰ Primer št. V/38 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹¹ Primer št. V/17 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹² Primer št. V/10 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹³ Primer št. V/61 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹⁴ Primer št. V/52 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹⁵ Prim. sodba VSL II Cp 1811/2013 in natančno pojasnilo o načinu upoštevanja invalidnine ter razlogih za tak način.
¹⁶ Prim. sodba VSL II Cp 1314/2019 in druge.
¹⁷ Primer št. V/64 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹⁸ Primer št. XII/19 v monografiji, citirani v opombi 8.
¹⁹ Prim. odločbi VSL II Cp 1224/2016 in II Cp 4086/2011.
²⁰ Prim. odločbi VSL II Cp 1506/2016 in II Cp 2261/2016.
²¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 253/2018, VSL I Cp 1627/2018 in II Cp 474/2019.
²² Prim. odločbi VSL II Cp 398/2019 in VDSS Pdp 337/2020.
²³ Prim. sklep VSL I Cp 646/2019.
²⁴ Prim. dopolnilni sklep VS RS II Ips 52/2022.